Jedro

Šele v primeru, če je zdravljenje zaključeno, je mogoče ugotavljati, ali je prišlo do zmanjšanja zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje, torej ali gre za invalidnost. Nestrinjanje s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za izločitev sodnega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 4. 2008 in št.... z dne 14. 11. 2008 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 4. 12. 2007 dalje in se mu od takrat dalje prizna tudi pravica do invalidske pokojnine, toženi stranki pa se naloži, da odloči o višini in izplačevanju invalidske pokojnine za čas od 4. 12. 2007 dalje do plačila. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo njegovih pripomb, podanih na izvedensko mnenje. Tožnik je v svoji pripravljalni vlogi z dne 16. 2. 2011 zlasti poudaril, da je izvedenec napačno ocenil izvide psihiatrov dr. K. in dr. C.. Tudi osebni pregled tožnika je bil izredno kratek. Tožnik je tudi izpostavil neutemeljene, neosnovane in za tožnika žaljive navedbe izvedenca, zato je tudi predlagal izločitev izvedenca. Da izvedensko mnenje ni bilo strokovno in da ni imelo objektivne podlage, izhaja iz dejstva, da je izvedenec v svojem mnenju 6. 1. 2011 celo ugotovil, da ni našel objektivnih zdravstvenih težav, ki bi tožnika omejevale, da ne bi delal svojega dela ali kakšnega drugega dela celo v polnem delovnem času in da ni nobenih znakov, da bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja pred 21. 5. 2007. Invalidska komisija II. stopnje je le tri mesece po izvedenskem mnenju podala mnenje, da je pri tožniku od 2. 3. 2011 zaradi bolezni podana I. kategorija invalidnosti. Tožnik je bil nato z odločbo tožene stranke tudi razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 4. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevati najmanj dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma bi moralo slediti predlogu tožnika in postaviti drugega izvedenca. Nadalje sodišče tudi ni s sklepom odločilo o predlogu tožnika za izločitev izvedenca. Sodišče je tako dejansko odreklo odločitev o zahtevku, za katerega je sicer bilo pristojno. To pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka. Ta kršitev pa je imela za posledico nezakonito sodbo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik priglaša tudi stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnega postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), niti postopkovnih določb, na katere tožnik opozarja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 11. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 4. 2008, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 21. 5. 2007 dalje zaradi posledic bolezni. Z odločbo št. ... z dne 5. 7. 2007 mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je delavec pomočnik s polovičnim delovnim časom. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in s tem, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine že s 4. 12. 2007 dalje. Iz pritožbenih navedb in tudi dokumentacije v upravnem spisu je namreč razvidno, da je bila tožniku kasneje, torej že v času vodenja sodnega postopka izdana nova odločba, opr. št. ... z dne 23. 5. 2011, s katero je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 4. 2011 dalje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

V predsodnem postopku je invalidska komisija I. stopnje dne 11. 2. 2008 podala mnenje, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti od 11. 2. 2008 dalje. Navedeno mnenje je bilo predloženo invalidski komisiji II. stopnje, ki je v revizijskem postopku dne 2. 4. 2008 nasprotno menila, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti – polovični delovni čas zaradi posledic bolezni. Komisija je mnenje podala ob ugotovitvi, da pri tožniku zaenkrat zdravljenje še ni zaključeno. Enako izhaja tudi iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 20. 8. 2008. Za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je skladno s 1. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 odločilna ugotovitev, ali je pri zavarovancu prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju ter ali je te spremembe mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Torej šele v primeru, če je zdravljenje zaključeno, je v nadaljevanju potrebno ugotavljati, ali je prišlo do zmanjšanja zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Sodišče prve stopnje je omenjeno vprašanje razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca prof. dr. A.G., dr. med., specialista nevrologa. Sodni izvedenec je proučil medicinsko dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu in pa v tožnikovem zdravstvenem kartonu. Tožnika je tudi osebno pregledal. Dne 6. 1. 