Jedro

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.

Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.

Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

_Uvodno pojasnilo_

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. V tem postopku je od tožene stranke (kabelskega operaterja), s katero ni uspela pogodbeno urediti razmerja, vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015. Tožena stranka je namreč kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

_**Izpodbijana sodba**_

2. Sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe tožbe (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2015 in civilno kazen za leto 2015 v skupnem znesku 9.956,65 EUR s pripadki (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 528,71 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

_**Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke**_

3. Zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe (ugodilni del in odločitev o stroških) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Trdila je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede osnove za izračun primernega nadomestila ter glede neutemeljenosti odbitka nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da je bila nedobroverna in je posledično tožeči stranki zato zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od 16. 1. 2016 dalje. Trdila je, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za izrek civilne kazni. Sodišču prve stopnje je očitala tudi, da je zmotno ugotovilo število naročnikov, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Odločitvi o stroških je nasprotovala le posledično. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pri izračunu nadomestila upošteva do sedaj ustaljeno sodno prakso in število naročnikov skladno z njenimi trditvami ter da tožeči stranki prisodi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Še podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov odgovora na pritožbo.

_**Odločitev o pritožbi**_

5. Pritožba ni utemeljena.

_**Zavrženje dopolnitve pritožbe**_

6. Tožena stranka je na sodišče 1. 9. 2021 vložila dopolnitev pritožbe (red. št. 24, list. št. 72). Sodba sodišča prve stopnje je bila tožeči stranki vročena 22. 6. 2021. Tridesetdnevni rok za pritožbo je ob upoštevanju sodnih počitnic potekel 24. 8. 2021. Ker je tožena stranka dopolnitev pritožbe na sodišče vložila po poteku prekluzivnega pritožbenega roka, je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP).

_**Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih**_ _Pravna podlaga zahtevka_

7. Tožena stranka je v letu 2015 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. Tožeča stranka pa je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)2 in dovoljenjem Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) z dne 12. 3. 1998, ki je med drugim _zajemalo upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo_ pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del. Tožeča stranka je bila upravičena tudi, da od kabelskih operaterjev v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči (6. in 8. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Tožena stranka s tožečo stranko razmerja glede kabelske retransmisje glasbe v televizijskih programih ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

8. V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ)3 ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ).4 Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

_Materialni pravni temelj za določitev višine primernega nadomestila_

9. Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 81. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, civilne kazni, pa tudi pri določanju višine neupravičene obogatitve.

10. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo nadomestila v višini 0,36 EUR na naročnika na mesec. Višino nadomestila je ob zatrjevanem drugačnem dejanskem stanju določila ob upoštevanju miselne poti, ki jo je za določitev primernega nadomestila uporabilo VSRS v istovrstnih postopkih.5 Tožena stranka pa se je zavzemala za plačilo nadomestila po v višini 0,056 EUR na naročnika na mesec.

_(Ne)obstoj tarife oziroma skupnega sporazuma_

11. V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče,6 da po prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum)7 z dodatki in na njegovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodb v letu 2011, ni več veljal noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Do izdaje te sodbe zavezujoče tarife ni določil niti Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP), na katerega je ZKOS že maja 2012 naslovil zahtevek za določitev tarife. Zahtevek tožeče stranke je tako tudi glede višine oprt na določila ZASP (22. člen v zvezi z 81. členom ZASP) in določila o neupravičeni obogatitvi.

_(Ne)Pristojnost sodišča, da določi (začasno) tarifo_

12. Sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.8 Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP (pred tem pa določili ZASP) v pristojnosti SAP.

13. Ne glede na navedeno pa je sodišče, zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.9 Pri tem ima zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP10 in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,11 lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd. Kako bo sodišče v posameznem primeru določilo primerno nadomestilo, je odvisno od številnih okoliščin.

