Jedro

Ugotovitve sodišč ustrezajo opredelitvi dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku po prvem odstavku 163. člena ZUTD in ureditvi obveznosti delavca in uporabnika v smislu 62. in 63. člena ZDR‑1. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da je tretja toženka v razmerju do tožnika nastopala kot (dejanski) uporabnik in da s strani prve oziroma druge toženke ni šlo za zagotavljanje storitev tretji toženki kot naročniku.

Tudi v primeru, da pravni subjekt dejavnost zagotavljanja dela delavcev opravlja izven zakonskih okvirov (in je posledično nezakonito tudi ravnanje subjekta, ki napotene delavce sprejme), je treba te delavce z vidika pravice do plačila za delo obravnavati enako kot delavce delodajalca, ki to dejavnost opravlja zakonito, vključno z možnostjo vzpostavitve subsidiarne odgovornosti dejanskega uporabnika za morebitna prikrajšanja. Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela po ZUTD, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab, ne pa obratno (da bi delavec zaradi neizpolnjevanja formalnih zahtev v zvezi z opravljanjem agencijskega dela ostal brez zaščite oziroma brez plačila prikrajšanj).

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tretja toženka mora tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 894,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je prvi in tretji toženki naložilo, da sta dolžni tožniku za čas od junija 2017 do marca 2018, tretja toženka pa še za čas od aprila 2018 do februarja 2019, plačati razliko v plači v določenih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, medtem ko je višji zahtevek iz naslova razlike v plači zavrnilo. Prvi in tretji toženki je naložilo tudi plačilo 13. plače za leto 2017, samo tretji toženki pa še plačilo 13. plače za leto 2018 ter regresov za letni dopust za leti 2018 in 2019. Zavrnilo je višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust ter zahtevke iz naslova gospodarnosti za leta 2017, 2018 in 2019. Tožbo zoper drugo toženko je (zaradi izbrisa iz sodnega registra) zavrglo. Prvi in tretji toženki je naložilo še povračilo tožnikovih stroškov postopka v 66 % ter ju v istem deležu zavezalo za plačilo sodne takse.

2.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi prve in tretje toženke ter potrdilo izpodbijani del sodbe in odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da prva in tretja toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa sta dolžni povrniti stroške odgovorov na pritožbi, vsaka po 746,64 EUR.

3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 5/2025 z dne 11. 4. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tretja toženka tožniku odgovorna za plačilo razlik v plači na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku.

4.Tretja toženka v reviziji nasprotuje presoji sodišč druge in prve stopnje, da v razmerju med njo in prvo oziroma drugo toženko ni šlo za izvrševanje pogodb o opravljanju storitev, ampak za posredovanje tožnikovega dela njej kot uporabniku. Takšna presoja odstopa od presoje vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022 in VIII Ips 19/2022, da je med njo in delavci izvajalcev pristaniških storitev obstajalo delovno razmerje. Po takšnem stališču bi bila tožnikova tožba prepozna. Prva in druga toženka nista bili vpisani v register za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in za opravljanje te dejavnosti nista imeli ustreznega dovoljenja. Razmerja med udeleženci ni mogoče prepoznati kot posredovanje delavcev, če se ni opravljalo na zakonit način (VIII Ips 10/2022). Subsidiarna odgovornost uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1 je podana le v primeru sklenjene pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Sodišči sta s širšo razlago te določbe nedopustno in nesorazmerno posegli v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS (URS) in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Izven okvira dopuščene revizije uveljavlja še bistvene kršitve določb pravdnega postopka in podaja navedbe v smeri (nedovoljenega) revizijskega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

5.Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6.Revizija ni utemeljena.

7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8.Tožnik je bil od 1. 9. 2013 do 31. 3. 2018 zaposlen pri prvi toženki, od 6. 4. 2018 do 28. 2. 2019 pa pri drugi toženki. Delo kontrolorja je ves čas opravljal na območju tretje toženke, s katero sta imeli prva in druga toženka sklenjene (podjemne) pogodbe o opravljanju luško prekladalnih in drugih storitev. Po ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje pravi namen teh pogodb ni bil v izvajanju storitev za tretjo toženko, ampak sta prva in druga toženka delovali kot delodajalca za zagotavljanje dela delavcev tretji toženki (uporabniku), čeprav za opravljanje te dejavnosti nista izpolnjevali zakonskih pogojev. Ker tožniku v nasprotju z določbami ZDR-1 o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku ni bilo zagotovljeno plačilo za delo v enaki višini kot primerljivim delavcem, zaposlenim pri tretji toženki, je bilo za obdobje od junija 2017 do februarja 2019 (delno) pravnomočno ugodeno njegovemu zahtevku za plačilo razlik v plači zoper prvo toženko in tretjo toženko (le slednje je pod revizijsko presojo).

