Jedro

Na drugem tožencu je dokazno breme glede višine škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem poslovodje in nastalo škodo. Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi opustitve poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom upnikove terjatve in zneskom, do katerega je bilA terjatev plačana v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 6.856,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 10.690,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni in ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da mora dajatveni zahtevek zavrniti ne glede na obstoj pravnega razmerja (veljavnost koncesijske pogodbe), ki se je iztoževala v okviru ugotovitvenega zahtevka. Zgolj iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje kvečjemu zavreči 1. in 2. točko tožbenega zahtevka. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 168. in 132. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje bi pri ugotavljanju izgubljenega dobička moralo upoštevati samo dobičkonosnost konkretnega pravnega posla. V tej zvezi bi moralo upoštevati zgolj variabilne stroške, ki so vezani izključno na ta pravni posel. Škode zaradi zmanjšanega dobička namreč ne zmanjšujejo stalni (fiksni) stroški poslovanja. Izgubljen dobiček v smislu 168. člena OZ je obligacijski pojem, pri katerem se presoja, ali je škodni dogodek preprečil povečanje premoženja oškodovanca. Sodišče prve stopnje pa je pri izračunavanju dobička uporabilo računovodski kriterij. Tožeča stranka je podala navedbe glede variabilnih stroškov, drugih variabilnih stroškov iz konkretnega posla pa tožnica ni imela. Za odločitev v tem pritožbenem postopku je pomembno, da je ostala neprerekana trditev, da so vsi v tožbi navedeni variabilni stroški edini variabilni stroški. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v tej zvezi postavila zgolj retorično vprašanje, kaj je z ostalimi stroški, pri čemer ni podala nobene utemeljitve, zakaj bi ti stroški morali biti upoštevani pri izračunu. Pritožba tudi opozarja, da ugotovitveni zahtevki ne zastarajo. Prav tako pritožba opozarja, da je bil razdor (odstop) od koncesijske pogodbe nezakonit. V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpoved tedanjega zakonitega zastopnika tožene stranke J.V., da je bila koncesijska pogodba odpovedana zato, ker nekomu ni bilo všeč, da je ravno tožeča stranka dobila koncesijo. V konkretnem primeru pa ni bilo nobenih resnih kršitev pogodbe, kar izhaja tudi iz okoliščine, da so bila opozorila med seboj časovno zelo odmaknjena. Toženka niti ni dostavila mnenja, iz katerega naj bi izhajale domnevne kršitve. Očitki v tej zvezi so povsem nekonkretizirani. Toženka ne pojasni, kdaj in zakaj ter kje naj bi tožnica angažirala zunanje izvajalce brez njenega soglasja. Nikjer v pogodbi ni napisano, da bi morala tožnica toženki dajati pogodbe o zaposlitvi svojih delavcev. Da bi tožnica lahko naredila kataster javnih površin in banko cestnih podatkov, bi morala imeti informacijski sistem kompatibilen s tistim od toženke. To pomeni, da bi toženka za začetek takšen sistem sploh morala imeti. Odpoved je pavšalna, saj sploh ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi tožeča stranka sploh naredila narobe. Iz izpovedb prič F.P., S.Š.., T.Z.., M.P. in celo J.V. jasno izhaja, da je tožnica v spornem obdobju brezhibno izvajala svoje storitve. Z dogovorom z dne 1.11.2009 pa se je izvajanje koncesijske pogodbe podaljšalo do leta 2015. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da je dogovor z dne 1.11.2009 predstavljal preklic predhodnega razdora z dne 20.7.2009. Sodišče prve stopnje tega dogovora ni analiziralo v smeri vsebine, kot se ta dogovor glasi. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Tudi v primeru, če bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz skupne volje obeh pogodbenih strank, bi moralo upoštevati okoliščine, ki so zaznane v zunanjem svetu. Nikakor ne bi smelo izhajati iz volje, ki jo je naknadno oblikovala ena od pogodbenih strank. Skupna volja pa je v dogovoru tudi dovolj jasno izražena. Koncesijska pogodba po dogovoru še vedno velja in se izvaja enako, upoštevaje ob tem nekatere tehnične spremembe. V tej zvezi sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati izpovedi vseh prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. Določila dogovora so povsem jasna in opredeljujejo namen strank, da ohranjajo koncesijsko pogodbo v veljavi. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da je dogovor pripravila tožena stranka, pri čemer je pri tem sodeloval tudi odvetnik (izpoved priče U.P.). Tožeča stranka je upravičeno razumela dogovor tako, da je tožena stranka s sklenitvijo tega dogovora preklicala svoj predhodni razdor z dne 20.7.2009 in da je koncesijska pogodba veljavna do poteka desetletnega roka. Iz izpovedi priče B.U. tudi izhaja, da je bil novi razpis za koncesijo objavljen šele leta 2010, torej leto dni po podpisu dogovora. Sodišče prve stopnje se je v tej zvezi nekritično oprlo na izpoved priče U.P. Prav tako je sodišče prve stopnje v tej zvezi upoštevalo izpoved priče B.U., pravnika, zaposlenega pri toženi stranki. Ostalih izpovedb prič pa sploh ni upoštevalo, niti jih ni primerjalno in dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 16. člena OZ o nesporazumu. Prav tako je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, in sicer je nepravilno uporabilo institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Pritožba v tej zvezi opozarja na izpoved U.P., pri čemer je sodišče prve stopnje v tej zvezi izvedlo ta dokaz šele potem, ko je samo nakazalo toženi stranki, da ta dokaz predlaga. Gre za uveljavitev preiskovalnega načela. S tem je sodišče kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Iz izpovedbe priče B.U.. izhaja, da je bil nov razpis objavljen leto dni kasneje od sklenitve dogovora. Tožena stranka ni predložila mnenja. Obstaja tudi nasprotujoča in pomanjkljiva obrazložitev sodbe. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je presojalo strokovna dejstva brez izvedenca. Kršilo je tudi pravico do izjave, saj se ni opredelilo do dejanskih in pravnih navedb tožeče stranke, ki so pomembne za odločitev. To se nanaša na navedbe glede dogovora in glede kršitev koncesijske pogodbe, pa tudi glede dodatne pravne podlage, ki se nanaša na prevaro po 49. členu OZ.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki 26.10.2005 sklenili koncesijsko pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe vzdrževanja javnih prometnih površin in spremljajočih objektov ter naprav v Občini. Ta pogodba je bila sklenjena za dobo desetih let. Tožena stranka je 29.9.2008 poslala tožeči stranki dopis, s katerim ji je očitala določene kršitve pri izvajanju koncesijske pogodbe, zatem pa je 20.7.2009 naslovila na tožečo stranko še obvestilo, s katerim jo je obvestila, da je koncesijska pogodba zaradi hujših kršitev razdrta (odstop od pogodbe po krivdi nasprotne stranke). Nobenega dvoma tudi ni bilo, da sta pravdni stranki do konca meseca oktobra 2009 koncesijsko pogodbo še naprej izvajali, dne 1.11.2009 pa sta sklenili dogovor o nadaljnjem izvajanju medsebojne koncesijske pogodbe.

6. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Pritožbeno sodišče se povsem pridružuje pritožbeni kritiki, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru vsebino dogovora razlagati tako, kot se je ta dogovor glasil. Četudi bi izhajalo iz skupne volje obeh pravdnih strank (drugi odstavek 82. člena OZ), bi moralo tudi v tem primeru upoštevati okoliščine, ki jih je mogoče zaznati v zunanjem svetu. Skupna volja je namreč v dogovoru dovolj jasno izražena. Tam je jasno zapisano, da koncesijska pogodba še vedno velja in se izvaja enako kot doslej, upoštevaje ob tem nekatere tehnične in vsebinske spremembe (dodatke). Že sam naslov tega dogovora je več kot jasen, saj gre za dogovor o nadaljnjem izvajanju medsebojne koncesijske pogodbe. Iz vsebine tega dogovora tudi izhaja, da pravdni stranki soglašata, da imata (že) sklenjeno medsebojno koncesijsko pogodbo za izvajanje javne gospodarske službe vzdrževanja javnih prometnih površin ter spreminjajočih objektov in naprav v Občini (1. člen). Koncedent in koncesionar se po dogovoru tudi strinjata, da pogodba v nekaterih delih ni več primerna za izvajanje, pri čemer se dogovorita, da z dnem sklenitve dogovora začne veljati drugačno izvajanje koncesijske pogodbe (2. člen dogovora). V dogovoru sta stranki tudi dogovorili, da ostanejo vse cene storitev enake, kot so določene s koncesijsko pogodbo (7. člen). Prav tako je pomembna določba v dogovoru, da dogovor stopi v veljavo in velja dokler velja koncesijska pogodba (10. člen). Tudi po oceni pritožbenega sodišča so citirana določila povsem jasna in nedvomno opredeljujejo namen strank, da ohranjajo koncesijsko pogodbo v veljavi. Če bi držala razlaga toženke, potem bi dogovor gotovo vseboval kakšno ugotovitev, da je bila koncesijska pogodba razdrta in da se s tem dogovorom ureja samo vmesno obdobje, kot je to poskušala prikazati tožena stranka. Sodišče prve stopnje ne bi smelo iskati tiste volje, ki jo je naknadno oblikovala ena od pogodbenih strank. V tej zvezi je sodišče prve stopnje opravilo interpretacijo omenjenega dogovora zlasti v smeri vsebine izpovedi zaslišanja priče U.P... Ta oseba, zaposlena pri toženi stranki, naj bi bila pripravljalec tega dogovora. Vendar pa sodišče prve stopnje v tej zvezi spregleda, da iz izpovedi te priče jasno in nedvoumno izhaja, da je pri sestavi dogovora, ki ga je pripravila tožena stranka, sodeloval tudi odvetnik. O kakršnikoli laičnosti torej ne more biti govora, upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da je tožena stranka pravni subjekt javnega prava. V tej zvezi pritožba pravilno opozarja tudi na okoliščino, da je treba eventualna nejasna določila (ki pa kot rečeno, jih ni bilo zaznati) uporabljati v korist druge nasprotne stranke, torej ne v korist stranke, ki je pogodbo sestavila (83. člen ZPP).

7. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, so citirana določila dogovora povsem jasna in nedvoumno opredeljujejo namen strank, da ohranjajo koncesijsko pogodbo z dne 26.10.2005 v veljavi. Na tem mestu je treba upoštevati tudi okoliščino, da je bil dogovor sestavljen skorajda leto dni pred tem, preden je tožena stranka objavila nov razpis za izvajanje omenjene koncesije v letu 2010 (izpoved priče B.U.). Vsebina dogovora niti v eni določbi ne govori o njegovi začasnosti, temveč ravno nasprotno. Iz njegovih določb nedvoumno izhaja, da imata pravdni stranki sklenjeno koncesijsko pogodbo in da v določeni meri z dogovorom spreminjata njeno izvajanje. Pri tem pa ne posegata v časovno veljavnost koncesijske pogodbe. Glede na takšne okoliščine pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je tožena stranka s sklenitvijo takšnega dogovora preklicala svoj predhodni razdor od koncesijske pogodbe z dne 20.7.2009. Enostranska izjava pravno poslovne volje se namreč lahko naknadno tudi prekliče, upoštevaje ob tem tudi voljo nasprotne pravdne stranke. Na tem mestu so utemeljena tudi pritožbena opozorila, da je bil sam odstop od pogodbe povsem pavšalen, saj v tej odstopni izjavi niti niso konkretno navedene kršitve, ki naj bi jih tožeča stranka naredila pri izvajanju koncesijske pogodbe. Nenazadnje pa tudi iz izpovedbe tedanjega župana tožene stranke J.V. jasno izhaja, da je bila koncesijska pogodba odpovedana zato, ker nekomu ni bilo všeč, da je ravno tožeča stranka dobila koncesijo. Vendar pa sta se pravdni stranki s tem dogovorom tudi sporazumeli, da koncesijsko razmerje lahko preneha z odpovedjo, pri čemer znaša odpovedni rok 30 dni (točka XI dogovora o nadaljnjem izvajanju medsebojne koncesijske pogodbe (priloga A4). V tej zvezi je tožeča stranka uveljavljala ničnost takšnega pogodbenega določila, saj naj bi bil v nasprotju s prisilnimi predpisi. Gre torej za protipravno pogodbeno določbo, ki je neveljavna, nična in brez pravnih učinkov. Tožena stranka s takšnim pravnim naziranjem ni soglašala.

8. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožena stranka podala odpoved od koncesijske pogodbe z dopisom z dne 19.5.2011. V 42. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) je predpisano, da koncesijska pogodba, sklenjena za določen čas, preneha po poteku časa, za katerega je sklenjena. Enako je določeno tudi v 14. členu Odloka o podelitve koncesije za izvajanje določenih gospodarskih javnih služb v Občini (priloga A3). Vendar po oceni pritožbenega sodišča pogodbeni stranki lahko (v skladu z načelom prostega urejanja obligacijski razmerij iz 3. člena Obligacijskega zakonika - OZ) skleneta koncesijsko pogodbo za določen čas z možnostjo predčasne odpovedi z odpovednim rokom, kot ga pogodbeno dogovorita pravdni stranki. V omenjenih pravnih predpisih namreč nikjer ni določeno, da pravdni stranki ne smeta v koncesijski pogodbi, sklenjeni za določen čas, dogovoriti možnost prenehanja koncesijskega razmerja s predčasno odpovedjo s pogodbeno dogovorjenim odpovednim rokom. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo dogovoru o sklenitvi koncesijske pogodbe za določen čas z možnostjo predčasne (enostranske) odpovedi (brez krivdnih razlogov) s pogodbeno določenim odpovednim rokom mogoče odreči pravno varstvo le iz razloga ničnosti. Vendar pa v tej smeri ni zaznati tudi nobene nemoralnosti, upoštevaje pri tem procesno gradivo, ki so ga na tem mestu ponudile pravdne stranke. Zaradi tega je konkreten dogovor pravdnih strank o predčasni odpovedi koncesijskega razmerja, sklenjenega za 10 let, vsekakor dopusten. To pogodbeno določilo je povsem jasno in nedvoumno, zato ga je treba uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ). V tej zvezi je treba sicer omeniti, da če pogodbeni stranki ne bi izrecno dogovorili možnosti predčasnega prenehanja konkretnega koncesijskega razmerja z odpovednim rokom enega meseca, bi bilo seveda nemogoče odpovedati koncesijsko razmerje, sklenjeno za določen čas. 42. člen ZGJS namreč ureja prenehanje koncesijske pogodbe z odpovedjo le v primeru, če je koncesijska pogodba sklenjena za nedoločen čas.

9. Odpoved pogodbenega razmerja je enostranska izjava pogodbene stranke, pri čemer eventualni krivdni razlogi na strani nasprotne stranke (v smeri kršitve pogodbenih obveznosti) sploh niso pravno pomembni. Tožena stranka je podala odpoved koncesijskega razmerja z dopisom z dne 19.5.2011, pri čemer je to razmerje prenehalo z iztekom pogodbeno dogovorjenega enomesečnega odpovednega roka. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo tožeče stranke in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V tem delu gre namreč zgolj za pravno vprašanje, pri čemer sama dejstvena podlaga med strankama niti ni bila sporna. To pa tudi pomeni, da ostali pritožbeni očitki, zlasti tisti, ki zadevajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sploh niso več pravno pomembni za odločitev v konkretnem primeru. Prav tako se pritožbenemu sodišču ni bilo treba več ukvarjati z vprašanjem, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava in zadeva vprašanje izgubljenega dobička. Čeprav ima pritožba prav, da ugotovitveni tožbeni zahtevek v konkretnem primeru ni zastaral, pa je glede na povedano, sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo celotni tožbeni zahtevek. Odpoved dogovora o nadaljnjem izvajanju medsebojne koncesijske pogodbe z dne 19.5.2011 namreč ni nezakonita in nična (oz. celo neobstoječa), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je koncesijska pogodba ostala v veljavi vse do 26.10.2015 ter da je iz tega razloga tožeča stranka upravičena do plačila izgubljenega zaslužka v višini 1.228.336,00 s pp. Iz tega razloga tožeča stranka tudi nima več nobenega pravnega interesa na ugotovitev, da je bil razdor od koncesijske pogodbe z dne 20.7.2009 ničen oz. nezakonit. 10. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 6.856,40 EUR s pp (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 5.600,00 EUR, izdatki po tarifni številki 6000 in 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22% DDV na odvetniške storitve).