Jedro

Sodišče izda začasno odredbo v postopku v zakonskih sporih na predlog stranke ali po uradni dolžnosti v zvezi z izvrševanjem stikov, če je začasna odredba nujno potrebna, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Izdaja začasne odredbe je potrebna le v izjemnih primerih, ko je treba že pred izdajo končne odločitve začasno urediti stike, saj bi v nasprotnem primeru otroku nastala nenadomestljiva škoda. V konkretnem primeru je podlaga izdaje začasne odredbe nezmožnost pravdnih strank, da terminsko uredita stik predlagatelja z mladoletno A. A. glede prenočevanja, zaradi česar je obstajala utemeljena bojazen, da bo onemogočen naravni in normalni prehod na stike, ki jih je v izvedeniškem mnenju svetoval sodni izvedenec, specialist klinične psihologije, kar pa je utemeljen razlog, zaradi katerega je obstajala verjetnost nastanka nenadomestljive škode pri otroku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je stike med mladoletno A. A. in njenim očetom, ki so bili določeno s sodno poravnavo N 191/2014 z dne 16. 12. 2014, spremenilo na način, da je stike, ki so bili določeni za vsako drugo soboto od 10.00 ure do 19.00 ure, razširilo tako, da potekajo vsak drugi vikend in sicer od sobote od 10.00 ure do nedelje do 19.00 ure. Prvi tako določen stik se izvede od sobote 7. 11. 2015 do nedelje 8. 11. 2015 ter nato vsak drugi vikend. V preostalem delu je ohranilo sodno poravnavo N 191/2014 z dne 16. 12. 2014 v veljavi (I. točka izreka). Sklenilo je še, da se udeležencema postopka izreče denarna kazen v znesku 500,00 EUR, če ne bosta upoštevala izdane začasne odredbe, v primeru ponovne kršitve pa se kršitelju izreče nova, višja denarna kazen (II. točka izreka). Morebitni ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (III. točka izreka). Začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka oziroma do drugačne odločitve sodišča (IV. točka izreka).

2. Zoper izdani sklep vlaga pritožbo nasprotna udeleženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in predlagatelju naloži v plačilo stroške dosedanjega in pritožbenega postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da izpodbijani sklep ne vsebuje niti enega razloga glede tega, na kakšen način naj bi komaj triletni A. A. nastala nepopravljiva oziroma nesorazmerno težko popravljiva škoda, če bi se njeni stiki s predlagateljem tudi v prihodnje izvrševali kot do izdaje izpodbijanega sklepa, to je tako, kot je bilo med udeležencema tega postopka dogovorjeno s sodno poravnavo. Nasprotna udeleženka poudarja, da je obseg stikov, kot je bil dogovorjen s sodno poravnavo, za otroka te starosti popolnoma primeren in ustrezen ter tudi v skladu s sodno prakso, ki je večkrat do sedaj poudarila, da je potrebno pri določitvi stikov upoštevati tudi psihofizično stanje in razvoj posameznega otroka. Izvedenec je v svojem mnenju z dne 1. 8. 2015 ugotovil, da je A. A. tesno povezana z materjo in vsako ločitev od nje doživlja težje, kot je to običajno za otroka njene starosti. Prvostopenjsko sodišče je to dejstvo namerno ignoriralo, vse s ciljem otroka izpostaviti nekakšnim eksperimentom, kar pa je v izrazitem nasprotju z namenom začasne odredbe. Čeprav je mladoletna A. A. v času od izdaje izpodbijanega sklepa do dneva vložitve te pritožbe pri očetu prespala zgolj enkrat, je že postalo očitno, da komunikacija oziroma prenos informacij med udeležencema zaradi ravnanj predlagatelja ni mogoč. Predlagatelj namreč na njen klic tekom dneva oziroma tekom celotne nedelje ni odgovoril, čeprav se je na zadnjem naroku zavezal h komunikaciji z nasprotno udeleženko. Mladoletna A. A. se je s stika vrnila zelo utrujena in neprespana in je pri njej zaspala praktično takoj po vrnitvi domov, kar se sicer nikoli ne zgodi tako zgodaj. S strani sodišča določena 19.00 ura, ob kateri naj se zaključi stik med mladoletno A. A. in predlagateljem, je prepozna, saj je v sedanjih zimskih mesecih v tem času že popolna tema. Izvedenec je v svojem mnenju v primeru določitve stikov s prenočitvijo iz sobote na nedeljo izpostavil vprašljivost stikov med tednom, saj lahko le-ti zaradi medsebojne fizične oddaljenosti predlagatelja in A. A. ter njene starosti za slednjo predstavljajo nesorazmerno obremenitev. Očitno je, da se prvostopenjsko sodišče do tega dejstva sploh ni opredeljevalo in je povsem nekritično zgolj razširilo vsebino sodne poravnave z dne 16. 12. 2004 glede vikendov, stike med tednom pa je v celoti ohranilo nespremenjene. Izpodbijani sklep ni tako samo pomanjkljiv, ampak v njem obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izvedbi dokaza z zaslišanjem izvedenca B. B. oziroma njegovim mnenjem in med samim zapisnikom oziroma izvedenskim mnenjem.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v postopku v zakonskih sporih na predlog stranke ali po uradni dolžnosti v zvezi z izvrševanjem stikov, če je začasna odredba nujno potrebna, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Izdaja začasne odredbe je potrebna le v izjemnih primerih, ko je treba že pred izdajo končne odločitve začasno urediti stike, saj bi v nasprotnem primeru otroku nastala nenadomestljiva škoda.

