Jedro

Glede na ugotovljeno transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z izstavitvijo (posebne) pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec. Z ugotovitvijo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 10. 2009 dalje in ob dejstvu, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki je pričela veljati s 1. 10. 2009, sklenjena za delovno mesto svetovalec, ima tožnica dejansko že pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec in zato posebna oziroma ponovna izstavitev take pogodbe ni potrebna.

Predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo, ki izhaja iz določb 24., 25. oz. 39. členu ZJU, ki predhodni postopek pri delodajalcu določajo kot posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Ker tožnica predhodnega postopka pri delodajalcu v zvezi z izstavitvijo pogodbe za točno določeno delovno mesto (in naziv) ni izvedla, bi sodišče prve stopnje moralo zavreči tožbo v primarnem in podrednem zahtevku druge alineje III. točke izreka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi alineji III. točke izreka sodbe) delno razveljavi in tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (v tretji alineji III. točke izreka).

III. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo kot nezakonita razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 2. 10. 2013 (I. točka izreka) ter ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 10. 2009 dalje (II. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, oziroma drugače, in sicer: - ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pred 1. 10. 2009 in da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto ... višji svetovalec; - da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto ... višji svetovalec in ji od 24. 9. 2009 dalje priznati vse pravice, ki so vezane na to delovno mesto, vključno z nazivom, oziroma podredno, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto ... svetovalec, ki ga opravlja v nazivu svetovalec II in v plačnem razredu 31, ter da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za tako delovno mesto, ki ga tožnica opravlja v nazivu svetovalec I v 31. plačnem razredu; - zahtevek za plačilo stroškov predsodnega postopka v višini 607,50 EUR s pp (III. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.528,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od potega tega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe (v III. točki izreka), razen v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pred 1. 10. 2009. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje, če je štelo da niso izpolnjene procesne predpostavke za tožničin zahtevek, tožbo v tem delu moralo zavreči in ne zahtevka zavrniti. Izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, saj je sodišče v obrazložitvi navedlo razloge za zavrženje, v izreku pa je zahtevek zavrnilo. Tožnica je sicer zahtevala odpravo kršitve z zahtevo z dne 12. 7. 2013 in v njej navedla, da po vsebini delo, ki ga opravlja pri toženi stranki, ustreza sistemiziranemu delovnemu mestu višji svetovalec, zaradi česar bi ji morala tožena stranka izstaviti v podpis pogodbo za to (ustrezno) delovno mesto. Tožnica je izrecno zahtevala, da jo delodajalec imenuje v naziv, kar je tožena stranka zavrnila s sklepom z dne 25. 7. 2013. Tožnica je tako nedvomno zahtevala, da ji tožena stranka izroči v podpis pogodbo za delovno mesto višji svetovalec oziroma svetovalec in jo tudi imenuje v naziv in ji prizna pridobljene pravice. Sodišče prve stopnje bi zato moralo vsebinsko presojati, ali je tožnica opravljala delo na delovnem mestu višji svetovalec in ali ji pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, vezane na to delovno mesto. Tožnici so bile v tistem času priznane pravice in dolžnosti glede na delovno mesto svetovalec, za katerega je imela tudi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, dejansko pa je delala naloge višjega svetovalca. To je dokazala z listinami in pričami. Med strankama je bila torej ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto višji svetovalec. Glede na dejstvo, da je sodišče ugotovilo transformacijo, ni razumljivo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Navedena odločitev odstopa od sodne prakse, saj tožnici odreka pravico do pisne pogodbe o zaposlitvi. Skladno s sodno prakso se namreč šteje, da ima delavec pravice glede na delo, ki ga dejansko opravlja, torej ima tudi pravico do pisne pogodbe o zaposlitvi za tako delovno mesto. Na tem mestu tožnica navaja zadevi, opr. št. Pdp 987/2013 in Pdp 1324/2014. