Jedro

Socialno sodišče je po 2. odst. 7. člena ZDSS-1 stvarno pristojno za sojenje o odškodninskih terjatvah med drugim le, ko nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavarovancu povzroči škodo v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za sojenje o vtoževani odškodnini v višini 183,30 EUR s p.p. (I. tč. izreka) in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani (II. tč. izreka).

2. Sklep izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da tožena stranka z odtegnitvijo vtoževanega zneska ni posegla v zavarovalno razmerje, ker da je šlo za postopanje na podlagi davčnih predpisov, ki se ni nanašalo na izvrševanje pravic iz zavarovanja. Tožena stranka mu je z rubežem nezakonito odvzela del letnega dodatka, dodeljenega za 12 mesecev, ker ni upoštevala Zakona o davčnem postopku in mu kršila osebno pravico iz 14., 15., 35. in 50. člena Ustave Republike Slovenije1 (Ustava). Sodišče ni postopalo po 131. in 13. členu Zakona o pravdnem postopku2(ZPP) ter razrešilo predhodnega vprašanja o njegovi zahtevi za izvzem iz obveznega zavarovanja, niti ni prekinilo postopka skladno z 206. členom ZPP, s čimer je kršilo 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin3 (EKČP). Gre za zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve postopka iz 6., 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu s 366. členom v zvezi z 2. odst. 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep o stvarni nepristojnosti socialnega sodišča, pravilen in zakonit. 5. V postopku ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev iz 6., 8. ali 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklep o stvarni pristojnosti, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ne temelji na nedovoljenem razpolaganju iz 3. člena ZPP, z njim ni kršeno načelo kontradiktornosti, niti odločitev o stvarni nepristojnosti za vsebinsko sojenje nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, kot zmotno meni pritožnik.

Povsem neutemeljeno so nadalje očitane kršitve 14., 50. in 158. člena Ustave ali celo 13. člena EKČP (pravica do učinkovitega pravnega sredstva), saj o domnevno nezakonitem rubežu dela letnega dodatka vsebinsko še sploh ni razsojano. Do tovrstnih tožbenih navedb se bo lahko opredeljevalo stvarno pristojno sodišče, ko bo presojalo utemeljenost vtoževanih 183,30 EUR s pp, ne pa socialno sodišče v fazi postopka, v kateri je odločalo le o stvarni pristojnosti za sojenje.

6. Po določbi 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. To seveda velja tudi za socialno sodišče, ki po 58. členu v zvezi s 7. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) sodi v socialno pravnih zadevah. Gre za specializirano sodišče, ki je stvarno pristojno za sojenje o zadevah, eksplicitno določenih v ZDSS-1. Glede na 2. odstavek 7. člena ZDSS-1 torej tudi o odškodninskih terjatvah s področij pravic iz sistema socialne varnosti za škodo, ki jo državni organ ali nosilec javnih pooblastil (zavod) povzroči zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva oziroma škodo, ki jo zavarovanec povzroči zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva.

Socialno sodišče je torej po 2. odst. 7. člena ZDSS-1 stvarno pristojno za sojenje o odškodninskih terjatvah med drugim le, ko nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavarovancu povzroči škodo v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

7. Vendar v konkretni zadevi zagotovo ne gre za tak primer, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Ker je 183,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi vtoževanih v zvezi z izvršenim rubežem na podlagi Sklepa o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke (priloga A 2) na podlagi 102. člena ZIZ oz. 160. člena ZDavP, tako da je bil tožnikov letni dodatek (297,00 EUR) obremenjen za 183,30 EUR davčnega dolga po sklepu FURS ... z dne 23. 5. 2019 ..., ne gre za stvarno pristojnost socialnega sodišča za sojenje o vtoževanem znesku. Pritožbeno sodišče soglaša, da gre za spor obligacijske narave iz 1. člena ZPP, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za sojenje v konkretnem primeru in bo zato po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

8. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS št. 33/1991 s spremembami 2 Ur. l. RS št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994) 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.