Jedro

Denacionalizacijskega zahtevka zakon ni oblikoval kot odškodninskega. Vrednost premoženja se v postopku denacionalizacije oziroma vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS ugotavlja le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja določa ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. Za ugotavljanje vrednosti zaplenjenih objektov s premičninami velja pravilo iz 4. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij in premoženja, predlagateljice pa vrednosti niso dokazale na način iz 5. člena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prva nasprotna udeleženka za parcelo 1393/5 k.o. ... dolžna predlagateljicam plačati 31.816,41 EUR v obveznicah z obrestmi od 31. 5. 1995 v skladu z Zakonom o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, in sicer peti predlagateljici ½, ostalim predlagateljicam pa vsaki 1/8 tega zneska.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljic zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje so predlagateljice vložile revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ter predlagajo, da Vrhovno sodišče „spremeni izpodbijano odločbo“ oziroma odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdijo, da je bil med udeleženci nepravdnega postopka ves čas sporen tako obseg kot tudi vrednotenje zaplenjenega premoženja. Zato niso pravilne navedbe sodišč prve in druge stopnje, da naj ne bi bili sporni izmera stavbnega zemljišča 1.800 m² od celotne površine parcele, višina odškodnine zanj in odškodnina za kmetijsko zemljišče v preostali izmeri 9.146 m², pač pa le vrednost objektov opekarne, opreme in premičnin. Dejansko je bila sporna celotna določitev odškodnine. Predlagateljice so nasprotovale navedbam nasprotne udeleženke, da so bila predmet zaplembe kmetijska zemljišča, ne pa „opekarna“ kot celota, torej nepremičnina in objekti, ki so bili potrebni za proizvodnjo opeke in opravljanje obrtne dejavnosti. V nadaljevanju revizije predlagateljice povzemajo določene ugotovitve izvedenca in trdijo, da sta sodišči prve in druge stopnje iz mnenja izvedenca gradbene stroke vzeli le nekatere vrednosti oziroma upoštevali pri odmeri odškodnine le tiste vrednosti, za katere sta menili, da so pravilne. Ocenjujejo, „da je takšno odločanje sodišča, ki ne upošteva dosledno predpisov materialnega prava, ki ne upošteva cenitve sodnega cenilca gradbene stroke v celoti in ki ne upošteva njegovih strokovnih navedb oziroma pojasnil... arbitrarno,“ izpodbijana sodba pa se ne da preizkusiti in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločba nima razlogov oziroma so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju, določena odškodnina pa je prenizka. Ni res, da predlagateljice niso uspele dokazati, da vrednost v zapisniku, sestavljenem ob podržavljenju, ni realna. Da obstaja resen dvom v pravilnost cenitev v zapisnikih ob podržavljenju, je pravzaprav splošno znano dejstvo, saj je treba upoštevati takratne razmere in tudi zaradi tega je bila v Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) vnesena določba, da se za vse kazenske postopke, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede vrednotenja premoženja uporabljajo določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Sodišče ni navedlo, zakaj izvedenčeve cenitve objektov opekarne ni mogoče sprejeti oziroma zakaj naj bi njegove cenitve ne imele podatka o tem, po katerih cenah je bila vrednost ugotovljena. Če sodišču kakšen element za izračun ni bil jasen ali razumljiv, bi moralo izvedenca dodatno zaslišati oziroma zahtevati dodatno pisno obrazložitev. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili določbe 5. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Ker vrednotenje na podlagi zapisnika oziroma listine ob podržavljenju oziroma zaplembi ni pravilno, so bile v spis predložene druge verodostojne podlage, predvidene v Navodilu, in sicer cenitveno poročilo sodnega cenilca gradbene stroke F. B. z dne 10. 7. 2006, dopolnitev cenitvenega poročila z dne 21. 11. 2006 in valorizacija z dne 5. 4. 2009. Da v primerih, če stranka meni, da vrednotenje podržavljenega premoženja po aktih o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ni ustrezno, lahko te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin in dokazil, je Vrhovno sodišče že odločilo v sodbi I Up 1415/2005. Zato je zgrešena navedba v izpodbijani odločbi, da naj bi ta sodba potrjevala stališče in presojo sodišča prve stopnje. Ker pa višje sodišče te svoje odločitve sploh ni obrazložilo, sklicevanje predlagateljic na to odločbo pa je bil eden bistvenih pritožbenih razlogov, odločitve ni mogoče preizkusiti. Enako pomanjkljiva je odločba druge stopnje v delu, kjer je zgolj zapisano, da ne drži, da je cenilec opravil cenitev v skladu s predpisano metodologijo z ZDen, ker cenitve ni izdelal v skladu z določbami 2., 3. in 4. člena Navodila, že zgolj zato, ker odločba teh členov ne vsebuje. Zmotno je uporabljena določba 145.a člena ZIKS, da se glede vrednotenja premoženja uporabljajo določbe III. poglavja Zden.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP vročena nasprotnima udeležencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V tem nepravdnem postopku je sodišče odločalo o vrnitvi zaplenjenega premoženja dedičem pokojnega A. S. oziroma določitvi odškodnine zanj. A. S. je bil v letu 1948 obsojen na kazen zaplembe premoženja, z odločbo, izdano 31. 5. 1995, pa ga je Vrhovno sodišče oprostilo obtožbe. Po 145.a členu ZIKS je treba zato v postopku vračanja premoženja glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabiti določbe III. poglavja ZDen.