6. V konkretnem primeru je bila podlaga izdaje začasne odredbe nezmožnost pravdnih strank, da terminsko uredita stik predlagatelja z mladoletno A. A. glede prenočevanja, zaradi česar je obstajala utemeljena bojazen, da bo onemogočen naravni in normalni prehod na stike, ki jih je v izvedeniškem mnenju svetoval sodni izvedenec B. B., specialist klinične psihologije, kar pa je utemeljen razlog, zaradi katerega je obstajala verjetnost nastanka nenadomestljive škode pri otroku. Odgovornost za takšno postopanje je na obeh pravdnih strankah, saj pravdni stranki med seboj ne komunicirata in kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, bodo, dokler bo odnos med staršema poln nezaupanja, obteževanj in očitkov, na stikih težave vse večje. Izvedenec je zato predlagal postopno uvajanje razširitve stikov. Izpostavil je, da je potrebno kvaliteto stikov med predlagateljem in mladoletno A. A. spremljati, predvsem reakcije in počutje otroka, zato v konkretnem primeru ne gre za nobeno eksperimentiranje, kot to zatrjuje pritožba.

7. Res je izvedenec v izvedeniškem mnenju z dne 1. 8. 2015 navedel, da naj se starša v obdobju, ko bo otrok pri očetu preživel vsak drugi vikend, sprva od sobote do nedelje, po dveh mesecih pa od petka do nedelje, sama dogovorita glede stika predlagatelja z otrokom med tednom, ki je načeloma v otrokovo korist, je pa zaradi medsebojne fizične oddaljenosti očeta in otroka ta stik vprašljiv, vendar pa je pritožba spregledala dopolnitev izvedeniškega mnenja, ko je izvedenec na naroku dne 13. 10. 2015 jasno navedel, da je v fazi, ko se odnos med predlagateljem in otrokom utrjuje, otroku v korist, da ima stike tudi čez teden, šele kasneje, ko bodo stiki utečeni, pa je glede na razdaljo možno razmišljati tudi samo o stikih čez vikend.

8. Nasprotna udeleženka v pritožbi meni, da je s strani sodišča določena 19. ura, ko naj bi se med predlagateljem in otrokom stik zaključil, za mladoletno A. A. prepozna, saj je v tem času, to je v zimskih mesecih, že popolna tema, A. A. pa se takrat že pripravlja na spanje, ko mora naslednji dan zaradi vrtca zgodaj vstati. Pritožba pri tem spregleda, da je nasprotna udeleženka na naroku dne 16. 12. 2014, ko je bila med udeležencema sklenjena začasna sodna poravnava glede stikov, sama pristala, da stik med tednom poteka do 19.00 ure, ob tem, da je bila tudi sodna poravnava sklenjena v zimskem obdobju, torej v obdobju, ko je tako kot v času izdaje izpodbijanega sklepa ob 19. uri že popolna tema. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobenega utemeljenega razloga, da bi konec stika prestavilo na zgodnejšo uro.

9. Pritožbeni razlogi so neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 366. člena v zvezi s 353. členom in 2. točka 365. člena ZPP).