Jedro

Ker razlikovanje med zavestno in nezavestno malomarnostjo ne vpliva na višjo ali nižjo stopnjo te vrste krivde (prof. dr. Ivana Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, stran 175), sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z zavestno malomarnostjo ni v ničemer kršilo kazenskega zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 250.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni I.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. in 2. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen enega leta in dveh mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Na podlagi 39. člena KZ je bila obsojencu obenem izrečena prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas 6 mesecev. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po 2. odstavku 325. člena KZ izreklo kazen enega leta zapora.

Obsojenčev zagovornik je dne 21.11.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je višje sodišče z ugotovitvijo, da je obsojenec storil dejanje z zavestno malomarnostjo odločilo pravno nepravilno in kršilo kazenski zakon. Ugotovitev drugostopenjskega sodišča je po mnenju zagovornika v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi v dokaznem postopku in pravno zgrešena. Zgrešena naj bi bila tudi ugotovitev, da je potrebno ob ugotovljeni obliki krivde spremeniti odločitev o kazenski sankciji. Po določilu 19. člena KZ bi moralo že sodišče prve stopnje ugotoviti in obsojencu dokazati predvsem obliko krivde v razmerju do hujše posledice, pa tega ni storilo, prav tako pa tega ni storilo višje sodišče in je s tem kršilo kazenski zakon. Po določilu 383. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bi višje sodišče moralo v pritožbenem postopku že po uradni dolžnosti ugotoviti, da je bil v škodo obsojenega prekršen kazenski zakon. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Na podlagi določila 3. odstavka 422. člena ZKP je Vrhovnemu sodišču tudi predlagal, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovna državna tožilka specialistka ... je v odgovoru na zahtevo z dne 14.2.2006 predlagala, da se zahteva zavrne kot neutemeljena. Po njenem mnenju ni bil v škodo obsojenca prekršen kazenski zakon, saj je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo razloge za obliko krivde za kvalificirano posledico, smrt sopotnika. Nezavestna malomarnost za smrt obsojenčevega sopotnika sploh ni bila predmet pritožbe. Dejstvo, da oblika krivde za povzročeno hujšo posledico ni bila ponovno podrobno obrazložena, ne predstavlja kršitve. Višje sodišče je utemeljilo svojo odločitev o spremembi kazenske sankcije in ni le sledilo formalnemu stopnjevanju krivdnih oblik malomarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke povsem logično obrazložilo, da je bila ocena prvostopenjskega sodišča o obsojenčevi nezavestni malomarnosti zmotna. Razlogovalo je, da se je obsojenec zavedal vožnje pod močnim vplivom alkohola in prekoračitve hitrosti ter takšno ravnanje opredelilo kot zavestno malomarnost. Razlikovanje med zavestno in nezavestno malomarnostjo ne vpliva na višjo ali nižjo stopnjo te vrste krivde, kot sicer v zahtevi ugotavlja tudi obsojenčev zagovornik in se pri tem utemeljeno sklicuje na avtorja profesorja dr. Ivana Beleta v Kazenskem zakoniku s komentarjem, stran 175. Sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z zavestno malomarnostjo tudi iz tega razloga ni v ničemer kršilo kazenski zakon, kot to zmotno predstavlja zagovornik. Pri odločitvi o spremenjeni kazenski sankciji pa je drugostopenjsko sodišče poleg omenjene ugotovitve upoštevalo še vse druge okoliščine in na tej podlagi ocenilo, kakšno kazensko sankcijo bo izreklo (stran 3 drugostopenjske sodbe). Kazenska sankcija je bila izrečena v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje po 2. odstavku 325. člena KZ in sodišče z izrekom kazni enega leta zapora ni kršilo kazenskega zakona.

Tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje sta ugotovili, da je obsojenec kršil določbe 1. odstavka 27. člena ter 1. in 2. odstavka 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ker je vozil prehitro glede na razmere na cesti in pod vplivom alkohola, s čimer je izpolnil vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena, le da je Višje sodišče ugotovilo, da je dejanje storil iz zavestne malomarnosti. Glede pravne opredelitve po 2. odstavku 325. člena, ki izhaja iz povzročene posledice, to je smrti sopotnika I.Č., je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem določno zavzelo stališče, da je obsojenec z nezavestno malomarnostjo povzročil prometno nesrečo s tako hudo posledico (stran 193 kazenskega spisa). S tem je sodišče ugotovilo, da je bil izpolnjen tudi pogoj za pravno opredelitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja po 2. odstavku 325. člena KZ, saj je bil glede na določbo 19. člena KZ opredeljen tudi odnos obsojenca do smrti sopotnika v obliki malomarnosti. Sodišču druge stopnje te ugotovitve ni bilo potrebno ponovno obravnavati, saj je bila pritožba okrožne državne tožilke usmerjena le v vprašanje zavestne malomarnosti pri kršenju predpisov in je v tem delu drugostopenjsko sodišče pritožbi pritrdilo.

V zahtevi obsojenčev zagovornik ponuja tudi drugačno oceno dejanskega stanja, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 325. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na takšno odločitev Vrhovnega sodišča ni prišla v poštev odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na premoženjsko stanje obsojenca, kot je razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.