Jedro

Če je pri zaslišanju priče sodelovala zagovornica, ki je priči postavila več vprašanj, tudi obsojenčeva pisna vprašanja, je bilo obsojenčevi pravici do obrambe zadoščeno, čeprav obsojenec pri zaslišanju priče ni bil prisoten.

Izrek

Zahtevi obsojenega R.Š. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenega R.Š. se oprosti plačila stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 12.9.2006 je bil R.Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen zapora 15 let in v to kazen vštet pripor. Izrečen mu je bil tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil iz razloga po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.2.2007 prvostopenjsko sodbo potrdilo in pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in zagovornica vložila zahtevi za varstvo zakonitosti: prvi brez navedbe zakonskih razlogov, iz katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo, zagovornica pa zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vložnika zahtev predlagata, da naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem skladno s 423. členom ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, ker je neutemeljena. Obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, če ni bila organizirana video konferenca, s pomočjo katere bi bilo obsojenemu omogočeno priči L. postavljati vprašanja in dajati pripombe na njegove izpovedbe. Trditve zahteve za varstvo zakonitosti o neskladnosti med izjavami prič ter nestrinjanje z zaključki izvedencev balistične in medicinske stroke so razlogi dejanske narave, ki jih ni mogoče reševati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan zagovornici in obsojencu. Slednji se je o njem izjavil. Povzema bistvene poudarke zahteve in ostaja pri stališču, da mu je bila kršena pravica do obrambe, "ker mu niti enkrat v postopku ni bilo omogočeno neposredno zaslišanje edine obremenilne priče L., ki ves čas hlini prestrašenost, v resnici pa je bil on tisti, ki je bil napadalec in nasilen".

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Vložnika zahteve za varstvo zakonitosti pretežno uveljavljata nepravilno dejansko stanje, ugotovljeno v prvostopenjski sodbi, (s katerim se očitno ne strinjata) in ki je prestala pritožbeni preizkus. Zatrjujeta pa tudi kršitev pravice do obrambe, ker obsojencu nikoli v postopku ni bilo omogočeno neposredno zaslišanje obremenilne priče M.L. Zagovornica s tem v zvezi uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ki jo obsojencu zagotavlja ustava, ker mu nikoli v postopku ni bilo omogočeno (čeprav je ves čas vztrajal pri tem) neposredno zaslišanje in soočenje s pričo L. Možnost, da obsojenec priči postavlja pisna vprašanja in navzočnost obsojenčeve zagovornice pri zaslišanju te priče v Haagu, kot navaja zagovornica, ne moreta nadomestiti obsojenčevega neposrednega zaslišanja priče. Zahteva tudi graja ravnanje sodišča, ki je tujemu pravosodnemu organu, ki ne vodi postopka v konkretni zadevi, dopustilo, da obsojencu "prepreči prisotnost pri zaslišanju obremenilne priče". Med razlogi, s katerimi zagovornica utemeljuje potrebo po neposrednem zaslišanju priče L., zagovornica navaja, da bi se z neposrednim zaslišanjem lahko izvedla tudi prepoznava, saj priča ne loči med bratoma (obsojencem in M.Š., ki naj bi po stališču obrambe streljal na oškodovanca). V pričevanju L. naj bi se pokazala neskladja v odnosu na njegove prejšnje izjave glede položaja obsojenca in M.Š. v sobi. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da bi ob neposrednem zaslišanju priče ta "drugače osvetlila ozadje poznanstva z obsojencem, dejanski namen (ob prihodu na Češko) priče L. in pomanjkanja motiva obsojenca, ki mu je očitan". Zagovornica je mnenja, da bi bilo mogoče opraviti neposredno zaslišanje priče tudi z videokonferenco.

Podobno tudi obsojenec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču očita, da mu nikoli ni omogočilo soočenja z edino obremenilno pričo L., ki naj bi svojo izpovedbo spreminjal in priznal, da je morda vendarle "zamešal obsojenca in njegovega brata". Prepričan je, da bi njegovo soočenje s pričo in prepoznava zagotovo potrdila njegov zagovor (da kaznivega dejanja ni storil on).

Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 361/2006 z dne 13.9.2007 že zavzelo stališče glede obdolženčeve pravice, da (tudi sam) zaslišuje in zahteva zaslišanje (ključne) obremenilne priče. Poudarilo je, da ni mogoče dati enopomenskega odgovora na vprašanje, ali je tej pravici zadoščeno tudi, če je pri zaslišanju navzoč samo zagovornik, obdolžencu pa ta možnost ni bila dana in da je presojo o tem treba opraviti v vsakem konkretnem primeru glede na ugotovljena dejstva. V svoji odločbi je ponovilo nekatera znana stališča, ki se nanašajo na obdolženčevo pravico do obrambe in ki imajo podlago v Evropski konvenciji za človekove pravice (EKČP) ter odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Ustavnega sodišča RS.

Med stališči, ki so relevantna tudi za odločitev v konkretni zadevi, je treba omeniti obdolženčevo pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče (točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP). Ta pravica posredno izhaja tudi iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave kot celota, zato nemožnost uveljavljati to pravno jamstvo hkrati pomeni tudi kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave. Pravica do obrambe med drugim tudi zahteva, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja v trenutku, ko so bile dane ali pozneje. Kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njegove izjave.

Domet obravnavane obdolženčeve pravice do obrambe je treba presojati ob upoštevanju procesnega položaja obdolženca in zagovornika v kazenskem postopku. V odločbi I Ips 49/2004 z dne 15.9.2005 je Vrhovno sodišče v tej zvezi med drugim poudarilo, da obdolženec kot stranka v postopku svojo pravico do obrambe izvaja bodisi sam (materialna obramba) ali s strokovno pomočjo zagovornika (formalna obramba), ki ni stranka, niti pooblaščenec, pač pa le obdolženčev strokovni svetovalec oziroma pomočnik. Obe omenjeni pravici se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta, kljub temu pa obdolženec ostaja v lastnem procesnem odnosu do nasprotne stranke. Kot samostojni procesni subjekt je torej nosilec pravic in obveznosti v postopku obdolženec, učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe pa mu zagotavlja tudi pravica do zagovornika, ki si ga sam izbere. Zato je pravica do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist in s tem povezana pravica do zaslišanja obremenilne priče predvsem pravica obdolženca, ki pa jo lahko uresniči tudi s pomočjo zagovornika. S stališča obrambe je zaslišanje nedvomno bolj učinkovito, če sta pri tem navzoča zagovornik in obdolženec, saj je slednji praviloma v večji meri seznanjen z življenjskim primerom. V tem smislu je pomembna tudi odločba ESČP (v primeru Doorsom proti Nizozemski, 26.3.1996, Reports 1996-II), kjer sodišče "ne izključuje možnosti istovetenja obdolženca z njegovim zagovornikom", in hkrati opozarja, da mora sodišče izjave, pridobljene v okoliščinah, ki omejujejo pravice obrambe, obravnavati zelo previdno in obrambi omogočiti, da izpodbija izjave in vzbudi dvom v zanesljivost in verodostojnost prič.