9.Sodišči druge in prve stopnje sta odgovornost tretje toženke utemeljili na šestem odstavku 62. člena ZDR-1, po katerem je uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren1. Izhajali sta torej iz stališča, da je šlo v razmerju med toženkami (mimo formalno sklenjenih pogodb) za zagotavljanje dela tožnika tretji toženki kot uporabniku. Pri tej dejavnosti gre za poseben institut delovnega prava, ki poleg delovnega razmerja med delodajalcem za zagotavljanje dela in napotenim delavcem na eni strani ter razmerja med tem delavcem in uporabnikom na drugi strani, zajema še posredniško razmerje med delodajalcem za zagotavljanje dela in uporabnikom. V okviru takšnega razmerja praviloma pride do prenosa delodajalčeve pristojnosti dajanja navodil in nadzora nad delavci na uporabnika, kar navedeno dejavnost razlikuje od dejavnosti izvajanja storitev po podjemni pogodbi, pri kateri podjemnik s svojimi delavci, nad katerimi obdrži pristojnost dajanja navodil in nadzora, izvaja storitve za naročnika. Dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku (v teoriji in praksi se uporabljata tudi izraza posredovanje dela ali agencijsko delo) opredeljuje 163. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), ki določa zlasti formalne pogoje za opravljanje dejavnosti. Prvi odstavek navedenega člena je v relevantnem obdobju določal, da gre za vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika. ZDR-1 pa v 59. do 63. členu določa posebnosti pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja takšno dejavnost. Predmet te pogodbe ni opravljanje dela za delodajalca, ampak opravljanje dela za drugega uporabnika na podlagi napotitve delodajalca, na kar se navezujejo tudi posebne določbe glede obveznosti napotenega delavca in uporabnika. Tako je v 63. členu ZDR-1 določena obveznost delavca, da mora opravljati delo po navodilih uporabnika in da letni dopust izrablja v dogovoru z delodajalcem za zagotavljanje dela in uporabnikom, skladno z drugim odstavkom 62. člena ZDR-1 pa je za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik, ki te odgovornosti tudi z morebitnim dogovorom ne more prevaliti na delodajalca.

10.Po ugotovitvi sodišč je bil tožnik v času zaposlitve pri prvi in drugi toženki vključen v organiziran delovni proces tretje toženke, ki mu je preko svojih disponentov določala delovni čas, dajala navodila za delo in nad njegovim delom izvajala nadzor. Glede letnega dopusta se je moral dogovarjati tako s prvo oziroma drugo toženko, kot tudi s tretjo toženko. Delovna sredstva sta tožniku zagotovila prva in druga toženka po navodilih tretje toženke, za spoštovanje varnosti pri delu pa je skrbel disponent tretje toženke. Direktorja prve oziroma druge toženke sta skrbela za napotitve delavcev na delo k tretji toženki, in to po 0bvestilu razporejevalca tretje toženke o tem, koliko delavcev potrebuje ob določenem dnevu in uri na določenem kraju.

11.Povzete ugotovitve ustrezajo opredelitvi dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku po prvem odstavku 163. člena ZUTD in ureditvi obveznosti delavca in uporabnika v smislu 62. in 63. člena ZDR‑1. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da je tretja toženka v razmerju do tožnika nastopala kot (dejanski) uporabnik in da s strani prve oziroma druge toženke ni šlo za zagotavljanje storitev tretji toženki kot naročniku, za kar se ta neutemeljeno zavzema še v reviziji.

12.Po drugem odstavku 166. člena ZUTD sme uporabnik sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena tega zakona in je vpisan v register ali v evidenco.2 Prva in druga toženka teh pogojev nista izpolnjevali, kar pa ni ovira za vzpostavitev odgovornosti tretje toženke za plačilo denarnih obveznosti, ki jih uporabniku nalaga ZDR-1. Tudi v primeru, da pravni subjekt dejavnost zagotavljanja dela delavcev opravlja izven zakonskih okvirov (in je posledično nezakonito tudi ravnanje subjekta, ki napotene delavce sprejme), je treba te delavce z vidika pravice do plačila za delo obravnavati enako kot delavce delodajalca, ki to dejavnost opravlja zakonito, vključno z možnostjo vzpostavitve subsidiarne odgovornosti dejanskega uporabnika za morebitna prikrajšanja. Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela po ZUTD, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab, ne pa obratno (da bi delavec zaradi neizpolnjevanja formalnih zahtev v zvezi z opravljanjem agencijskega dela ostal brez zaščite oziroma brez plačila prikrajšanj).