14. Iz pojasnjenega tako izhaja, da sodišče, ko prejme zahtevek za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic in ne obstaja sporazumno ali enostransko določena tarifa, na podlagi materialnopravne podlage konkretnega primera določi primerno nadomestilo le z veljavnostjo za konkretni primer (objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti). Tako določeno primerno nadomestilo za uporabo pravic velja le za stranke konkretnega postopka in ni neposredno uporabljivo za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic v drugem sodnem postopku, med drugimi pravdnimi strankami. V vsakem postopku pred sodiščem je namreč treba odločati v okviru ugotovljenega dejanskega stanja konkretne zadeve in materialno pravne podlage razmerja med pravdnimi strankami. Ob tem je sodišče omejeno še s procesnimi pravili, ki jih pri odločanju mora spoštovati.

15. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo le zato, ker je drugače ugotovilo dejansko stanje glede odbitka za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih kot v predhodnih postopkih. Sodišče je namreč skladno z določili 2., 7. in 212. člena ZPP dolžno v vsakem primeru posebej ugotoviti pravno odločilno dejansko stanje.

16. Ne držijo niti pritožbene trditve, da sodba v tem delu predstavlja sodbo presenečenja. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje v svojih vlogah konkretno opozarjala (glej npr.: list. št. 33), da je pravno odločilno dejstvo, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisjo glasbe v radijskih programih zajeto v nadomestilu po Memorandumu, bilo v sodni praksi zmotno ugotovljeno in glede tega tudi podala konkretne trditve o pravno odločilnih dejstvih. Glede na navedeno dodatno materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje v tej smeri ni bilo potrebno. Ker je bila tožena stranka že s strani tožeče stranke opozorjena na morebitno zmotno ugotovljeno dejstvo glede zajetosti nadomestila za kabelsko retransmisjijo glasbe v radijskih programih v okviru nadomestil po Memorandumu, ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja v smislu kršitve določil pravdnega postopka le zato, ker je sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožeče stranke. Tožena stranka je bila namreč seznanjena z argumenti, ki utemeljujejo drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot je bilo predhodno ugotovljeno v predhodnih primerljivih postopkih, in je imela možnost, da se do teh argumentov opredeli.

17. Zmotne so tudi pritožbene trditve, da je tožeča stranka trditve v zvezi z navedeno okoliščino podala prepozno. Tožeča stranka je te trditve podala že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2021, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo pred prvim narokom za glavno obravnavo 25. 3. 2021. Zato te trditve skladno z določilom prvega odstavka 286. člena ZPP niso bile prepozne.

_Način določitev primernega nadomestila s strani sodišča_

18. Sodišče bi, kot je že večkrat pojasnilo VSRS,12 lahko za določitev primernega nadomestila izbralo različne poti (nadomestilo v odstotkih od različnih finančnih kazalnikov, nadomestilo glede na primerljive cene v drugih državah članicah EU,...). Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, pa je pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri določitvi primernega nadomestila pravilno sledilo že ustaljeni miselni poti VSRS (npr.: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, itd.).

_K pritožbenim očitkom o nepravilnem upoštevanju meril za določitev primernega nadomestila_ _a) Upoštevana tarifa iz Skupnega sporazuma_

19. VSRS je že večkrat zavzelo stališče,13 da je kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila uporabilo določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum).14 V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti pa je treba, kot je bilo že pojasnjeno, v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila (primerjaj točko 18. obrazložitve).

20. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede upoštevne osnove za izračun primernega nadomestila. Sodišče prve stopnje je v točkah 27 do 30 zadostno obrazložilo razloge, na podlagi katerih je v tem primeru kot osnovo za izračun primernega nadomestila upoštevalo mesečno tarifo, ki sta jo v III. točki Sporazuma dogovorila Zavod AIPA in ZKOS za leto 2015. Zato očitki o kršitvah določil pravdnega postopka in ustavnih pravic tožene stranke zaradi neobrazloženosti sodbe niso utemeljeni. Prav tako so razlogi sodišča jasni, logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

21. Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih se v tem postopku nanaša na leto 2015. V III. točki Skupnega sporazuma sta Zavod AIPA in ZKOS za leto 2014 in naslednja dogovorila mesečno tarifo v višini 0,57 EUR na naročnika, pri čemer je skladno z določilom IV. točke Skupnega sporazuma treba upoštevati tudi v Uradnem listu objavljene revalorizacije tega zneska. V Uradnem listu številka 10/2014 je bila za leto 2015 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif) tako, da je za leto 2015 mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del znašala 0,59 EUR na naročnika.