7. Z izpodbijanim sklepom je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje o določitvi odškodnine le za parcelo 1393/5 k.o. ... in na njej stoječe objekte s premičninami. Predlagateljice v reviziji poudarjajo, da je bila zaplenjena opekarna kot celota, vendar pa A. S., ki je sicer opravljal dejavnost opekarstva, ni bilo zaplenjeno podjetje, pač pa nepremičnine z objekti, ki so stali na njih, ter premičnine in (le) za to premoženje so predlagateljice upravičene do odškodnine.

8. Na naroku 16. 2. 2009 so se udeleženci strinjali, „da gre pri podržavljenih nepremičninah za kmetijsko zemljišče z izjemo dela zemljišč, na katerih so stali objekti s funkcionalnim zemljiščem,“ pooblaščenec predlagateljic pa je v skladu s tem predlagal, da sodišče upošteva kot stavbno zemljišče (fundus in funkcionalno zemljišče) 1.800 m², ostalo pa naj se oceni kot kmetijsko zemljišče. Zato je bil (ponovno) angažiran sodni izvedenec B., ki je v svojem mnenju z dne 5. 4. 2009 ocenil: vrednost stavbnega zemljišča (1800 m²) na 24.657,36 EUR, vrednost kmetijskega zemljišča (preostala površina parcele) na 1.492,38 EUR, vrednost premičnin na 5.666,67 EUR, kar je valoriziran znesek 85.000 din, ugotovljen ob podržavljenju v komisijskem zapisniku z dne 5. 6. 1948, v katerem so ocenjeni (1) opekarna, ki sestoji iz 4 ut za sušenje opeke in 1 ute s pečjo za žganje opeke v razbitem oziroma porušenem stanju v vrednosti 25.000 din, in (2) strojarnica opekarne v skrajno slabem gradbenem stanju s strojem za izdelovanje opeke, 1 transmisija, 3 gonilni jermeni, 1 motor 27 KS z vsemi potrebnimi rezervnimi deli, 1 ročna črpalka, tračnice in 20 lesenih nosilnic za opeko v vrednosti 60.000 din – vse doslej povzeto je skupaj znesek, ki sta ga priznali sodišči prve in druge stopnje, nadalje pa je izvedenec ocenil še vrednost treh objektov (sušilnica opeke, strojnica in objekt za žganje opeke) na 73.994,17 EUR.

