Jedro

Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o tožničinem zahtevku za povrnitev njene premoženjske škode pa znaša 8.713,60 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije.

Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od večje ali manjše spretnosti in vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožničinih posledic v primerjavi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev. Dolgoletne ustaljene sodne prakse pa ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnica z njo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe nad zneskom 1,040.000,00 tolarjev - to je za znesek 8.713,60 tolarjev s pripadki - zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo plačilo 1,137.816,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku prvostopne sodbe, ter plačilo dela tožničinih pravdnih stroškov. Navedeni znesek predstavlja vsoto tožnici priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode, ki jo je pretrpela zaradi zvina vratu lažje stopnje in udarnine glave v prometni nesreči 15.4.1997 kot sopotnica v osebnem avtomobilu, v katerega je trčilo vozilo zavarovanca tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 700.000 SIT (od zahtevanih 1,300.000 SIT), za strah v višini 100.000 SIT (od zahtevanih 300.000 SIT) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 600.000 SIT (od zahtevanih 1,100.000 SIT), zmanjšano za 20% tožnici pripisanega (nespornega) lastnega prispevka k nastali ji nepremoženjski škodi, kakor tudi tožnici priznane odškodnine za premoženjsko škodo v višini 17.816,00 SIT (od zahtevanih 28.708,60 SIT). V presežku je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na podlagi tožničine pritožbe delno poseglo le v prvostopno odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 1,048.713,60 SIT ter glede zakonskih zamudnih obresti od posamičnih zneskov po posamičnih obdobjih za čas pred izdajo prvostopne sodbe, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morale biti po njenem mnenju priznane odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnica niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje po višini v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri - ali sploh ne - upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnica v reviziji obširno graja tudi odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posamičnih zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred izdajo prvostopne sodbe z očitkom o neustreznosti zastarele sodne prakse, rezultat katere je nesankcioniranje plačilne zamude tožene stranke in se pri tem sklicuje na 125. člen Ustave Republike Slovenije ter na določbe 12. člena, prvega odstavka 17. člena, 277. člena ter prvega in tretjega odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Predlaga spremembo izopdbijanega zavrnilnega dela pravnomočne sodbe na način, da se ji prisodi še nadaljnja odškodnina v znesku 1,048.713,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 480.000 SIT za čas od 7.6.2000 dalje do plačila, od zneska 560.000,00 SIT za čas od 29.10.2001 dalje do plačila, od zneska 8.713,60 SIT za čas od 11.6.1997 dalje do plačila, od zneska 320.000,00 SIT za čas od 7.6.2000 dalje do vključno 28.10.2001 in od zneska 800.000,00 SIT za čas od 15.10.1997 dalje do vključno 28.10.2001. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe nad zneskom 1,040.000,00 tolarjev - to je za znesek 8.713,60 tolarjev s pripadki - ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Obrazložitev sklepa o delnem zavrženju revizije: Tožnica izpodbija z revizijo zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 1,048.713,60 SIT. Upoštevaje tožničin lastni prispevek k nastali ji škodi v deležu 20%, ki ga tožnica priznava, predstavlja izpodbijani zavrnilni del pravnomočne sodbe vsoto še zahtevane vendar zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1,040.000,00 SIT (80% od 1,300.000,00 SIT je 1,040.000,00 SIT) in še zahtevane vendar zavrnjene odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 8.713,60 SIT (80% od 10.892,00 SIT je 8.713,60 SIT). Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o tožničinem zahtevku za povrnitev njene premoženjske škode pa znaša 8.713,60 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Revizijsko sodišče je vprašanje dovoljenosti tega dela tožničine revizije presojalo po določbah novega ZPP, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo po njegovi uveljavitvi 14.7.1999, do drugačnega rezultata pa ne bi privedla niti presoja po določbah ob vložitvi tožbe 15.1.1998 veljavnega ZPP. V tem obsegu je torej revizija tožnice vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. Obrazložitev sodbe o zavrnitvi dovoljenega dela revizije: Ob preizkusu pravilnosti odločitve o višini tožnici prisojene odškodnine je treba pri vseh oblikah nepremoženjske škode izhajati iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o obsegu prizadetosti tožničine telesne in duševne integritete spričo škodnega dogodka in vrednotenje te prizadetosti opraviti znotraj okvira le tistih posledic, ki jih je z razumnim upoštevanjem pravil o vzročnosti mogoče pripisati prav škodnemu dogodku. V obravnavanem primeru so bile tožničine poškodbe diagnosticirane kot zvin vratu lažje stopnje in udarnina glave - z dopuščeno možnostjo tudi blažjega pretresa možganov. Res je, da je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot eno izmed obeh načel nujno upoštevno tudi načelo individualizacije višine odškodnine. Vendar to načelo ni ovira za sklep o neutemeljenosti vseh tistih revizijskih navedb, ki pomenijo bodisi le poudarjeno ponavljanje ob odmeri višine odškodnin na prvi in drugi stopnji že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode, bodisi celo zatrjevanje takih posledic, glede katerih ni v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere so stranke in sodišče v revizijskem postopku vezani (že navedeni tretji odstavek 370. člena ZPP), nobene opore za sklep, da bi izvirale iz tožničinih poškodb v prometni nesreči dne 15.4.1997. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od večje ali manjše spretnosti in vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno.

Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožničinih posledic v primerjavi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Ob upoštevanju tudi slednjega načela pa se izkaže, da so s tožnici po višini priznano odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1,400.000 SIT prišle več kot zadostno do izraza tudi vse tiste njene izdatno poudarjene posledice in prikrajšanja, ki jih je kakor koli še mogoče razumno povezovati z njeno poškodbo v prometni nesreči 15.4.1997. Glede posamičnih oblik nepremoženjske škode velja, da je jalovo tožničino zavzemanje za višjo odškodnino (od priznane ji v višini 700.000 SIT) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem s sklicevanjem na 45-letno bodoče (smiselno po njenih trditvah očitno dosmrtno) prestajanje občasnih telesnih bolečin, saj iz dejanskih ugotovitev v pravnomočno končanem postopku ne izhaja, da bo tožnica občasne telesne bolečine gotovo trpela do konca življenja, temveč le, da trajanja ob odločanju o višini odškodnine iz tega naslova še prisotnih občasnih glavobolov ni mogoče določiti. Ker so slednji ob odločanju o višini odškodnine bili upoštevani in ker je gotovost bodoče škode po določbi 203. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nujni pogoj za njeno povrnitev, je v tej smeri uveljavljan revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen. Glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o intenziteti in trajanju tožničinih telesnih bolečin ter glede na dejstvo, da zdravljenje njenih poškodb ni terjalo nobenih zdravniških posegov in je potekalo samodejno (minimalnost z zdravljenjem povezanih nevšečnosti), ni nobenega razloga še za zviševanje tožnici iz tega naslova že v znesku 700.000 SIT priznane odškodnine.

Tudi ob presoji ustreznosti tožnici priznane odškodnine za strah so upoštevna le dejstva, ugotovljena v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Iz teh izhaja, da tožnica t.i. primarnega strahu ni trpela, medtem ko pomeni revizijski očitek sodiščema obeh stopenj o prezrtju tožničinega nevrološkega izvida z dne 28.3.2000 in o neupoštevanju v njem napovedane možnosti razvoja posttravmatske simptomatske epilepsije vsebinsko le izpodbijanje v dosedanjem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnica ne more uspešno uveljaviti kot revizijskega razloga (ne glede na to, da so tudi sicer bile EEG preiskave negativne in da CT glave ni pokazal popoškodbenih sprememb). Glede preostalih revizijskih navedb v zvezi s to obliko nepremoženjske škode o tožničinem strahu za usodo njenega tedaj enoletnega otroka in za njeno življenje pa zadošča pojasnilo, da strah za drugega ni pravno priznana škoda in da tožničine trditve o pretrpljenem strahu za življenje nimajo opore ne v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, niti v naravi njenih poškodb, ki strahu za življenje v nobenem primeru ne utemeljujejo. Tožničino zavzemanje za višjo odškodnino od prisojene se tako tudi glede te oblike nepremoženjske škode izkaže za neutemeljeno.

Tožnica končno tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upravičena do višje odškodnine od prisojene. Do drugačnega sklepanja ne more privesti nadrobno in poudarjeno nizanje tožničinih trajnih posledic poškodb, ki so bile bodisi že ustrezno upoštevane pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, bodisi presegajo okvire dejanskih ugotovitev iz sodb sodišč prve in druge stopnje o obsegu tovrstne tožničine škode.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopne sodbe. Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev.

1.1.2002 kot dan, po katerem se (glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 26.6.2002) priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje, ni poljubno izbran, temveč je določen zato, ker sta tega dne stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001) in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A; Ur. l. RS, št. 109/2001). OZ je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8-odstotno obrestno mero. Režim zamudnih obresti z vračunano valorizacijsko obrestno mero je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. ZPOMZO-A, ki je prav tako začel veljati 1.1.2002, pa je številčno ločil prave zamudne obresti od obresti po predpisani obrestni meri z vključeno valorizacijo. Zato je ta dan v načelnem pravnem mnenju predviden kot dan, po katerem se priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje. Dolgoletne ustaljene sodne prakse pa ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati (in torej ne različno, na primer v odvisnosti le od različnega trenutka zaključka nekega postopka).

V odgovor revizijskemu očitku o zgrešenosti sodne prakse pred 1.1.2002, ki naj bi v nasprotju z zakonom puščala dolžnikovo plačilno zamudo nesankcionirano, pa je treba pojasniti, da je bil razlog za takšno prakso v visoki inflaciji v tistem času. ZOR je v 186. členu določal, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti je predvideval 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj namreč lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po ZPOMZO (Ur. l. RS, št. 45/95) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče oškodovancu prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljan in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo v njenem dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.