Jedro

Po 51. čl. ZTLR se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali pridobi s priposestvovanjem. Na podlagi pravnega posla pa se stvarna služnost pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon (52. čl. ZTLR).

Izrek

Pritožba zoper zavrnilni del sodbe (1. točka izreka) se z a v r ž e, pritožba zoper ugodilni del sodbe pa se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka).

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni del tožbenega zahtevka, da tožena stranka nima stvarne pravice služnosti prehoda skozi prostor pralnice na parc. št. 60/4 k.o. K., last tožnikov, za potrebe skladišča v stavbi, stoječi na parc. št. 60/1 iste k.o., ki je v posesti tožene stranke, niti za kakršnekoli druge potrebe ter toženi stranki prepovedalo uporabljati in posegati v prostor pralnice na parc. 60/4 k.o. K. za potrebe prehoda v skladišče in iz skladišča, ki se nahaja v stavbi, stoječi na parc. 60/1 iste k.o. in za kakršnekoli druge potrebe. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za del zahtevka glede neobstoja stvarne služnosti prehoda skozi prostor pralnice na parc. št. 60/4 k.o. K.. Do tega sklepa je sodišče prišlo tako, da je ob dejstvu, da je tožena stranka le leasingojemalec na gospodujočem zemljišču, zaključilo, da ta ne more biti legitimirana na pasivni strani. To pa kaže na slabo razumevanje pravnih učinkov in posebnosti pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine, ki ni le golo najemno razmerje, ampak mešan tip pogodbe, v kateri prevladujejo sestavine prodajne (na obroke in lastninski pridržek) in najemne pogodbe. V predmetni zadevi gre za pogodbo o finančnem leasingu, kar pomeni, da je tožena stranka nosilec lastninskih pričakovalnih pravic, zaradi česar bo ob koncu pogodbenega razmerja in plačilu obrokov postala lastnica predmetne parcele. Pri tej vrsti pogodbe prevladujejo elementi prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice in prodaje na obroke. Leasingojemalec bo namreč skladno s tem postal subjekt stvarnopravnih pravic in obveznosti po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) oz. Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), saj je tolmačiti njegov položaj enako ali podobno kot pri dobrovernem lastniškem posestniku. Da je temu res tako, potrjuje tudi sodna praksa, ki je npr. v primeru VSL II Cp 1899/1999 z dne 24.11.1999, to je v času veljavnosti ZTLR, zavzela stališče, da ima kupec pri prodaji s pridržkom lastninske pravice položaj publicijanskega (domnevnega oz. bonitarnega) lastnika in da ima zato zoper tretjega vindikacijsko in negatorno publicijansko tožbo. Stvarnopravni položaj in pravice bonitarnega lastnika temeljijo na 41. čl. ZTLR, iz tega člena pa se tudi smiselno izvajajo analogne pravice kot jih ZTLR predvideva za lastnika. Če ima leasingojemalec po taki vrsti pogodbe, kot bonitarni lastnik, pravico do tožbe, ima, tudi skladno z argumentom a contrario pravico biti tožena stranka, če npr. tožnik kot lastnik služečega zemljišča meni, da je temu tako. V predmetni zadevi pa tožnika prepoznavata toženo stranko kot subjekt stvarnopravnega varstva, zato je nedopustno, da sodišče tega stališča tožnikov ni pripustilo. Tudi sama tožena stranka temu ni oporekala, smatrala je celo, da mora sodišče o obstoju stvarne služnosti odločiti. Pomemben argument za razlago finančnega leasinga za nepremičnino kot prodajo z lastninskim pridržkom in na obroke je tudi stališče davčnega prava, ki tolmači tako obliko pogodbe analogno prodajni pogodbi. Merodajne za tako presojo so določbe slovenskih računovodskih standardov, ki natančneje opredeljujejo finančni leasing v točkah med 1.52 in 1.54 in določbe Zakona o davku na dodano vrednost, ki določa obveznost davčnega zavezanca za takojšnje plačilo DDV od seštetih obrokov v primeru finančnega leasinga. Glede na povedano, sodišče ne bi smelo označiti finančnega leasinga tako kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Če bi imelo dvome o opredelitvi položaja toženca po taki pogodbi, bi moralo to podkrepiti z določenimi argumenti ali pa vsaj navesti bistvene lastnosti predložene pogodbe o finančnem leasingu, ki bi pokazale na golo najemno razmerje. Opozoriti je treba tudi, da bi bilo stališče, da se tožencu negira pasivno legitimacijo v tovrstni pravdi, ker naj ne bi imel od morebitno ugotovljene stvarne služnosti direktnih koristi, ampak le formalni lastnik predmetnega zemljišča, povsem zgrešeno. Stvarna služnost se pripoji gospodujočemu zemljišču, to pravico pa lahko uživa vsakokratni lastnik gospodujočega zemljišča oz. vsak neposredni posestnik, še zlasti pa bonitarni lastnik. Slednji je tudi subjekt ZTLR. Kar se tiče drugega postavljenega zahtevka, to je prepovedi uporabe in posegov v nepremičnino, bi ga bilo tako in tako brezpredmetno obravnavati, če bi naslovno sodišče ugotovilo obstoj stvarne služnosti iz prvopostavljenega zahtevka. Sodišče pa je ta zahtevek neupravičeno zavrnilo. Če torej toženec kaj krši, potem bi moralo sodišče najprej ugotoviti (ne) obstoj stvarne služnosti iz prvega zahtevka. Sodišče pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnika sta predlagala kot dokaz obstoj raznih drugih vhodov v hišo z južne strani, pa to, da se je zazidalo vhod v letih 1966, 1967 itd. Tožena stranka je temu nasprotovala, zato da bi dokazala svoje trditve, pa je predlagala izvedbo dokaza z ogledom predmetne nepremičnine. Sodišče pa se je odločilo kar na podlagi fotografij, kar pa ne zadostuje. Stvarna služnost je lahko dejansko nastala že prej, saj je bila predmetna parcela nekoč pralnica v skupni rabi, kar pa sodišče ni ugotavljalo.