9. Predlagateljice so mnenje in valorizirano vrednost izrecno sprejele (vloga z dne 11. 5. 2009), potrdile pa tudi, da je izvedenec ocenil tisto, kar so se na naroku dogovorile ter vztrajale pri s strani izvedenca ocenjeni vrednosti objektov, ker vrednosti za strojnico in opekarno „niso bile realno ocenjene glede na obdobje in čas, v katerih je bilo premoženje zaplenjeno,“ in zato pri izplačilu odškodnine 105.810,58 EUR, kar je seštevek odškodnin po vseh izvedenčevih postavkah. Tudi v reviziji predlagateljice vztrajajo pri izvedenčevi cenitvi in zato zahtevajo za 73.994,17 EUR višjo odškodnino. Tako se torej izkaže, da je dejansko (še vedno) sporno to, kar ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, to pa je vrednost objektov opekarne, opreme in premičnin, njuna odločitev in obrazložitev pa je v tem delu jasna in jo je mogoče preizkusiti – jasno sta namreč obrazložili (tretji odstavek na 3. strani sklepa prve stopnje in osrednji odstavek na 4. strani sklepa druge stopnje), zakaj določenih postavk iz izvedenskega mnenja (vrednosti objektov) posebej nista upoštevali (ker so zajete v valoriziranem znesku 85.000 din). Predlagateljice torej neutemeljeno trdijo, da je odločitev sodišč arbitrarna. Sodišče druge stopnje je tudi obrazložilo svoje stališče do odločbe I Up 1415/2005 (zadnja stran obrazložitve), v obrazložitvi pa navedlo pravne predpise, na katere je oprlo odločitev; dejstvo, da besedila vseh predpisov ni povzemalo v svojo obrazložitev, pa ne predstavlja uveljavljane procesne kršitve.

10. Prav tako pa tudi niso utemeljene trditve, da bi sodišče zaradi pomanjkanja strokovnega znanja ne smelo posegati v izvedenčevo cenitev oziroma da bi moralo, če bi vanjo podvomilo, zahtevati ustno ali pisno dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec je v skladu z dogovorom strank na naroku in sklepom sodišča napravil ustrezne cenitve in valorizacije določenih zneskov. Vendar pa sodišče na njegovo cenitev ni vezano v tem smislu, kot to menijo predlagateljice. Sodišče v strokovno cenitev izvedenca namreč ni posegalo, pač pa je odločalo, za katero premoženje bo priznalo odškodnino in kateri način vrednotenja premoženja bo upoštevalo. To pa sodi v sfero sojenja in ne ugotavljanja dejstev s pomočjo izvedenca. Sodišči torej cenitve nista negirali, kot zatrjujejo predlagateljice, pač pa sta izbrali enega od načinov cenitve objektov s premičninami, ob tem pa tudi pojasnili, zakaj je ustrezen način vrednotenja objektov z valorizacijo ob podržavljenju ugotovljenih vrednosti.

11. Kot je bilo že omenjeno, 145.a člen ZIKS glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja napotuje na smiselno uporabo določb III. poglavja ZDen. ZDen način ugotovitve vrednosti podržavljenega premoženja ureja v 44. členu. Tako se vrednost premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen), sicer pa določbo 44. člena ZDen dopolnjujejo podzakonski predpisi, ki določajo metodologijo in merila za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja. Tako uveljavljena metodologija ne omogoča vrnitve premoženja v polni (pravi) vrednosti in vrnjene vrednosti tako ne predstavljajo klasične (prave) odškodnine, pač pa le določeno (vnaprej omejeno) odškodovanje. Da denacionalizacijskega zahtevka zakon ni oblikoval kot odškodninskega, je v skladu s stališčem ustavnega sodišča, izraženega v mnogih odločbah (npr. U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-137/98), poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Vrednost premoženja se v postopku denacionalizacije oziroma vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS ugotavlja le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja določa ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi.