22. VSRS je (do sedaj) odločalo o zahtevkih za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012.15 Za leto 2012 sta Zavod AIPA in ZKOS v Skupnem sporazumu dogovorila mesečno tarifo v višini 0,45 EUR na naročnika. To tarifo je VSRS tudi uporabilo pri določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012. Pri tem je pojasnilo,16 da zaradi spoštovanja načel enakega urejanja primerljivih položajev, pravne varnosti in predvidljivosti ter varstva konkurence ni primerno, da bi sodišča _„v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, saj bi to zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena VSRS nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje._ Upoštevajoč navedeno je zaključilo, da _„je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.“_ Uporabnost „tarife“ določene v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 za vse nadaljnje primerljive primere je VSRS utemeljilo z ustavno varovanimi pravicami kabelskih operaterjev, in sicer s pravico do enakega varstva pravic (22. člen USRS) ter pravico do pravne varnosti (2. člen USRS).17

23. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje utemeljeno opozarjala, da nasproti ustavnim pravicam kabelskih operaterjev stoji ustavna pravica avtorjev do varstva avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti (60. člen USRS). Pravica avtorja do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).18 Ta pravica spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).19 Primernost nadomestila se doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.20 Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic.

24. Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne.21 Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako.22 To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila, kot v ostalih primerljivih primerih (glej točko 18 te obrazložitve) ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).23

25. Logično je, da je VSRS kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu. Le-ta je predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v letu 2012. Običajno plačilo je namreč tisto plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času.

26. Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. To je razvidno iz različnih višin honorarjev in nadomestil za uporabo posameznih pravic v različnih obdobjih, določenih v skupnih sporazumih sklenjenih med kolektivnimi organizacijami in združenji uporabnikov in tudi iz enostransko določenih tarif.24 Zato je treba pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

27. Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2015 določeno v višini 0,59 EUR na naročnika. To pa izključuje, da bi zaradi uporabe tarife, ki je za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del veljala v letu 2015, namesto tiste, ki je veljala za leto 2012, bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Ker je bil na podlagi tarife za leto 2015 znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, je bila osnova za leto 2015 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V obravnavanem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila,25 zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.26

28. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2015 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. Slednje ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V navedeni odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.27

29. Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen USRS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo VSRS,28 ne bi upoštevalo, da se je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov).

30. Upoštevati je treba, da je VSRS pri izračunu primernega nadomestila poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi s Pogodbo o zagotavljanju pravic dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu, Memorandum in k njemu sklenjena Aneks in Dodatek.29 Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerja za delitev nadomestil v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela.30 Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih na način, kot ga je določilo VSRS, ta razmerja ohranjati.

31. Vrednost glasbenih del bi bila sicer glede na vrednost avdiovizualnih del, neutemeljeno razvrednotena, saj bi bilo porušeno razmerje za delitev nadomestil, ki so ga imetniki pravic dogovorili v Pogodbi o zagotavljanju storitev. Poleg navedenega pa bi z neupoštevanjem tako izrazite spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del prišlo do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki bi jih za istovrstno avtorsko delo prejel skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Skladatelj filmske glasbe bi namreč glede na honorar, ki ga je prejel leta 2012 prejel 31 odstotkov več, pri čemer skladatelj predobstoječe glasbe tega povišanja ne bi bil deležen. To pomeni, da bi bilo avtorsko delo avtorjev predobstoječe glasbe glede na avtorsko delo avtorjev filmske glasbe razvrednoteno. Ker ustvarjanje glasbe pomeni enako miselno dejavnost, drugačno vrednotenje končnega rezultata – glasbe, ki se uporabi v avdiovizualnemu delu samo zato, ker je bilo eno glasbeno delo ustvarjeno posebej za avdiovizualno delo, drugo pa je obstajalo že prej in se je v avdiovizualnem delu le uporabilo, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala različno vrednotenje glasbenih del. Poleg navedenega povišanje osnove za več kot 30 odstotkov ni zanemarljivo.

