Jedro

Na podlagi obvestila je tožena stranka, kot je razvidno iz vročilnice, pisanje (tožbo) dvignila, kar pomeni, da je naslednjega dne po dnevu prejema začel teči rok za vložitev odgovora. Ker odgovora na tožbo ni vložila pravočasno, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo, ali so izpolnjeni še ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2010 nezakonita (1. točka izreka), tako da se razveljavi (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto poslovne sekretarke ali na drugo ustrezno delovno mesto, jo prijavi v zavarovanje, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača pripadajočo plačo, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila, ji prizna in izplača vse preostale pravice iz dela in po delu, vse do 31. 5. 2011 (3. točka izreka) ter ji povrne stroške postopka v višini 256,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, tako da jih nakaže na račun Delovnega sodišča v Mariboru (4. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi bila tožba vročena 18. 8. 2010, iz priloženega obvestila o prispelem pisanju pa izhaja, da je vročevalec 17. 8. 2010 pustil pisanje v hišnem predalčniku, ker ga ni mogel vročiti nobenemu izmed odraslih članov gospodinjstva. Tožba se po zakonu vroči osebno toženi stranki, v kolikor osebna vročitev ni možna (kot v konkretnem primeru), se v hišnem predalčniku pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga je treba dvigniti. V obvestilu in na pisanju se navede vzrok za nevročitev in dan, ko se je vročitev skušala opraviti. Vročitev se nato šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če ga ne dvigne v 15-dnevnem roku, pa se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar se naslovnika v obvestilu opozori. Po poteku roka se pisanje pusti v hišnem predalčniku. V konkretnem primeru je bilo obvestilo o pisanju puščeno v hišnem predalčniku tožene stranke 17. 8. 2010, tako da se je tožba štela za vročeno po poteku 15-dnevnega roka od tega dne, to je 1. 9. 2010. Tedaj je začel teči rok za podajo odgovora na tožbo, ki je izrekel 16. 9. 2010. Upoštevaje, da je tožena stranka odgovor na tožbo poslala priporočeno po pošti 6. 9. 2010, kar je razvidno iz fotokopije poštne knjige, je odgovor na tožbo podan pravočasno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialno pravno pravilno in utemeljeno odločitev.

Pritožbena navedba, da je začel rok za podajo odgovora na tožbo teči šele po izteku 15-dnevnega roka od dneva, ko je bilo obvestilo o prispelem pisanju puščeno v hišnem predalčniku tožene stranke (od 1. 9. 2010), ni utemeljena. Iz podatkov v vročilnici je razvidno, da v konkretnem primeru ni šlo za fikcijo vročitve, ampak je pisanje tožena stranka prevzela 18. 8. 2010. Skladno s 6. odstavkom 142. člena ZPP se je toženi stranki kot pravni osebi, ki je vpisana v sodni register, osebna vročitev opravila po 133. členu tega zakona. Skladno s 133. členom ZPP se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Vročanje se, kot določa 3. odstavek 139. člena ZPP, opravi na naslovu, ki je vpisan v sodni register. Skladno s tem se je tožba vročala toženi stranki na naslov ... v ..., obvestilo o prejetem pisanju je bilo – ker pisanja ni bilo mogoče osebno izročiti – puščeno 17. 8. 2010 v hišnem predalčniku tožene stranke. Na podlagi obvestila je tožena stranka, kot je razvidno iz vročilnice, pisanje (tožbo) dvignila 18. 8. 2010, kar pomeni, da je naslednjega dne (19. 8. 2010) začel teči rok za vložitev odgovora. Ker odgovora na tožbo ni vložila pravočasno (do 2. 9. 2010), ampak šele 6. 9. 2010, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo, ali so izpolnjeni še ostali pogoji, določeni v 1. odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe. Ob ugotovitvi, da tožnica ni uveljavljala zahtevka, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati, da je tožba sklepčna in da navedbe v tožbi niso v nasprotju z dokazi, ki so bili predloženi, in s splošno znanimi dejstvi, je pravilno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev, da tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.