12. Na podlagi ZDen je bilo tako (med drugim) sprejeto Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij in premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Po tem Navodilu se stanje ob podržavljenju ugotavlja po aktih podržavljenja oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja, če stanja na ta način ni mogoče ugotoviti, pa se ugotovi po drugih listinah in dokazilih (3. člen). Vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, se določi praviloma na podlagi teh vrednosti (4. člen). Kdor v postopku za denacionalizacijo zatrjuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na prej naveden način, ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari oziroma premoženja ob podržavljenju, lahko te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin oziroma dokazil. Šteje se, da je realna vrednost podržavljene stvari oziroma premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar, za katero se vrednost izkazuje na tak način, predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oziroma premoženja ob podržavljenju, za verodostojne listine pa se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine, iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari oziroma premoženja (5. člen). Določilo 5. člena za nepremičnine ne velja (drugi odstavek 6. člena).

13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje vrednost zaplenjenega premoženja ugotovili v skladu s citiranimi predpisi. Tako sta posebej ugotovili vrednost zemljišča, in ga, upoštevajoč dogovor med udeleženci, v ustreznem delu vrednotili kot stavbno, v pretežnem delu pa kot kmetijsko zemljišče, in posebej vrednost preostalega premoženja, tj. objektov s premičninami. Za ugotavljanje vrednosti slednjih velja pravilo iz 4. člena Navodila, predlagateljice pa vrednosti niso dokazale na način iz 5. člena. Druge verodostojne listine, ki jih navajajo (cenitvena poročila in njihova dopolnitev ter valorizacija), namreč niso listine po tretjem odstavku 5. člena Navodila, saj ne ustrezajo časovnemu okviru, ki ga uveljavlja četrti odstavek 5. člena (obdobje enega leta pred ali po podržavljenju). Drugačnega dokazovanja vrednosti premoženja ob podržavljenju zakon in podzakonski predpisi ne predvidevajo. Izvedenec je v mnenju z dne 10. 7. 2006, v katerem je ocenil vrednost objektov, sicer navedel, da je opravil vrednotenje ob podržavljenju, a izhajajoč pri tem iz stanja objektov, kot mu ga je posredovala peta predlagateljica, kar pa je v nasprotju s 3. členom Navodila, po katerem se stanje ugotavlja po aktih ob podržavljenju oziroma po zapisnikih ob odvzemu premoženja; upošteval pa je tudi, da naj bi opekarna v času zaplembe zaposlovala 10 ljudi, kar pa je v nasprotju ne le s podatki iz zapisnika o zaplembi (slabo, porušeno stanje objektov), temveč tudi z izpovedbo same pete predlagateljice, da oče v opekarni po vojni ni delal. Zato sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno odrekli takšen način vrednotenja zaplenjenega premoženja. Sklicevanje na odločbo I Up 1415/2005 ni ustrezno, saj ta odločba, kot pravilno navaja sklep sodišča druge stopnje le potrjuje v sklepu sodišča prve stopnje zavzeto stališče. V njej je namreč navedeno, da ima stranka sicer „pravico zatrjevati, da vrednotenje na podlagi listin ob podržavljenju ni pravilno, vendar mora za drugačno vrednotenje predložiti druge verodostojne podlage, predvidene v Navodilu, ki se nanašajo na isto premoženje po stanju ob podržavljenju in izhajajo iz časa podržavljenja“ in da „kot dokaz za drugačno vrednost podržavljenega premoženja ne moreta biti obe cenitvi obeh cenilcev.“ V tem nepravdnem postopku izdelana izvedenska mnenja o sedanji vrednosti objektov torej niso druge listine in dokazila, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odločanju o višini odškodnine zanje. Predlagateljice v reviziji omenjajo tudi prvo izvedensko mnenje istega izvedenca in njegovo dopolnitev, v kateri je pojasnil, da je preostalo (ne stavbno) površino parcele ovrednotil po Prilogi 4 Navodila kot odprti kop, vendar pa ob strogi vezanosti revizijskega sodišča na z revizijo izpodbijani obseg odločbe in meje v reviziji navedenih razlogov (prvi odstavek 370. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP) ter glede na vztrajanje predlagateljic pri podanem izvedenskem mnenju in s tem dodatni odškodnini na račun večje vrednosti objektov ter upoštevajoč med udeleženci dosežen sporazum o kategoriji (delov) parcele, to ni moglo biti predmet vsebinske presoje pred Vrhovnim sodiščem.

14. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.