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica od 1. 10. 2009 dalje, kljub temu da ni bila imenovana v naziv, delo opravljala na uradniškem delovnem mestu, kar omogoča 1. odstavek 73. člena ZJU. Tožnica je dejansko opravljala dela na delovnem mestu višji svetovalec, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da tožnica najmanj od 1. 10. 2009 opravlja dela na tem delovnem mestu in ima od takrat tudi pravice, vezane na to delovno mesto, vključno s pravico do naziva. Tožena stranka bi jo morala sicer imenovati v naziv najkasneje dne 1. 10. 2009, a tožnica tega v tej pravdi ne zahteva. Čeprav tožena stranka tožnice ni imenovala v naziv, je tožnica na podlagi 73. člena ZJU imela vse pravice glede na ustrezen uradniški naziv. Ker bi tožena stranka morala s tožnico skleniti pogodbo za nedoločen čas, bi jo morala imenovati v naziv, tožnica pa bi v plačnem razredu in nazivu napredovala glede na aneks št. 2 z dne 30. 3. 2015 v naziv svetovalec II in plačni razred 31. Tožnica je že v predhodnem postopku pri delodajalcu zahtevala izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, zato bi sodišče prve stopnje moralo odločati o navedenem zahtevku. Ker tožena stranka tožnice ni hotela imenovati v naziv, je tožnica to skladno s 24. členom ZJU zahtevala od sodišča. V postopku imenovanja v naziv ZJU ne predvideva izdaje upravne odločbe niti ne predvideva upravnega spora zoper odločbo o imenovanju. Odločba delodajalca o imenovanju javnega uslužbenca v naziv je odločitev o pravici iz delovnega razmerja, zato ne gre za upravno odločbo, zoper katero bi bil možen upravni spor. Tožnici so predsodni stroški nastali zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, zato ji jih je slednja dolžna plačati. Gre za čisti denarni zahtevek, zato ga tožnica lahko uveljavlja direktno pred sodiščem. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je premestitev na zahtevnejše delovno mesto možna le, če za to obstajajo potrebe delodajalca, če javni uslužbenec izpolnjuje pogoje za zasedbo in če je tako delovno mesto sistemizirano in nezasedeno. Premestitev je tako v izključni pristojnosti predstojnika organa. Tožnica je sicer opravljala dela in naloge delovnega mesta svetovalec, kot izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. To izhaja tudi iz pričanj A.A. in B.B.. Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave, zato sodišče ne more tožnice imenovati v ustrezen uradniški naziv oz. toženi stranki naložiti, naj to stori. Tožnica ni zahtevala povračila stroškov pred pravdnega postopka, zato do njih ni upravičena. Tožnica bi lahko vložila direktno tožbo po izteku časa, za katerega je bil sklenjen zadnji aneks k pogodbi o zaposlitvi, zato zahtevek za plačilo predsodnih stroškov ni utemeljen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz razloga, ker naj bi bila že prva pogodba za določen čas, ki jo je sklenila 24. 9. 2009, sklenjena v nasprotju z zakonom, prav tako pa tudi vse pogodbe za določen čas in aneksi, ki so prvi pogodbi sledili. Zahtevala je tudi razveljavitev sklepov tožene stranke in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, s katerima je bilo odločeno o njeni zahtevi v predhodnem postopku pri delodajalcu, ter izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec oziroma podredno za delovno mesto svetovalec, ki ga opravlja v nazivu svetovalec I in v plačnem razredu 31. 7. Sodišče prve stopnje je o tej zadevi odločalo že v postopku, opr. št. I Pd 2878/2013, v katerem je tožbo s sklepom z dne 18. 8. 2014 zavrglo, ker je štelo, da je tožnica oba navedena sklepa izpodbijala po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Pritožbeno sodišče je s sklepom, opr. št. Pdp 1239/2014 z dne 26. 3. 2015 tožničini pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku na razveljavitev sklepov iz predhodnega postopka pri delodajalcu ugodilo in ugotovilo transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas od 1. 10. 2009 dalje, zavrnilo pa je primarni in podredni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec oziroma svetovalec ter zahtevek na povračilo stroškov postopka pri delodajalcu. Zavrnilo je tudi ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec pred 1. 10. 2009, kar pa ni pod pritožbo.