32. Iz vsega navedenega sledi, da je primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015 znašala 0,59 EUR na naročnika.

33. Upoštevajoč pojasnjeno niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo, poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev. Slednjim je namreč vsakokrat znana višina osnove za izračun kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.

34. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče pri odločitvah vezano na trditve in dokaze pravdnih strank v postopku ter na opravljena procesna dejanja strank v postopku. Zato morebitne drugačne odločitve v drugih podobnih primerih same po sebi še ne pomenijo posega v konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev.31

35. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz vpogleda v sodbo V Cpg 697/2020 z dne 15. 4. 2021 izhaja, da je sodišče tožeči stranki za leto 2014 prisodilo nadomestilo v višini 0,246 EUR na naročnika mesečno (točka 63 obrazložitve) in ne 0,237 EUR na naročnika mesečno, kot v pritožbi zmotno trdi tožena stranka. Glede na pojasnjeno pritožbeni očitki tožene stranke o neenakem obravnavanju kabelskih operaterjev niso utemeljeni.

_b) Izračun primernega nadomestila_

36. Tožena stranka v pritožbi samemu izračunu primernega nadomestila, z izjemo odbitka za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, ni nasprotovala. Skladno z izračunom sodišča prve stopnje tako za leto 2015 znaša primerno nadomestilo za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih, ki jih ščiti tožeča stranka, 0,246 EUR na naročnika mesečno.

37. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno. Razlogi sodišča prve stopnje (39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi. Sodišče prve stopnje je namreč konkretno pojasnilo, zakaj je zaključilo, da nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih ni bilo zajeto v okviru nadomestila po Memorandumu in k njemu sklenjenima Aneksom in Dodatkom. Tožena stranka v pritožbi ugotovitvam sodišča prve stopnje ni konkretno nasprotovala. Pritožbeno izpostavljeni dejstvi, da Memorandum in Sporazum o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji (priloga A8; v nadaljevanju: Sporazum za radijske programe), tožene stranke ne zavezujeta (več), pa za odločitev v tem primeru nista pravno odločilni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

38. Zmotno je nadalje tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zaradi neodbitka nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih tožeči stranki prisodilo več kot je zahtevala. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v višini 0,36 EUR na naročnika mesečno. Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v višini 0,246 EUR na naročnika mesečno, ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

**O številu naročnikov**

39. Pritožbeno sodišče glede števila naročnikov sledi zaključku sodišča prve stopnje. Le-to je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) pravilno ugotovilo število naročnikov tožene stranke. Razlogi sodišča so pravilni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

40. Tožeča stranka je v okviru svojih zaznavnih zmožnosti v tožbi in prvi pripravljalni vlogi navedla število naročnikov tožene stranke, kot izhaja iz javno objavljenega poročila AKOS-a. V sodni spis je kot dokaz vložila navedeno poročilo (priloga A9) ter toženo stranko pozvala, da predloži (verodostojne) podatke o številu naročnikov. S tem je zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede števila naročnikov tožene stranke. Tako bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, da je v letu 2015 imela manj naročnikov, kot izhaja iz poročila AKOS in za to tudi predložiti ustrezne dokaze.

