Jedro

Po določilu 58. člena ZSR stanovanjsko razmerje preneha iz več razlogov: bodisi zato, ker je imetnik stanovanjske pravice z drugimi družinskimi člani nehal uporabljati stanovanje in več kot 6 mesecev ni stanoval v njem; bodisi zato, ker je stanovanje v celoti oddal podstanovalcem; ali zato, ker ga uporablja oseba, ki ni uporabnik stanovanja. V zadnjih dveh primerih gre za situacijo, ko imetnik stanovanjske pravice izkorišča trajno naravo stanovanjske pravice za pridobivanje neupravičene premoženjske koristi in stanovanjsko razmerje preneha takoj, saj čakanje na potek 6 mesecev nima pomena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti dvoinpolsobno stanovanje na B., K., v pritličju, št... in ga mora izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, kateri mora povrniti tudi pravdne stroške v znesku 27.794,00 tolarjev. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da toženec stanovanja ni uporabljal za stanovanjske potrebe in to najmanj v času, ko ga je oddal D. H. in N. Č. Zaradi tega mu je stanovanjsko razmerje po določilu 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) prenehalo in tožeča stranka s tožencem ni bila dolžna skleniti najemne pogodbe po določilu 148. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96). Ker torej toženec nezakonito uporablja stanovanje, ga mora po določilu 58. člena SZ izprazniti.

Po pritožbi tožene stranke, ki ji je ugodilo, je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi višjega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se reviziji ugodi ter sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Opozarja na to, da sta sodišči nesporno ugotovili, da toženec stanovanja ni uporabljal od avgusta 1991 dalje ter ga je do avgusta 1992 oddajal podnajemnikoma, za naprej pa sodišči nista ugotavljali, komu ga je oddajal. Pojasnjuje, da je toženec oddal stanovanje po ZSR in da v takem primeru za prenehanje stanovanjskega razmerja po 58. členu ZSR ni potrebno, da poteče 6 mesecev. Zato meni, da ni razlogov za sklenitev najemne pogodbe in da je treba uporabiti določilo 58. člena SZ.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), tožena stranka ni odgovorila na revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve in zlasti sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za izpraznitveno tožbo, saj je Republika Slovenija država, ki je z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL, Ur.l. RS, št. 1/91-I) in ustavnega zakona za njeno izvedbo (UZITUL) prevzela vse državno premoženje, med drugim tudi sporno stanovanje. Stališče, da država Republika Slovenija z državnim premoženjem, ki je obstajalo že 25.6.1991, ne more razpolagati vse do sprejema meddržavne delitvene bilance o delitvi premoženja nekdanje SFRJ, je sprto z logiko.

Pri nadaljnji uporabi materialnega prava pa sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo vseh njegovih določb. Pravilno sicer opozarja na to, da se v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov, ki morajo imeti oporo v dejstvih in dokazih, navedenih v tožbi. Pri tem pa prezre, da je tožeča stranka zahtevala izpraznitev stanovanja tudi zato, ker je toženec brez soglasja stanodajalca oddal stanovanje podnajemnikom (tretji odstavek pod II. tožbe) in da je po ugovoru tožene stranke na glavni obravnavi dne 31.1.1996 dodala, da je toženec izgubil stanovanjsko pravico po določilih ZSR, zaradi česar tudi ni sklenil najemne pogodbe. Šlo je za dopolnitev tožbenih navedb po tretjem odstavku 190. člena ZPP, pa tudi če bi šlo za spremembo tožbe, je tožena stranka v to privolila (tretji odstavek 191. člena ZPP).

Po določilu 58. člena ZSR namreč stanovanjsko razmerje preneha iz več razlogov: bodisi zato, ker je imetnik stanovanjske pravice z drugimi družinskimi člani nehal uporabljati stanovanje in več kot 6 mesecev ni stanoval v njem; bodisi zato, ker je stanovanje v celoti oddal podstanovalcem; ali zato, ker ga uporablja oseba, ki ni uporabnik stanovanja. V zadnjih dveh primerih gre za situacijo, ko imetnik stanovanjske pravice izkorišča trajno naravo stanovanjske pravice za pridobivanje neupravičene premoženjske koristi in stanovanjsko razmerje preneha takoj, saj čakanje na potek 6 mesecev nima pomena.

Ker torej sodišče druge stopnje zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava ni zavzelo stališča v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje in ni odgovorilo na izvajanja v zvezi z (ne)verodostojnostjo priče N. in dokazno oceno, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe ter je bilo treba ugoditi reviziji in razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

V zvezi s stroški revizijskega postopka je vrhovno sodišče odločilo po določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP in pridržalo odločitev za tisto sodišče, ki bo končno odločilo v zadevi.