13.Da neizpolnjevanje formalnih pogojev nacionalne zakonodaje za opravljanje dejavnosti posredovanja dela z vidika zaščite delavcev ni odločilno, izhaja tudi iz prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede razlage Direktive 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, ki je bila z ZUTD in ZDR-1 prenesena v naš pravni red. SEU je npr. v sodbi Omnitel Comunicaciones in drugi, C-441/23 z dne 24. 10. 2024, pojasnilo, da se Direktiva 2008/104 uporablja za vsako fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo o zaposlitvi ali delovna razmerja z delavcem z namenom, da ga napoti v podjetje uporabnika, da bi tam začasno delal pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, in ki tega delavca napoti v to podjetje, tudi če ta oseba v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznana kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ker nima upravnega dovoljenja za to.

14.Iz navedenega izhaja, da je napačno tudi stališče tretje toženke, da je subsidiarna odgovornost uporabnika iz šestega odstavka 62. člena ZDR-1 podana le v primeru sklenjene pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku v smislu prvega odstavka 59. člena ZDR-1. Odsotnost takšne pogodbe, ki je posledica prikritega opravljanja dejavnosti, enako kot odsotnost zahtevanega dovoljenja delodajalca za zagotavljanje dela ali vpisa v register, ne izključuje odgovornosti uporabnika. Naložitev obveznosti tretji toženki za odpravo prikrajšanj tožnika, do katerih je prišlo zaradi njenega sodelovanja v nezakonitem modelu posredovanja dela, že pojmovno ne more pomeniti posega v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS ali v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

15.Tretja toženka v reviziji sodiščema nižjih stopenj neutemeljeno očita tudi odstop od stališča vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022 (in drugih istovrstnih zadevah), da je poslovni model tretje toženke in izvajalcev pristaniških storitev po vsebini in namenu prikrival delovno razmerje tožnikov pri tretji toženki. Tudi v teh zadevah je vrhovno sodišče (med drugim) prepoznalo elemente prikritega posredovanja dela delavcev, vendar pa je bila za odločitev ključna presoja obstoja delovnega razmerja tožnikov pri tretji toženki. Posledično je vrhovno sodišče pri opredelitvi pravnih razmerij in določitvi posledic preseglo okvir pravic in obveznosti delodajalca, napotenega delavca in uporabnika, tretjo toženko pa opredelilo kot dejanskega delodajalca. Takšno stališče je torej sprejelo v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja tožnikov pri tretji toženki, kar pa ni predmet tega revizijskega postopka, ki je omejen le na odgovornost tretje toženke kot uporabnika (in ne kot delodajalca) za plačilo razlik v plači. Zaradi različnosti zahtevkov in s tem povezanih različnih trditvenih in dejanskih podlag za odločitev, stališča iz citiranih zadev v obravnavani zadevi niso neposredno uporabljiva3, predvsem pa ne pomenijo napačne presoje sodišč druge in prve stopnje, da je tretja toženka v okoliščinah tega primera v razmerju do tožnika nastopala kot uporabnik, h kateremu je bil tožnik napoten na delo.

16.Glede na vse navedeno se odgovor na dopuščeno vprašanje glasi, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da je tretja toženka tožniku odgovorna za plačilo razlik v plači po določbah ZDR-1 o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku.

17.Zato je vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18.Tretja toženka mora zaradi neuspeha z revizijo tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo skladno z določbami Odvetniške tarife, in sicer nagrado v višini 1.200 točk, kar z materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 894,50 EUR. V primeru zamude bo morala tretja toženka plačati tudi zakonske zamudne obresti.

19.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------

1. Sodišči sta šteli, da je tožnik subsidiarno odgovornost tretje toženke vzpostavil s predhodnimi pisnimi pozivi prvi in drugi toženki za plačilo dolgovane razlike v prejemkih, kar ni predmet revizijskega preizkusa.

2.

Drugi odstavek 163. člena ZUTD delodajalca za zagotavljanje dela opredeljuje kot vsako pravno ali fizično osebo, ki sklepa pogodbe o zaposlitvi z delavci zaradi zagotavljanja njihovega dela uporabniku na način, določen v prvem odstavku 163. člena ZUTD, in pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti iz 167. člena ZUTD ter je pri ministrstvu, pristojnem za delo, vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ali v evidenco tujih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Skladno s 167. členom ZUTD mora pred začetkom opravljanja dejavnosti pridobiti dovoljenje ministrstva, pristojnega za delo, če izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 164. člena tega zakona. Delodajalec za zagotavljanje dela, ki pridobi dovoljenje iz prejšnjega odstavka, se vpiše v register ali evidenco.

Tako v tej zadevi tudi ni relevanten ugovor tretje toženke o prepozno vloženi tožbi po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, saj izpodbijana odločitev ne temelji na ugotovitvi obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki, kar je tožnik uveljavljal le podredno, o tem pa sodišče zaradi delne ugoditve primarnemu zahtevku ni odločalo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 59, 59/1, 62, 62/2, 62/6, 63 Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 163, 163/1, 166, 166/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.