41. Tožena stranka je trdila, da je število naročnikov, ki izhaja iz poročila AKOS nepravilno, saj je pretirano. Trdila je, da velik del naročnikov uporablja njene storitve le krajše obdobje. Zatrjevala je povprečno število naročnikov za osem tujih zasebnih medijskih hiš in kot dokaz predložila račune zadevnih medijskih hiš v tujem jeziku. Kot dokaz za nepravilnost podatkov v Poročilu AKOS je predlagala še zaslišanje svojega zakonitega zastopnika in priče A. A. 42. Ker je tožena stranka tista, ki je dolžna AKOS-u redno posredovati točne podatke o številu naročnikov, že iz tega razloga ne more uspeti s trditvami, da iz poročila AKOS izhaja nepravilno in pretirano število naročnikov. Če svojih obveznosti do AKOS ne izpolnjuje ali jih ne izpolnjuje vestno, si mora sama pripisati negativne posledice. Da bi AKOS-u posredovala drugačne podatke o številu naročnikov, pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila. Prav tako, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, dejanska uporaba storitev tožene stranke s strani naročnikov za presojo števila naročnikov ni pravno odločilna. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da število naročnikov, ki jih ima tožena stranka za programe tujih zasebnih medijskih hiš, ne nujno odraža števila naročnikov, za katere mora tožena stranka plačevati nadomestilo tožeči stranki. Da bi bilo število naročnikov enako, pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati, saj za to okoliščino niti ni predlagala ustreznih dokazov. Iz predloženih računov tega dejstva ni mogoče ugotoviti, kakšnih drugih listin, ki bi izkazovale enako število naročnikov, pa tožena stranka ni predložila.

43. Pritožbeno sodišče v celoti sledi pojasnilu sodišča prve stopnje, da je zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in predlagane priče za ugotavljanje števila naročnikov neprimeren dokaz. Zakoniti zastopnik tožene stranke in priča A. A. bi namreč lahko izpovedala le o tem, kaj naj bi izhajalo iz poslovnih listin tožene stranke.32 To pa ob upoštevanju poročila AKOS še ne dokazuje, da je število naročnikov v poslovnih listinah tožene stranke dejansko takšno, kot bi izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke oziroma priča. Glede na pojasnjeno so tako neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker ni obrazložilo zavrnitve navedenih dokaznih predlogov (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in predlagane priče (kršitev pravice do izjave, 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

**O zakonskih zamudnih obrestih**

44. Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

45. Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.33

46. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da tožena stranka za uporabo pravic v spornem obdobju ni plačala ničesar ter da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezen in pošten honorar.34 S temi trditvami je tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

47. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja „z dovoljenjem“ tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

48. Trditve tožene stranke o sporih med tožečo stranko, kabelskimi operaterji ter ZKOS glede obsega pravic, ki jih varuje tožeča stranka, in višini primernega nadomestila, ravnanju pravdnih strank, monopolnemu položaju tožeče stranke, namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menila, da pravice upravičeno uporablja. Prav tako za odločitev o nedobrovernosti v tem primeru ni pravno odločilno, ali je tožeča stranka toženo stranko pozvala na plačilo nadomestila in niti kdaj je tožeča stranka vložila tožbo.

49. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkom plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje.

**O civilni kazni**

50. Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

51. V tem primeru ni dvoma, da se je tožena stranka zavedala zakonske dolžnosti plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Zoper njo je namreč tožeča stranka večkrat vodila sodni postopek za plačilo zadevnih nadomestil za druga obdobja. Prav tako kot je pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020 izostanek sporazumno ali enostransko določene tarife ni razlog, ki bi toženo stranko odvezal plačila nadomestila vsaj v višini, ki jo je štela za utemeljeno. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je zahtevek za plačilo civilne kazni po temelju utemeljen. S tem, ko tožena stranka ni plačala vsaj nadomestila v višini, za katero je menila, da je primerna (utemeljeno), je ravnala s hudo malomarnostjo.

52. Primeren je tudi predlog tožeče stranke, da se civilna kazen odmeri v višini 10 odstotkov od dosojenega nadomestila. Takšen odstotek za odmero civilne kazni po presoji pritožbenega sodišča ob prvi odmeri civilne kazni zadostuje za dosego preventivnega namena in bo uporabnika v bodoče odvračala od nadaljnjih kršitev. Glede na navedeno je tako pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na civilno kazen.