2011 je podal izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da pri tožniku ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in da po pregledu zdravstvene dokumentacije in osebnem pregledu tožnika ni našel objektivnih zdravstvenih težav, ki bi tožnika omejevale, da ne bi delal svojega dela ali kakšnega drugega dela s polnim delovnim časom. Po pregledu izvedenskega mnenja pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je izvedenec opredelil do predložene medicinske dokumentacije in svoje izvedensko mnenje tudi obširno strokovno utemeljil. Iz izvedenskega mnenja so razvidne tožnikove zdravstvene težave in pa vpliv teh zdravstvenih težav na delovno zmožnost. Tožnik je tekom sodnega postopka predložil medicinsko dokumentacijo, ki pa se v glavnem nanaša na obdobje po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, kot na primer psihiatrični izvid z dne 19. 3. 2009, psihološko poročilo z dne 21. 5. 2010 in 26. 5. 2010, psihiatrični izvid z dne 30. 4. 2010, anamneza nevrološke posvetovalnice ... z dne 21. 3. 2011. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je za razsojo sporne zadeve bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času vodenja postopka pri toženi stranki, ki je postopek zaključila z izdajo izpodbijane dokončne odločbe dne 14. 11. 2008. Vse kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju oziroma dokazi, ki naj bi izkazovali nastanek teh sprememb, pomenijo novoto in so lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki. Tak postopek je bil očitno tudi kasneje, torej že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, uveden, saj je bilo z odločbo opr. št. … z dne 23. 5. 2011 ugotovljeno, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti od 2. 3. 2011 dalje in mu je bila od 1. 4. 2011 dalje tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Torej tudi navedena očitno pravnomočna odločitev izkazuje, da pred 2. 3. 2011 pri tožniku ni bila podana I. kategorija invalidnosti. V sporni zadevi pa izvedenec celo ugotavlja, da je bilo zdravljenje zaključeno, vendar pa se zdravstveno stanje ni spremenilo v smeri, kot to tožnik uveljavlja s tožbo, torej da je pri njemu podana popolna izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti), temveč je po mnenju sodnega izvedenca celo zmožen opravljati svoje ali kakšno drugo delo s polnim delovnim časom. Ker pri tožniku glede na stanje, ko je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na svojem delu v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, ni prišlo do takih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi narekovale razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na samo vsebino izvedenskega mnenja, pa pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj negativno mnenje nikakor ne more biti podlaga za ugoditev predlogu za izločitev sodnega izvedenca. Tožnik je namreč šele po prejetem izvedenskem mnenju podal pripombe v zvezi z načinom oprave izvedenskega dela in pa pripombe na ugotovitve izvedenca. ZPP v 1. odstavku 247. člena določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. V svoji zahtevi za izločitev izvedenca mora stranka navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. V 5. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev, ni pritožbe, zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, pa ni posebne pritožbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 9. 2011 izhaja, da je sodišče na obravnavi sprejelo sklep, da se predlogu za izločitev izvedenca ne ugodi. Svoj sklep je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, kajti kot je bilo že obrazloženo, tudi po stališču pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za izločitev izvedenca, kot so opredeljeni v 247. členu ZPP v zvezi s 70. členom ZPP. Podan ni namreč noben razlog po 1. do 5. točki 70. člena, prav tako pa tožnik niti ne zatrjuje takih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost sodnega izvedenca. Glede pritožbeni navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti vsaj dopolnilno mnenje sodnega izvedenca, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodnega izvedenca vabilo na glavno obravnavo dne 14. 9. 2011, ki pa se je niti tožnik niti njegov pooblaščenec nista udeležila. Na tej obravnavi bi tožnik v primeru, če je imel pripombe na podano izvedensko mnenje omenjeno lahko razčistil s postavljanjem vprašanj sodnemu izvedencu. Ker tožnika na obravnavo ni bilo, tožena stranka pa na podano izvedensko mnenje ni imela pripomb, sodišče prve stopnje pa je očitno ocenilo, da je dejansko stanje ustrezno razjasnjeno, je zadevo zaključilo ter odločilo glede na stanje spisa, skladno z določbo 4. odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.