Tožnika sta v tej pravdi postavila dva zahtevka: ugotovitveni, da toženi stranki ne gre stvarna služnost prehoda skozi prostor pralnice na njuni parc. št. 60/4 k.o. K., za potrebe skladišča v stavbi, stoječi na parc. 60/1 iste k.o., ki je v posesti tožene stranke, niti za kakršnekoli druge potrebe in prepovedni, da se toženi stranki prepove uporabljati in posegati v prostor pralnice na parc. 60/4 k.o. K. za potrebe prehoda v in iz skladišča oz. kakršnekoli druge potrebe. V prvem primeru gre za stvarnopravno negativno ugotovitveno tožbo, ki nima neposredne podlage v določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ki se v danem primeru še uporablja, glede na določbo 268. čl. SPZ). Ta zakon pozna namreč le tako imenovano samostojno prejudicijalno konfesorno tožbo deklaratorne narave (56. čl.), ki omogoča lastniku gospodujoče stvari, da zahteva, naj se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti. Čeprav ZTLR ne predvideva tožbe v zamenjanih vlogah, torej lastnika služnega proti lastniku gospodujočega zemljišča, pa ta ni izključena, ker življenje prinaša tudi primere, ko je prizadeti zainteresiran, da se ugotovi neobstoj kakšne pravice.Tak interes tožnika nedvomno imata, saj se nahajata v negotovosti, ki jo povzroča ravnanje in zatrjevanje tožene stranke, da ima stvarno služnost prehoda skozi prostor pralnice na njuni parceli. Sodišče prve stopnje je ugotovitveni zahtevek, da tožena stranka nima stvarne pravice služnosti prehoda skozi prostor pralnice na parc. št. 60/4 k.o. K., last tožnikov, za potrebe skladišča v stavbi, stoječi na parc. 60/1 iste k.o., ki je v posesti tožene stranke, niti za kakršnekoli druge potrebe, zavrnilo. Menilo je, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, kot zgolj leasingojemalca gospodujočega zemljišča. Lastnik parc. 60/1, na kateri stoji zadevno skladišče, je namreč H. d.o.o. Tožena stranka se s takim stališčem prvostopenjskega sodišča ne strinja, sklicujoč se na posebnosti pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine, ko je položaj leasingojemalca - tožene stranke - tolmačiti podobno kot pri dobrovernem lastniškem posestniku, ki ima zoper tretjega vindikacijsko in negatorno publicijansko tožbo, torej ni razloga, da ne bi mogel biti tudi tožena stranka, čemur tudi sama ni oporekala. Tožena stranka pa je očitno prezrla, da je v postopku na prvi stopnji (na naroku 11.4.2003) ugovarjala svoji pasivni legitimaciji prav s sklicevanjem na pogodbo o finančnem leasingu in zatrjevanjem, da je lastnik gospodujočega zemljišča s parc. 60/1 k.o. K. H. d.o.o. (list. 24 spisa). Prezrla pa je tudi, da je bil ugotovitveni zahtevek, da tožena stranka nima stvarne služnosti prehoda skozi prostor pralnice, zavrnjen. Zato v skladu s 3. odst. 343. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo in je taka pritožba nedovoljena. Vsled navedenega so vsa pritožbena razlogovanja o položaju leasingojemalca kot bonitarnega lastnika in o njegovi pasivni ligitimaciji pri postavljenem ugotovitvenem zahtevku, brezpredmetna. Pritožbeno sodišče je zato moralo ob vsem ugotovljenem pritožbo tožene stranke zoper zavrnilni del sodbe zavreči (352. čl. ZPP).

