Jedro

Prisoja pravične denarne odškodnine.

Poklicni varnostniki morajo ravnati profesionalno, to je tako, da osebe po nepotrebnem ne poškodujejo.

Izrek

Pritožbi druge toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki njenega izreka spremeni tako, da je druga tožena stranka dolžna plačati znesek 900,00 EUR (namesto 1.380,00 EUR) in se tožbeni zahtevek zavrne še za znesek 480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2005 do plačila; in 403,41 EUR pravdnih stroškov (namesto 910,30 EUR).

V preostalem nespremenjenem (ugodilnem) delu se pritožba druge toženke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan drugi toženi stranki v roku 15 dni plačati pritožbene stroške v znesku 119,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugi toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 1.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2005 do plačila ter njegove pravdne stroške v višini 910,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka I. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.958,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz 2. točke I. točke izreka. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke proti prvotoženi stranki na plačilo 800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 do plačila (II. točka izreka sodbe). Hkrati je tožniku naložilo, da je dolžan prvi toženi stranki plačati 2.289,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki so ga poškodovali varnostniki druge tožene stranke, priznalo odškodnino za uveljavljano nepremoženjsko škodo in sicer iz naslova telesnih bolečin 1.500,00 EUR (od uveljavljanih 2.000,00 EUR) in iz naslova strahu 800,00 EUR od uveljavljanih 1.338,34 EUR, pri čemer je tožniku prisodilo odškodnino ob upoštevanju 40 % prispevka k nastanku škode (iz naslova telesnih bolečin 900,00 EUR; iz naslova strahu 480,00 EUR). Zahtevek proti prvi toženi stranki je zavrnilo, ker je bila le naročnik varnostnikov, spor glede posesti na spornem zemljišču pa ni v neposredni zvezi s škodo, ki jo vtožuje tožnik, ki mu je nastala zaradi ravnanja varnostnikov.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in druga tožena stranka, vsaka proti delu, s katerim ni uspela.

Tožnik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/07; UPB-3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da ravnanje prve tožene stranke ni v neposredni vzročni zvezi s samim dogodkom. Prva tožena stranka je bila naročnik storitev varovanja z namenom s fizično silo prevzeti posest nad zemljiščem in je bilo njeno ravnanje protipravno, saj bi nastop neposredne posesti morala izposlovati po sodni poti. Gradbena dela in uničenje posevkov ter uničenje nasada lešnikov, kar vse so varovali najeti varnostniki, je v neposredni vzročni zvezi z nastalimi poškodbami. Ob zemljišču je bil ves čas tudi predstavnik prve tožene stranke in vodja varnostnikov, ki so opravljali varnostne funkcije tudi za prvo toženo stranko, M., ki je nadzoroval in ves čas spremljal ter dopuščal ravnanje najetih varnostnikov. Povzema izpovedbo priče M. in ugotavlja, da je bil kot predstavnik prve tožene stranke in varnostnik dobro seznanjen s pooblastili, ki jih imajo varnostniki na podlagi zakona, zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka ni imela lastnega strokovnega kadra in da zato ne more odgovarjati za njihova ravnanja, ni pravilna. Prva tožena stranka je točno vedela in predvidevala, da se bo tožnik upiral in bo potrebna uporaba fizične sile in je zato najela specialno skupino varnostnikov, ki so bili posebej izurjeni za uporabo fizične sile z namenom odstranitve tožnika z zemljišča. Naročilo, da morajo tožnika odstraniti s fizično silo z varovanega območja, je protizakonito in v nasprotju s pooblastili, ki so jih imeli varnostniki na podlagi Zakona o zasebnem varovanju. Z deli se je mudilo in je bilo treba za vsako ceno tožnika odstraniti z zemljišča. Prva tožena stranka je dajala jasna navodila, varnostnik prve tožene stranke jih je ves čas nadziral in imel tudi ves čas možnost in pristojnost, da jim tako ravnanje prepreči oziroma jih ustavi pri izvajanju nasilja. Sklicuje se na letno poročilo varuha človekovih pravic, ko ugotavlja, da je takšno naročilo primer, ko si pravna oseba z najetjem službe zasebnega varovanja lahko prilašča pravice, ki si jih sicer, z uporabo pravnih poti, ne bi mogla zagotoviti. Sodišče je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj v dokazne namene ni vpogledalo v listine v spisu P 164/2002, iz katerega bi lahko ugotovilo, da je bilo prvi toženi stranki zemljišče izročeno le v last, ne pa tudi v posest, ki jo je tožnik imel od razlastitve dalje. Uporaba fizične sile s strani varnostne službe je po veljavni zakonodaji nezakonita od trenutka, ko pride na teren policija. Varnostniki so po naročilu prve tožene stranke za vsako ceno s fizično silo odstranjevali tožnika še po prihodu policije. Graja dokazno oceno in sodišču očita, da neutemeljeno odreka verodostojnost priči J. K., ki je videl, da je tožnik dobil tudi udarec v glavo, da so ga varnostniki z glavo butali v stroj in da prej ni imel podplutbe. Trdi, da druga tožena stranka ni le prekoračila uporabe fizične sile, temveč fizične sile ne bi smela uporabiti, vsaj od prihoda policistov dalje ne. Poškodbe so tožniku nastale, ko so ga odnašali z varovanega območja in ne, ko so mu preprečevali dostop na varovano območje, in so zato ravnali v nasprotju s 17. členom Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (Ur. l. RS št. 32/94; ZZVO) Nepravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje o njegovem 40 % soprispevku. Varoval je svojo posest in ravnal zakonito, medtem ko je bilo ravnanje tožene stranke nezakonito. Ves čas je opozarjal na svoje zdravstveno stanje, ni se upiral, le vsakokrat se je kot posestnik vrnil na sporno zemljišče in se je upiral pasivno, to je, da se ni premaknil. Če ne bi bilo nezakonitega ravnanja varnostnikov, bi bil na zemljišču brez poškodb. Priznana odškodnina je prenizka, utemeljen pa je tudi njegov zahtevek glede zamudnih obresti od nastanka škode 18.4.2002. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev.

