Jedro

Obveznost plačila RTV prispevka predpisana z zakonom. Zavezanci za plačilo prispevka ne vstopijo v razmerje z RTV na podlagi avtonomne volje s pogodbo, temveč so zavezanci po samem zakonu in lahko z izjavo le ovržejo zakonsko domnevo, da posedujejo TV sprejemnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje za leto 2014 tožniku naložil plačilo neplačanega RTV prispevka za odjemno mesto A., v skupnem znesku 26,49 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki jih mora plačati v 15 dneh od vročitve izpodbijane odločbe, sicer bo uvedena davčna izvršba. V obrazložitvi se sklicuje na 31. člen in 40. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1) in 96. člen, 389. člen, 390. člen, 392. člen in 393. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter 17. člen Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik).

2. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil in pritrdil odločitvi organa prve stopnje ter dodal, da je tožnik postal zavezanec za plačilo RTV prispevka na podlagi zakonske domneve iz četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1. Organ prve stopnje je tožniku kot plačniku električne energije za odjemno mesto na naslovu A. vročil poziv k prijavi oziroma k obrazložitvi stanja posedovanja RTV sprejemnikov. Tožnik je tako imel možnost podaje izjave, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika. Seznanjen je bil z zakonskimi posledicami neresnične izjave, ki pa je v predpisanem 15-dnevnem roku ni podal. Pritožbeni organ je tako ugotovil, da bo tožnik ostal zavezanec za plačilo RTV prispevka toliko časa, dokler ga organ prve stopnje te obveznosti ne razbremeni skladno z določili 14. člena Pravilnika.

3. Tožnik v tožbi navaja, da sta odločbi neutemeljeni. Navaja, da drži, da je lastnik hiše na naslovu A., vendar gre za hišo v gradnji, zato na tem naslovu nihče ne prebiva. Stavba ima začasni priključek na električno omrežje, za potrebe gradnje objekta, vendar v njej ni nobenega radijskega ali televizijskega sprejemnika. Nadalje navaja, da je v pritožbi 20. 5. 2015 podal izjavo, da na tem naslovu nima svojega radijskega ali televizijskega sprejemnika in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega in televizijskega sprejemnika. Odločba organ prve stopnje je nezakonita in bi jo bilo treba razveljaviti. Prav tako je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa tudi naloži povrnitev stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da so tožnikove navedbe, da je hiša v gradnji in da v njen nihče ne prebiva, ter da nima radijskega in televizijskega sprejemnika, za predmetni postopek pravno nepomembne. Relevantno je zgolj dejstvo, da je tožnik registrirani odjemalec električne energije v javnem električnem omrežju. To dejstvo pa tožnik tudi sam navaja. Na podlagi 31. člena ZRTVS-1 se šteje, da ima sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalka oziroma plačnica električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo. Ker se tožnik na obvestilo ni odzval je odločitev organa prve stopnje pravilna.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZRTVS-1 mora plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 se šteje, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Navedeno domnevo, ki povezuje odjem električne energije in imetništvo RTV sprejemnika, je torej mogoče izpodbiti z izjavo, da odjemalec nima svojega, in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali RTV sprejemnika. Enako velja tudi v primeru, ko zavezanec odjavi sprejemnik, saj tudi Pravilnik določa, da je trajna odjava sprejemnika možna v primeru podaje izjave z zgornjo vsebino. Pri podaji izjave pa mora biti zavezanec tudi opozorjen na pravne posledice neresnične izjave, saj ima podana izjava pravne posledice v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1 ter 17. člena Pravilnika. Podaja neresnične izjave namreč pomeni prekršek, za katerega je zagrožena denarna kazen, zato je kot pravno relevantno mogoče šteti le izjavo, iz katere je tudi razvidno, da je bil zavezanec opozorjen na posledice neresnične izjave.

7. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je obveznost plačila RTV prispevka predpisana z zakonom. Zavezanci za plačila RTV prispevka ne vstopijo v razmerje z RTV na podlagi avtonomne volje s pogodbo, temveč so zavezanci po samem zakonu in lahko z izjavo le ovržejo zakonsko domnevo, da posedujejo TV sprejemnik.(1)

8. Glede na navedeno določbo četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1 tudi po presoji sodišča tožnikova navajanja, da gre za hišo v gradnji in da na tem naslovu nihče ne prebiva, ter da ima stavba začasni priključek na električno omrežje, za potrebe gradnje objekta in v njej ni nobenega radijskega ali televizijskega sprejemnika, ni mogoče šteti kot izjavo v smislu citirane zakonske določbe, ki bi imela za posledico neplačevanje obveznosti plačevanja RTV prispevka. Po podatkih spisa je bil tožniku posredovan obrazec izjave, ki jo določata zakon in Pravilnik. Obrazec je tožnik prejel 22. 9. 2014. V navedenem dopisu pa je organ prve stopnje tožnika tudi obvestil, da če ne bo v 15 dneh vložil ustreznega odgovora v skladu s Pravilnikom, ga bodo obremenili z obveznostjo plačila RTV prispevka. Na navedeni poziv se tožnik ni odzval. Ker torej tožnik ni podal odjave, kot to zahteva Pravilnik, je ostal zavezanec za plačilo RTV prispevka. Navedenega dejstva tožnik v tožbi tudi ne zanika, meni le, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Ker vsebino izjave o odjavi RTV sprejemnika predpisujeta tako zakon kot tudi Pravilnik, navedene izjave ni mogoče nadomestiti s pritožbo, niti z lastno navedbo, da zavezanec v svojih prostorih nima in tudi ne uporablja radijskega ali televizijskega sprejemnika. Tudi po presoji sodišča tožnik s tem ni podal izjave v skladu s 14. členom Pravilnika. Upoštevaje tako ugotovljeno dejansko stanje in ob uporabi citiranih materialnopravnih določb, je izpodbijana odločitev (da je za obdobje od novembra do decembra 2014 dolžan plačati prispevek za programe RTV Slovenija), po presoji sodišča pravilna in tudi ustrezno obrazložena. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

9. Sodišče še dodaja, da Pravilnik ureja način prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter način plačevanja prispevka za programe RTV. Zavezanec lahko odjavi svoje sprejemnike, kolikor na območju Republike Slovenije nima več svojega sprejemnika, niti v svojih prostorih ne uporablja tujih sprejemnikov. Vlogo za odjavo sprejemnikov mora zavezanec podati pisno na predpisanem obrazcu z izjavo, ki je sestavni del tega Pravilnika v različici za fizične osebe in pravne osebe oziroma posameznike, ki opravljajo samostojno dejavnost in ki mora vsebovati obvezne sestavine, navedene v 15. členu Pravilnika.(2)

10. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo na seji senata.

12. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. opomba (1) : Enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 1737/2009 z dne 28. 5. 2009. opomba (2) : Enako tudi Upravno sodišče RS v sodbi II U 356/2013 z dne 19. 3. 2014.