V prepovednem delu (2. točka izreka) pa gre za tako imenovano opustitveno, negatorno tožbo po določbi 1. odst. 42. čl. ZTLR, po kateri lahko lastnik oz. domnevni lastnik s tožbo zahteva, naj vznemirjanje preneha, če ga kdo neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Iz sodbenih razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da tožena stranka ni dokazala zatrjevane služnosti prehoda, zato je sodišče ugodilo zahtevku na prepoved uporabe in poseganja v prostor pralnice, ki ima podlago v cit. določbi ZTLR. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v obrazložitvi sodbe logično pojasnjuje razloge za odločitev, da sporna služnost ne obstaja, na katere se, v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče, saj teh zaključkov pritožba ne izpodbija. Posledica teh zaključkov pa je lahko le ugotovitev, da tožena stranka neutemeljeno posega v lastninsko pravico tožnikov na parc. 60/4 k.o. K.. Ne drži pritožbena trditev, da bi moralo sodišče, če tožena stranka kaj krši, najprej ugotoviti neobstoj stvarne služnosti po prvo postavljenem zahtevku. Tožnika bi lahko vložila tudi zgolj tožbo po 42. čl. ZTLR brez ugotovitvene tožbe. Pomembno za odločitev v tej zadevi je bilo dejstvo, da sta tožnika dejanska in zemljiškoknjižna lastnika parc. 60/4 k.o. K., da tožena stranka uporablja to parcelo za potrebe prehoda v in iz skladišča v stavbi na parc. 60/1 te k.o., pri tem pa služnosti kot stvarne pravice na tuji stvari, zaradi katere bi bila tožnika dolžna dopustiti ali trpeti prehode na svoji parceli, tožena stranka nima, saj je ni dokazala. Po 51. čl. ZTLR se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali pridobi s priposestvovanjem. Na podlagi pravnega posla pa se stvarna služnost pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon (52. čl. ZTLR). Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodbe prvostopenjskega sodišča pa se je tožena stranka sklicevala le na usten dogovor z A. P., ki ni bil niti lastnik gospodujoče nepremičnine. Zato je sodišče prve stopnje prepovednemu delu zahtevka pravilno ugodilo. Ostale pritožbene navedbe po presoji sodišča druge stopnje zato niso odločilne. Ker je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri tem pa pravilno uporabilo tudi materialno pravo in tudi ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na čl. 154 v zvezi s 165. čl. ZPP.