Druga tožena stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in pritožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. Oporeka stališču sodišča prve stopnje,da so varnostniki druge tožene stranke prekoračili najmanjšo potrebno silo za odstranitev tožnika. Poudarja, da je bila za odstranitev uporabljena fizična sila, ker tožnik ni hotel prostovoljno zapustiti varovanega območja in se je kljub prepovedi in trudu varnostnikov neprestano poskušal ponovno vrniti v varovano območje, ko je bil enkrat izven njega. Pomoči policistov ni bilo mogoče dobiti in so morali, upoštevaje svoja pooblastila, ukrepati sami. Sodišče se moti, ko sklepa, da je bila prekoračena sila zato, ker naj bi tožnik kot posledico odstranitve dobil poškodbe in modrice. Tožnik ni bil pasiven, saj je takoj, ko so se ga varnostniki dotaknili, reagiral, se izvijal, bežal in izmikal in se jih skušal otresti. Treba ga je bilo najprej fiksirati s specialnim prijemom, obvladati in odstraniti. Če bi bil tožnik samo pasiven, bi ga lahko le dvignili in odnesli. Treba je uporabiti silo, ki je sicer najmanjša in povzroči tudi najmanjše neugodne posledice za posameznika, vendar se z njo vseeno doseže želeni učinek. Povzročena škoda je v celoti posledica ravnanj tožnika, ki zanjo tudi 100 % odgovarja. Prisojeni zneski odškodnine so previsoki. Odškodnina za telesne bolečine je pretirana. Sodna praksa, upoštevaje primerljive poškodbe. ne prisoja več kot 1.000,00 EUR. Glede odškodnine za strah pa primarni strah ni dokazan, saj tožnik ni deloval prestrašeno, sicer se ne bi večkrat vračal (tekal) na varovano območje. Zavrniti bi bilo treba tudi odškodnino za sekundarni strah, saj sodna praksa odškodnine za lahki strah ne priznava. Tožbeni zahtevek bi bilo treba v celoti zavrniti in je posledično napačen tudi sklep o stroških.

Tožnik je na pritožbo druge toženke odgovoril in predlagal njegovo zavrnitev.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba druge toženke je delno utemeljena.