Presoja obravnavanega primera na podlagi navedenih izhodišč pokaže, da je imel obsojenec v postopku (četudi ni bil sam navzoč pri zaslišanju ključne obremenilne priče L.), ustrezne in zadostne možnosti, da učinkovito izpodbija izpovedbo obremenilne priče in da zato v konkretnem primeru za kršitev pravic obrambe ne gre.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno dne 18.9.2001 v Pragi (Republika Češka), kjer je bila proti pobeglemu obsojencu opravljena preiskava in vložena obtožnica v smeri kaznivega dejanja umora. Na podlagi zaprosila okrožnega državnega tožilstva v Pragi z dne 17.1.2002 je Republika Slovenija prevzela pregon. Priča M.L., ključna obremenilna priča, je bil pred češkimi preiskovalnimi organi podrobno zaslišan dvakrat, prvič pol dneva po dogodku, dan zatem pa je svojo izpovedbo potrdil. Kasneje, ko je pregon prevzela Republika Slovenija, je bil priča L. še dvakrat zaslišan v Haagu pred nizozemskim preiskovalnim sodnikom na podlagi mednarodnega zaprosila za pravno pomoč. O prvem zaslišanju priče dne 28.3.2006 obsojeni R.Š. in njegova zagovornica nista bila obveščena, zato je bilo dne 4.7.2006 zaslišanje priče pred istim organom ponovljeno, tokrat v prisotnosti zagovornice, ne pa tudi obsojenca. Zagovornica je priči postavila 28 vprašanj, priča pa je odgovorila tudi na obsojenčeva pisna vprašanja, ki mu jih je postavila zagovornica. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je preiskovalni sodnik v Haagu zagovornici, ki je predlagala zaslišanje priče v prisotnosti obsojenca, z dopisom z dne 8.6.2006 sporočil, da obsojenec pri zaslišanju prič ne more biti navzoč, sklicujoč se pri tem na nizozemsko kazensko pravo in okoliščine primera (zaslišanje brez navzočnosti stranke, možna ogroženost priče). Višje sodišče je s tem v zvezi pojasnilo (sodba, stran 3), da se je nizozemski preiskovalni sodnik pri svoji odločitvi očitno oprl na zakonsko določbo, ki je identična določbi 4. odstavka 178. člena ZKP, (po kateri je mogoče izključiti navzočnost obtoženca pri zaslišanju priče, če ta ne želi pričati v njegovi navzočnosti ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice). Po mnenju višjega sodišča se je preiskovalni sodnik v Haagu očitno oprl na vsebino prve izpovedbe priče L. pred njim, ko je ta dejal, da je "100%" prepoznal obtoženca, kot tistega, ki je izza pasu potegnil pištolo in streljal, da ga je obdolženec po dogodku hotel likvidirati in da se zaradi bojazni za svoje življenje ne bo odzval nobenemu vabilu na zaslišanje niti v Sloveniji, niti na Češkem in da tudi ne pristaja na zaslišanje s pomočjo videa. Za presojo utemeljenosti obeh zahtev za varstvo zakonitosti je pomembno, da bistvo kazenskopravnega očitka ves čas ostaja isto, da je priča L. med postopkom izpovedoval enako in podrobno opisoval okoliščine dogajanja, da je bila obramba že od prvega zaslišanja priče seznanjena z njegovo izpovedbo in da je tako ves čas postopka imela tudi možnost, da pričo učinkovito zasliši in izpodbija njeno zanesljivost in verodostojnost. To je po mnenju Vrhovnega sodišča obramba tudi izkoristila na že opisan način pri zaslišanju priče v Haagu, tudi ko je šlo za razčiščevanje zanesljivosti prepoznave storilca in druga vprašanja, ki jih navajata zahtevi. V pravnomočni sodbi je M.L. ocenjen kot zanesljiva in verodostojna priča, med drugim tudi zato, ker se njegova izpovedba ujema oziroma dopolnjuje tudi z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti s pričevanjem druge odločilne priče M.S., pri čemer sta bila ob njenem drugem zaslišanjem navzoča tudi obsojenec in zagovornica. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe tudi ugotovitve izvedencev balistične in medicinske stroke v ničemer ne izključujejo poteka dogodkov, kot ga opisuje priča L.; pritožbeno sodišče je prepričano, da bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti enako dokazno oceno, tudi če ta izvedenstva ne bi bila odrejena. Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, kot jo uveljavljata vložnika zahtev, ni podana in da je bilo načelu poštenega postopka v konkretnem primeru zadoščeno ne glede na to, da obsojenec pri zaslišanju ključne obremenilne priče nikoli ni bil prisoten.

Po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ne preizkuša pravilnosti dokazne presoje in ali so v pravnomočni sodbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva. Iz tega razloga Vrhovno sodišče tudi ni presojalo vseh ostalih navedb, s katerimi vložnika grajata dokazno oceno pravnomočne sodbe, zanikata, da bi kaznivo dejanje storil R.Š. in prepričujeta, da naj bi bil storilec njegov brat M.Š., ki naj bi kaznivo dejanje storil v silobranu.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo obe zahtevi za varstvo zakonitosti.

V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi 4. odstavka 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo, da se obsojenega oprosti stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.