8. Glede na ugotovljeno transformacijo pogodbe o zaposlitvi, so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z izstavitvijo (posebne) pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec. Z ugotovitvijo v II. točki izreka sodbe, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 10. 2009 dalje in ob dejstvu, da je bila pogodba z dne 24. 9. 2009, ki je pričela veljati s 1. 10. 2009, sklenjena za delovno mesto svetovalec, ima tožnica dejansko že pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec in zato posebna oziroma ponovna izstavitev take pogodbe ni potrebna. Navedeno je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je navedlo tako razloge za zavrženje kot za zavrnitev primarnega in podrednega tožbenega zahtevka iz druge alineje III. točke izreka sodbe. V zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom je navedlo, da tožnica v predhodnem postopku ni uveljavljala, ali opravlja delo na drugem delovnem mestu (delovnem mestu višji svetovalec), sicer pa delavec ne more za nazaj zahtevati obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu, katerega dela dejansko opravlja, oziroma za naprej zahtevati izstavitev pogodbe za tako delovno mesto. Glede podrednega zahtevka je podobno navedlo, da tožnica v predhodnem postopku pri delodajalcu ni uveljavljala, v kateri naziv bi morala biti uvrščena, sicer pa sodišče samo tožnice ne more imenovati v naziv in toženi stranki naložiti izročitev pogodbe o zaposlitvi za konkreten naziv in plačni razred. Navedlo je še, da ima tožnica že na podlagi izdane sodbe pravno podlago za zaposlitev za nedoločen čas od 1. 10. 2009 dalje, zaradi česar posebna izstavitev pogodbe o zaposlitvi ni potrebna.

10. Pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo v celotnem delu primarnega in podrednega zahtevka v drugi alineji III. točke izreka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je zahteva za odpravo kršitve z dne 12. 7. 2013 vsebinsko nanašala le na transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, saj je tožnica z njo od tožene stranke zahtevala, da kršitev odpravi tako, da ji izroči v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto in jo imenuje v naziv. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati o zahtevku na izstavitev pogodbe, ker naj bi tožnica v predhodnem postopku pri delodajalcu to že zahtevala in da bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presojati, ali je tožnica opravljala delo na delovnem mestu višji svetovalec in ali ji pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, vezane na to delovno mesto. Tožnica v predhodnem postopku pri delodajalcu namreč ni konkretizirala, za katero delovno mesto in za kateri naziv zahteva izstavitev pogodbe. Pri tem je le pavšalno navedla, da opravlja dela, ki ustrezajo delovnemu mestu višji svetovalec, pri čemer ni konkretizirala posameznih opravil, ki jih je bila dolžna izvajati na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, in opravil, ki naj bi jih dejansko opravljala.

11. Predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo, ki izhaja iz določb 24., 25. oz. 39. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe), ki predhodni postopek pri delodajalcu določajo kot posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Ker tožnica predhodnega postopka pri delodajalcu v zvezi z izstavitvijo pogodbe za točno določeno delovno mesto (in naziv) ni izvedla, bi sodišče prve stopnje moralo zavreči tožbo v primarnem in podrednem zahtevku druge alineje III. točke izreka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo.

12. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je imenovanje javnega uslužbenca v naziv v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU). Tudi, če bi tožnica izpolnila procesno predpostavko predhodnega varstva pri delodajalcu, in je ta ne bi imenoval v naziv, delovno sodišče ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv.

13. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje v tretji alineji III. točke izreka sodbe o zavrnitvi predsodnih stroškov postopka pri delodajalcu. Tožnica jih namreč ni pravočasno priglasila (uveljavljati bi jih morala že v predhodnem postopku pri delodajalcu). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnice ter v nespremenjenem delu (tretja alineja III. točke izreka) potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Končni uspeh strank se ni spremenil, saj je tožnica s pritožbo dosegla le delno spremembo zavrnilnega dela sodbe v zavrženje tožbe. Tožnica mora zato sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).