Jedro

Nedovoljenost pritožbenih novot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... vzdržalo v veljavi v 1. točki glede zneska 609.679,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.3.1994 dalje do plačila in delno v 3. točki, glede stroškov mandatnega postopka v višini 17.600,00 SIT (1. točka izreka). Zaradi umika tožbe je v preostalem delu sklep o izvršbi razveljavilo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v znesku 54.348,00 SIT (3. točka izreka).

Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP/77. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedla je, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zaradi tega je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno, podane pa so tudi bistvene kršitve določil Zakona o pravdnem postopku. Del dobavljenega blaga ni bil tisti, ki je bil ustno naročen pri tožeči stranki, pa tudi količina naročenega blaga ni ustrezala količinam v dobavnici, ki poleg tega tudi ni bila podpisana s strani tožene stranke, zato je tožena stranka ne more šteti kot nesporni dokument. Direktor tožene stranke je ob dobavi blaga ustno tožeči stranki grajal napake. Zaradi neustrezne količine dobavljenega blaga in reklamacije, ni jasen dejanski dolg tožene stranke. Vse to bi lahko direktor tožene stranke potrdil, a je njegovo zaslišanje sodišče kot nepotrebno zavrnilo.

Zmotno je tudi stališče prvostopne sodbe, da so delna plačila dokaz, da sta bili količina in kvaliteta dobavljenega blaga med strankama nesporni. Tožena stranka je delna plačila izvršila le za tisto blago, ki ga je naročila. Za tožečo stranko je bilo dogovorjeno tudi sukcesivno plačevanje. Zaslišanje direktorja tožene stranke bi pojasnilo način reklamacije računa št. 446, ki je bil reklamiran le ustno in se del blaga še vedno nahaja pri toženi stranki.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka šele v pritožbi navedla, da del blaga ne po količini, ne po kvaliteti ni ustrezal njenemu naročilu in je bil ustno reklamiran in je zato plačala samo tisti del, ki ga je bila reklamirala ter da se del blaga še vedno nahaja pri njej. Šele v pritožbi je tudi navedla, da sta se s tožečo stranko dogovorili za sukcesiven način plačevanja računa št. 446. V 1. odstavku 496.a člena ZPP/77 je določeno, da se lahko v postopku v gospodarskih sporih v pritožbi navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka z ničemer ni izkazala, da brez svoje krivde ni mogla v pritožbi obrazloženih dejstev navesti že pred sodiščem prve stopnje. Zato se sodišče druge stopnje z njimi ni ukvarjalo.

Tožena stranka je v pritožbi navajala, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje direktorja tožene stranke, ki bi potrdil v pritožbi zatrjevana dejstva Skladno z določilom 219. člena ZPP/77 mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze za svoje trditve, oz. s katerimi bi izpodbijala navedbe nasprotne stranke. Pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka zatrjevala le, da ni pasivno legitimirana, saj ni bilo nobene pogodbe ne naročilnice, ki bi izkazovala pogodbeni odnos s tožečo stranko. Menila je tudi, da dobavnice niso bile podpisane s strani tožene stranke. Le v zvezi s temi navedbami je predlagala zaslišanje svojega direktorja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi predložene dokumentacije pravilno ugotovilo, da sta bili stranki v pogodbenem odnosu in to svojo ugotovitev tudi popolno in logično obrazložilo. Ob pravilno ocenjenih listinskih dokazih, izpoved direktorja ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. V zvezi z manjkajočimi navedbami pa je treba pripomniti, da teh z zasliševanjem strank ni mogoče nadomestiti.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odstavek 365. člena ZPP/77) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 166. člena, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.