Jedro

Zaključka, ali je postavitev zagovornika v interesu pravičnosti, ni moč opreti na okoliščine, ki so povezane z vnaprejšnjo domnevo o zavlačevanju postopka in s starostjo kazenske zadeve. Takšna ocena mora izhajati predvsem iz okoliščin, nanašajočih se na obsežnost obravnavane zadeve, tako v njenem dejanskem pogledu, kot tudi v pogledu zahtevnosti pravne problematike, v povezavi z obdolženčevo sposobnostjo dojemanja vsega tistega, kar ga bremeni.

Izrek

Pritožbi obd. E. L. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo odločitev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo obd. E. L. za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti.

Obdolženec se je pritožil proti takšnemu sklepu. Predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je obd. E. L. obtožen storitve kaznivih dejanj tatvine iz prvega odstavka 211. člena in drugega v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter krive ovadbe iz prvega odstavka 288. člena KZ. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27.1.2000, je obdolženec predlagal, naj se mu postavi zagovornik po uradni dolžnosti. Takšen predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo, da je obdolženec na prestajanju dalj časa trajajoče zaporne kazni ter da nima premoženja in drugih sredstev. Ugotovilo je tudi, da je obdolženec že predhodno izjavil, da se ne bo zagovarjal in nato ocenilo, da postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ne bi doprinesla pravičnosti, ampak bi se kvečjemu zavlačeval postopek v že itak starejši zadevi, ki je pred zastaranjem.

Iz takšnih razlogov napadenega sklepa je moč povzeti, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je sicer zakonski pogoj, ki se nanaša na gmotne razmere obdolženca izpolnjen, ne pa tudi drugi pogoj, to je interes pravičnosti. Ne glede na vprašljivost določenega dela pritožbenih izvajanj, pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaključka, ali je postavitev zagovornika v interesu pravičnosti, ni moč opreti na okoliščine, ki so povezane z vnaprejšnjo domnevo o zavlačevanju postopka in s starostjo kazenske zadeve. Takšna ocena mora izhajati predvsem iz okoliščin, nanašajočih se na obsežnost obravnavane zadeve, tako v njenem dejanskem pogledu kot tudi v pogledu zahtevnosti pravne problematike, v povezavi z obdolženčevo sposobnostjo dojemanja vsega tistega, kar ga bremeni. Na podlagi pravilne ocene teh okoliščin je šele mogoče odgovoriti na vprašanje, ali se je obdolženec zmožen braniti sam, ali pa je za njegovo obrambo vendarle potrebna strokovna pomoč zagovornika. Slednja namreč že sama po sebi daje obdolžencu v razmerju do nasprotne strani, ki zastopa obtožbo, občutek večje enakovrednosti, kot če se brani sam, brez pomoči zagovornika.

Sodišče prve stopnje, ki ni ocenilo navedenih okoliščin, bo to storilo pri ponovnem odločanju o obdolženčevem predlogu za postavitev zagovornika. Zato je bilo treba razveljaviti napadeni sklep in zadevo vrniti v novo odločitev (tretji odstavek 402. člena ZKP).