_**Sklepno**_

53. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

54. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,35 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.36 _**O pritožbenih stroških**_

55. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Zato mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)37 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 9.956,65 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 625, saj je vrednost spornega predmeta nižja od 20.000 točk) ter 2 odstotne materialne stroške (12,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 373,32 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 21/1995 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 4 Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012. 5 Npr: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018. 6 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), odločbo Upravnega sodišča RS I U 362/2014-13 z dne 7. 10. 2014. 7 Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožeča stranka, ki je zastopala tudi interese organizacij CISAC, in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije. 8 Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP. 9 M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134. 10 Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru, da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. 11 Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. 12 Primerjaj npr.: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (45. in 51. točka obrazložitve) in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2017 (23. in 25. točka obrazložitve). 13 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve). 14 Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011. 15 Pritožbeno sodišče je seznanjeno z odločbami VSRS z naslednjimi opravilnimi številkami: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 100/2018, II Ips 52/2018, II Ips 136/2018, II Ips 327/2017, II Ips 107/2018, II Ips 86/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 260/2018. 16 Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (36. in 37. točka obrazložitve). 17 Višje sodišče je v odločbah, v katerih je odločalo o določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2013 v celoti sledilo odločbam VSRS in pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo povišanja tarife za kabelsko retransmisijo glasbe, ki je bilo dogovorjeno med Zavodom AIPA in ZKOS za leto 2013. Revalorizirana Tarifa za leto 2013 je znašala 0,52377 EUR na naročnika na mesec in je bila glede na tarifo za leto 2012 višja za cca. 16,4 odstotkov. Glej odločbe: II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, II Cp 2406/2019 z dne 21. 5. 2020, II Cp 1981/2020 z dne 11. 3. 2020, II Cp 2358/2019 z dne 29. 4. 2020 in II Cp 183/2020 z dne 23. 4. 2020. 18 Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606. 19 Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109. 20 USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve). 21 L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57. 22 Prav tam, komentar k členu 22, str. 238 do 240. 23 Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005. 24 Glej npr.: III. točko Skupnega sporazuma, 7. člen Memoranduma, 1. člen Aneksa k Memorandumu, drugo točko točke I Dodatka k Memorandumu, 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za tonsko in/ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (Ur. l. RS, št. 4/2020), Tarifo k Skupnemu sporazumu o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja ZAMP kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006) in Aneks k navedenemu skupnemu sporazumu (Ur. l. RS, št. 48/2009). 25 VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017). 26 Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve). 27 Sodišče EU je v navedeni odločbi odločilo, da: _„Pojem „podrejen konkurenčni položaj“ v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c), PDEU je treba razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji....“_ 28 Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve). 29 V Dodatku sta se AGRICOA in SAZAS zavezala na kabelske operaterje prenesti tudi dodatne pravice, ki predhodno niso bile predmet dogovora po Memorandumu in Aneksu in tako niso bile upoštevane pri določitvi razmerij v Pogodbi o zagotavljanju pravic dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu, so pa nedvomno vplivale na povišanje deleža nadomestil v korist SAZAS-a. 30 Tako tudi VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve) 31 Sodna praksa glede višine osnove za odmero primernega nadomestila je bila spremenjena z odločbami pritožbenega sodišča izdanimi v letu 2021 (nadomestilo za leto 2014, glej npr. V Cpg 606/2020, V Cpg 631/2020, V Cpg 694/2020, V Cpg 695/2020, V Cpg 697/2020, itd.). V kolikor se je proti odločitvi sodišča prve stopnje pritožila le tožena stranka, pritožbeno sodišče skladno z določilom 359. člena ZPP sodbe sodišča prve stopnje navkljub spremembi sodne prakse ni smelo spremeniti v njeno škodo (prepoved reformatio in peius). 32 Primerjaj: VSL sodba I Cpg 6/2017 z dne 21. 8. 2018. 33 Primerjaj: N. Plavšak, R. Vrenčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697. 34 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020. 35 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 36 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve). 37 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednje.