Jedro

Dokazi, ki so pridobljeni v drugih nekazenskih postopkih, je vendarle potrebno izločiti iz spisa, če so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom III K 68912/2021 z dne 24. 12. 2024 na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugega odstavka 83. člena ZKP pod točko I izreka zavrnilo predlog zagovornika obdolženega A. A. z dne 13. 2. 2024 za izločitev dokazov, in sicer dokumenta Inšpektorata RS za šolstvo in šport št. 0613-2102/2021-6 z dne 10. 9. 2021. Pod točko II izreka sklepa pa je zavrnilo tudi predloga obdolženca z dne 13. 6. 2024 za izločitev dokazov, in sicer izpisa evidence odsotnosti učenca B. B. in prej navedenega dokumenta Inšpektorata RS za šolstvo in šport.

2.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija zagovornik obdolženca, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogom obdolženca in njegovega zagovornika ugodi, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da so razlogi sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, ker sodišče navaja, da opravljanje dela državnih organov oz. nosilcev javnih pooblastil po navedeni zakonski določbi že po vrsti ne more biti predmet izločitve, čeprav določba, na katero se sodišče sklicuje, sploh ni navedena.

5.To ne drži. Razloge izpodbijanega sklepa je treba brati kot celoto, ti pa so jasni, nedvoumni in niso v nasprotju sami s seboj, kot to posplošeno zatrjuje zagovornik z izpostavljanjem zgolj ene točke celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč že v predhodnih točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa (točke 8 do 10), navedlo relevantne določbe ZKP, ki urejajo problematiko izločitve dokazov. Izrecno je povzelo tudi drugi odstavek 18. člena ZKP, v skladu s katerim sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Nadalje se je sodišče prve stopnje opredelilo do same narave oziroma vrste dokazov, izločitev, katerih se predlaga. S tem v zvezi je pravilno pojasnilo, da gre za dokaze, ki so pridobljeni v nekazenskem postopku in tako niti ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo določb ZKP, saj organe v nekazenskih postopkih določbe ZKP ne zavezujejo. Iz tega razloga je zato sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo, da zato ti dokazi, glede na določbo 18. člena ZKP, po svoji vrsti oziroma naravi ne morejo biti predmet izločitve. Svoje stališče je tudi utemeljeno podkrepilo s sodno prakso, ko je izpostavilo sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 23821/2022 z dne 14. 10. 2022. Zagovornik sicer meni, da navedena odločba za obravnavani primer ni relevantna, ker se nanaša na zavrženje predloga osebe, ki ga po zakonu ne more podati, vendar je ob pregledu sodne prakse ugotoviti, da ima zagovornik v mislih drugo odločbo, ki je bila izdana v isti zadevi, in sicer dne 26. 4. 2023. Sodišče prve stopnje se do tega v razlogih izpodbijane sodbe ni z ničemer opredelilo. Višje sodišče je namreč v citiranem sklepu z dne 14. 10. 2022 zavzelo stališče, da predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerikoli dokazi, temveč le dokazi, za katere je v zakonu določeno, da se sodba nanje ne sme opirati, predmet izločitve pa so le dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov.

6.Prav tako je sodišče prve stopnje v skladu z določilom 18. člena ZKP pravilno pojasnilo, da je dokaze, ki so pridobljeni v drugih nekazenskih postopkih, vendarle potrebno izločiti iz spisa, če so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zakaj ti dokazi, izločitev katerih se predlaga, niso pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi argumentirano in jasno obrazložilo. Zagovornik tako s svojimi pavšalnimi trditvami o nejasnosti in kontradiktornosti razlogov izpodbijanega sklepa ne more prepričati v obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7.Glede preostalih pritožbenih izvajanj pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te v bistvenem ne presegajo njegovih navajanj in navajanj obdolženca v njunih predlogih za izločitev dokazov. Zagovornik vztraja na stališču, da so bile v okviru izrednega inšpekcijskega nadzora, ki je rezultiral v sestavi dokumenta Inšpektorata RS za šolstvo in šport z dne 10. 9. 2021, obdolžencu kršene z ustavo zajamčene človekove pravice in svoboščine. Meni, da inšpektorica ni ravnala skladno s 44. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ko obdolženca kot očeta učenca B. B., za katerega je bilo tekom inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da ne obiskuje pouka, ni obvestila o postopku in ga povabila, da vstopi vanj kot stranski udeleženec.

8.Zagovornik s takšnimi navedbami ne more biti uspešen, saj je že sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa tehtno pojasnilo, da je predmet nadzora bilo delo šole v zvezi izvajanjem odločb o usmeritvi pri (vseh) učencih, ki so v preteklem šolskem letu obiskovali 2. razred Osnovne šole C. Drži, da je odločbo o usmeritvi imel tudi obdolženčev sin, kar pa ne pomeni, da je bil izredni inšpekcijski nadzor že od začetka usmerjen konkretno zoper njega in zato po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje inšpektorica in šola obdolženca sploh nista bila dolžna obveščati o uvedbi in teku nadzora. Še manj pa je za inšpektorico glede na naravo predmetnega inšpekcijskega nadzora veljala dolžnost, da ga v postopek povabi kot stranskega udeleženca, saj inšpekcijski nadzor od začetka ni bil povezan konkretno z njegovim sinom. Po 43. členu ZUP mora stranski udeleženec, ki želi sodelovati v postopku, izkazati pravni interes in zahtevati priznanje tega statusa. Uradni organ samoinciativno ne prizna tega statusa, če oseba ne izkaže pravne koristi. Obdolženec pa tega, da bi zahteval priznanje statusa stranskega udeleženca v tem inšpekcijskem nadzoru niti ni zatrjeval, še manj pa izkazal. Tako že iz teh razlogov obdolžencu niso bile kršene nobene ustavno zavarovane človekove pravice in svoboščine. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je bilo šele tekom inšpekcijskega nadzora za konkretnega učenca - obdolženčevega sina, ugotovljeno, da ne obiskuje pouka. Čeprav je res, da je bila inšpektorica z razlogi, zakaj je temu tako, seznanjena le s strani šole oziroma njenih delavcev, in je s tem v zvezi ocenila, da razlog, zaradi katerega oče učencu ne omogoča obiskovanja pouka, ni utemeljen, prav tako pa je glede na obdolženčeve navedbe ocenila tudi, da ni bil izkazan sum, da šola učencu ne bi zagotavljala varnega in spodbudnega učnega okolja, pa to še ne pomeni, da bi morala zato obdolženca kakorkoli obveščati o nadzoru, saj se je odločila, da zadevo v tem delu, ki se nanaša na neobiskovanje pouka učenca B. B., odstopi v obravnavo pristojnemu centru za socialno delo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da inšpektorica v postopku nadzora in tudi s sestavo dokumenta ni odločala o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu obdolženca ali njegovega sina, zato niti v tej fazi postopka tudi ni bilo nobene potrebe o postopku in ugotovitvah obveščati obdolženca, posledično pa pravilno zaključilo, da obdolžencu niso bile kršene nobene ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine, in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri odveč.

9.Na tem mestu je potrebno glede na pritožbena zatrjevanja pojasniti, da je sodišče prve stopnje v točki 14 razlogov izpodbijanega sklepa zgoraj izpostavljene ugotovitve inšpektorice glede neopravičenih izostankov obdolženčevega sina in vprašanja suma glede zagotavljanja varnega in spodbudnega učnega okolja povzelo na podlagi inšpektoričinih izrecnih pojasnil na strani 2 dokumenta v prilogi A8, zato zagovornikove navedbe, da to iz dokumenta ne izhaja, ne držijo.

10.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, s katerimi zagovornik graja odločitev sodišča, ki je zavrnilo tudi obdolženčev predlog za izločitev evidence izostankov za učenca B. B. Ponavlja obdolženčeve trditve, da je bil učenec B. B. s strani šole neenakopravno obravnavan, ker je razredničarka v evidenci njegovo odsotnost opredelila kot neopravičeno zato, ker se z razlogom za izostanek ni strinjala. S takšnim stališčem zagovornika ni moč soglašati. Že sodišče prve stopnje je v točki 23 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno in tehtno pojasnilo, da takšno ravnanje razredničarke in ravnateljice, ko obdolženčevih razlogov za odsotnost njegovega sina od pouka nista šteli za opravičeno, ni bilo diskriminatorno, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

11.Zagovornik sicer meni, da je glede na to, da je razredničarka prejela obvestilo starša o odsotnosti, kot to zahteva 53. člen Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn), bi zato njegovo odsotnost morala šteti za opravičeno, neopravičeno pa le, če bi prekrškovni organ kljub obvestilu taiste razloge opredelil kot neopravičljive. Trdi, da o neopravičljivosti razlogov lahko glede na 100. in 102. člen ZOsn odloča samo Inšpektorat RS za šolstvo in šport, nikakor pa tega pooblastila nima ravnateljica. Zagovornik nima prav. Inšpektorat izvaja nadzor nad izvrševanjem določb ZOsn (100. člen tega zakona) in kaznuje starše, če njihov otrok iz neopravičljivih oziroma neopravičenih razlogov pouka ne obiskuje (drugi odstavek 102. člena ZOsn). To ne pomeni, da lahko samo inšpektorat učenčevo odsotnost opredeli kot neopravičeno. V prvi vrsti (ne)opravičljivost izostankov po določbah ZOsn presojata razredničarka in ravnateljica, inšpektorat pa ugotavlja, ali starši in šola ravnajo v skladu z določili ZOsn. Glede na to, da po navedenem zakonu (in tudi po 8. členu Šolskega reda Osnovne šole C.) opravičljivi razlogi za izostanek učenca od pouka vključujejo zdravstvene razloge (52. in 78. člen ZOsn), predhodno napovedano odsotnost (drugi odstavek 53. člena ZOsn), sodelovanje pri športnih, kulturnih in drugih tekmovanjih in srečanjih, ter druge utemeljene razloge za daljšo odsotnost, opravičenost katerih presoja ravnatelj (tretji odstavek 53. člena in 76. člen ZOsn), ni mogoče slediti zagovornikom navedbam, da je bil učenec B. B. v zvezi s presojo razredničarke oz. ravnateljice glede njegove (ne)opravičene odsotnosti od pouka neenakopravno obravnavan. Tako se zaključek sodišča prve stopnje, da evidenca prisotnosti učenca B. B. ni bila pridobljena s kršitvijo 14. člena Ustave, pokaže kot pravilen in utemeljen.

12.Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno in zakonito, ko je predloge obdolženca in njegovega zagovornika za izločitev dokazov zavrnilo kot neutemeljene. Ker zagovornik v ostalem ne navaja ničesar, na kar ne bi že tehtno, zadostno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje, je bilo o njegovi pritožbi odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13.Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/2, 83, 83/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 43, 44 Zakon o osnovni šoli (1996) - ZOsn - člen 52, 53, 76, 78, 100, 102, 102/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.