Jedro

ZPIZ-2 v tretjem odstavku 61. člena nadalje določa, da se ne glede na določbo drugega odstavka tega člena lahko vdovi ali vdovcu, če je to ugodneje, poleg predčasne starostne ali invalidske pokojnine, izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oziroma uživalcu pravic, določenih s tem zakonom, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 25. 4. 2018 in št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 11. 2018 ter da se ugodi tožničini zahtevi za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe št. ... z dne 22. 4. 2014 po določbi 183. člena ZPIZ-2. 2. Zoper sodbo je tožnica vložila vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot pritožbo. V njej navaja, da ni prejela vseh pojasnil in odgovorov, kot jih je prosila. Tako še vedno ni odgovora, kako je tožena stranka izračunala najnižjo pokojnino in dobila znesek 762,76 EUR. Od zneska 762,76 EUR – 11,7 % ji je bila določena vdovska pokojnina. To pa ni vdovska pokojnina po pokojnem možu. V zakonu, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 30/2014 z dne 28. 4. 2014 ni razvidno, kako se je izračunal znesek najnižje pokojnine, temveč je samo določen znesek 762,76 EUR. Navedeni zakon pa ne določa, kako je potrebno izračunati vdovsko pokojnino. Razume pojasnilo sodišča, zakaj prispevki zajeti za čas od 1. 1. 2005 do 31. 7. 2005 niso zajeti pri izračunu njene pokojnine. Vendar pa so bili prispevki plačani. Ker niso bili upoštevani, ima pravico zahtevati vrnitev preveč plačanih prispevkov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi, ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 25. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 11. 2018. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po določbi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnici s pravnomočno odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 4. 2014 priznana in odmerjena pravica do dela vdovske pokojnine v znesku 89,24 EUR na mesec od 1. 1. 2014 dalje.

7. Tožnica je pri toženi stranki 19. 6. 2018 vložila vlogo, s katero je uveljavljala priznanje višjega zneska vdovske pokojnine oziroma dela vdovske pokojnine. Njeno vlogo je tožena stranka obravnavala po določbi 183. člena ZPIZ-2, kjer je urejena t.i. neprava obnova postopka. Določeno je, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča z odločbo št. ... z dne 22. 4. 2014 niso bile kršene materialne določbe zakona.

9. Že sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi tožena stranka so podrobno obrazložili izračun dela vdovske pokojnine oziroma izračun vdovske pokojnine. Za tožnico je bil ugodnejši izračun dela vdovske pokojnine v znesku 89,24 EUR in se ji izplačuje poleg njene starostne pokojnine.

10. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje je bila tožnica na dan smrti moža upravičena do starostne pokojnine v višini 1.028,12 EUR na mesec. Pokojni mož pa je bil upravičen do pokojnine v višini 1.561,22 EUR na mesec. ZPIZ-2 v prvem odstavku 61. člena določa, da se vdovska pokojnina odmeri v višini 70 % od osnove iz 60. člena, torej od pokojnine, do katere je bil uživalec upravičen ob smrti. 70 % od pokojnine 1.561,22 EUR pa znaša 1.092,86 EUR.

11. ZPIZ-2 v tretjem odstavku 61. člena nadalje določa, da se ne glede na določbo drugega odstavka tega člena lahko vdovi ali vdovcu, če je to ugodneje, poleg predčasne starostne ali invalidske pokojnine, izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oziroma uživalcu pravic, določenih s tem zakonom, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je izračun po navedeni določbi za tožnico ugodnejši. 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu znaša 163,93 EUR (15 % od 1.092,86 EUR). Navedeni znesek pa presega maksimum, kot je določen v tretjem odstavku 61. člena, saj se del vdovske pokojnine lahko prizna največ v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove, torej v višini 89,24 EUR (11,7 % od zneska 762,76 EUR). Skupni znesek tožničine starostne pokojnine in pa dela vdovske pokojnine (1.028,12 EUR +89,24 EUR) znaša 1.117,36 EUR. Navedeni znesek je ugodnejši od zneska vdovske pokojnine, če bi le-ta bila priznana tožnici, saj bi navedeni znesek vdovske pokojnine znašal 1.092,86 EUR.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na določitev najnižje pokojninske osnove pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se skladno s prvim odstavkom 36. člena ZPIZ-2 najnižja pokojninska osnova določi od 1. januarja posameznega koledarskega leta v višini 76,5 % povprečne mesečne plače, izplačane v Republiki Sloveniji v preteklem koledarskem letu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji ter povečane za odstotek, s katerim so usklajene pokojnine od prvega januarja tekočega koledarskega leta. Višina najnižje pokojninske osnove se nato spreminja v višini in rokih, v katerih se izvajajo uskladitve pokojnin v tekočem koledarskem letu. Iz sklepa o zgornjih mejah za izplačilo dela vdovske pokojnine3 izhaja, da od 1. januarja 2014 naprej znaša del vdovske pokojnine za v tem letu uveljavljeno pravico največ 89,24 EUR. Gre za 11,7 % najnižje pokojninske osnove, ki je bila objavljena v sklepu o najnižji in najvišji pokojninski osnovi v že citiranem Uradnem listu. Od 1. januarja 2014 dalje je najnižja pokojninska osnova znašala 762,76 EUR.

13. Tožena stranka je torej pravilno upoštevala znesek 89,24 EUR, kot je bil določen v že omenjenem sklepu. Znesek 762,76 EUR je bil izračunan v skladu z določbo prvega odstavka 36. člena ZPIZ-2 in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožena stranka je pri izdaji odločbe z dne 22. 4. 2014 pravilno uporabila materialno pravo, kar pomeni, da ni bilo nobene pravne podlage, da bi bilo potrebno razveljaviti oziroma spremeniti navedeno odločbo po določbi 183. člena ZPIZ-2. 14. Glede upoštevanja plač pri odmeri tožničine pokojnine, ki ji je bila priznana 27. 7. 2005 in pa plačevanja prispevkov pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je presojalo zgolj izpodbijane odločbe, ki so se nanašale na odločbo z dne 22. 4. 2014. 15. Ostale pritožbene navedbe za rešitev zadeve niso odločilne, zato se pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP do njih ni posebej opredeljevalo.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 30/2014.