O temelju zahtevka: Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: da je do škodnega dogodka prišlo 18.4.2002, ko se je tožnik nahajal na zavarovanem območju, ki je bil ograjen s trakom, kjer je prva tožena stranka opravljala gradbena dela; da so tožnika poškodovali poklicni varnostniki druge tožene stranke, ki jih je najela prva tožena stranka; da je tožnik dobil poškodbe, ko so ga varnostniki druge tožene stranke hoteli odstraniti z varovanega območja, tožnik pa se jim je upiral; da so varnostniki tožnika večkrat odstranjevali z varovanega območja, saj se je po vsakokratni odstranitvi uspel vrniti vanj; da so varnostniki tožnika odstranjevali tako, da so ga odnašali z varovanega območja, pri čemer je prihajalo do močnejših stiskov in prerivanja, kot tudi klečanja na njem, enkrat pa so ga odvlekli tako, da so ga držali pod pazduhami; da so bili pri začetnem ukrepanju varnostnikov prisotni tudi policisti, ki niso ukrepali, ker so ocenili, da je bila uporaba sile zakonita; da je kasneje policijska uprava ocenila, da so bili (ne)ukrepi policije sicer zakoniti, vendar pa ne zadostni, ker je prišlo do kršitve javnega reda in miru in da morda ni bila uporabljena le najmanjša možna sila; da do poškodb tožnika ni prišlo, ker bi se sam metal ob tla in ob stroje; da se je tožnik upiral pasivno (varnostnikov ni brcal ali udaril), in je ob vsakokratnem pobegu na varnostno območje legel na tla in se je odstranitvi upiral (tudi tako, da se je prijel za plug ali kombajn); da tožnik ni hotel upoštevati navodil varnostnikov in se je kljub prepovedi večkrat (po odstranitvi) vračal v varovano območje; ocenilo, da za tožniku nastalo škodo prva tožena stranka ne odgovarja, da pa je podana odgovornost druge tožene stranke, delno pa je k svoji škodi soprispeval tudi tožnik sam. Varnostniki druge tožene stranke so prekoračili meje najmanjše potrebne sile, tožnik pa je z vztrajnim vračanjem na varovano območje, neupoštevanjem navodil varnostnikov in upiranjem odstranitvi, k nastali škodi soprispeval. Medsebojno odgovornost je razmejilo tako, da je tožniku pripisalo 40 % soprispevka, drugi toženi pa 60 % soprispevka.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da ni podana odgovornost prve tožene stranke, pri kateri tožnik v pritožbi vztraja. Tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi poškodb, ki so mu jih povzročili varnostniki druge tožene stranke in bi bila prva tožena stranka lahko odgovorna le za njihovo izbiro, česar pa tožnik ne uveljavlja. Tožnik ne trdi, da je toženka izbrala varnostno službo, za katero bi vedela, da ni strokovno usposobljena. Prva toženka je najela poklicne varnostnike, pri čemer ni pomembno, zakaj varovanja niso opravljali njeni varnostniki. Prisotnost predstavnika prve tožene stranke, ki je bil vodja varnostnikov pri njej, J. M., ob tem, da prva tožena stranka za varovanje ni uporabila svojih varnostnikov, ne nudi podlage za odgovornost prve tožene stranke, kot je očitno zmotno prepričan tožnik. Zaradi (potrditvi tožnika) nedopustnega posega v tožnikovo posest (začetek gradbenih del in odstranitev in uničenje nasada lešnikov, odstranitev vrhnje plasti zemlje) tožniku ni nastala nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja. Pritožbeno razlogovanje in dokazovanje, zakaj toženka z deli ne bi smela začeti in posledično v zvezi s tem očitano nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni podano. Ne glede na pa to v odgovor pritožniku, da tožnica do posesti nepremičnine ni bila upravičena, ker jo je imela le v lasti, treba povedati, da je tožeča stranka s sodbo I P 802/2005 dosegla, da ji je dolžan tožnik vrniti nepremičnino v neposredno posest in opustiti vsako nadaljnje poseganje v lastninsko pravico in posest. Neutemeljeno je prikazovanje tožnika, da je prva tožena stranka najela varnostno službo z izrecnim naročilom, da za vsako ceno s fizično silo odstranijo tožnika z zemljišča, pri čemer se sklicujejo na izpoved priče J. M.. Upoštevanje izpovedbe te priče v celoti (obravnava 27.11.2008), ne nudi podlage za takšno pritožbeno prikazovanje. Priča je namreč večkrat poudarila, da so imeli varnostniki navodila, da tožnika odstranijo iz varovanega območja, da pa je bilo izrecno dogovorjeno, da pri odstranitvi uporabijo najmanjšo možno silo, brez pritiskov in brez udarcev, pri čemer pa se je tožnik vsakokrat po odstranitvi vztrajno vračal na zavarovano območje.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede odgovornosti druge tožene stranke, ker so varnostniki pri odstranjevanju tožnika uporabili silo, ki je prekoračila mejo najmanjše potrebne sile. Varnostniki so imeli zakonsko pooblastilo za uporabo najmanjše možne sile v 17. členu ZZVO, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in je drugačno pritožbeno stališče tožnika neutemeljeno. Ob škodnem dogodku je sicer bila res prisotna policija, ki pa ni ukrepala, ker je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ocenila, da to ni potrebno. Morebitno nepravilno ravnanje policije v tem postopku ni pomembno, saj tožnik ne uveljavlja odškodnine od države. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da če je dovoljena uporaba najmanjše potrebne sile za preprečitev dostopa na varovano območje, je dopustna njena uporaba tudi pri odstranitvi posameznika iz varovanega območja in drugačno stališče varuha za človekove pravice, na katerega se sklicuje tožnik, sodišča ne veže. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da so varnostniki pri odstranjevanju tožnika prekoračili mejo najmanjše potrebne sile, saj so mu prizadeli poškodbe. Poklicni varnostniki morajo ravnati profesionalno, to je tako, da tožnika po nepotrebnem ne poškodujejo. Pritožbeno prikazovanje druge tožene stranke, da na drugačen način tožnika ni bilo mogoče odstraniti, v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vzbuja dvomov. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da je dopustna uporaba sile, ki lahko povzroči tudi manjše poškodbe, vendar se z njo doseže želeni učinek. Varnostniki (ni bil le en) morajo računati in obvladati tudi tak način odpora, kot ga je nudil tožnik (potrditvah v pritožbi se je izvijal, bežal, izmikal, se jih poskušal sunkovito otresti), ne da ga pri tem poškodujejo. Odločilne so okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, in ne morebitni hipotetični primeri, o katerih razglablja druga tožena stranka. Tožnik varnostnikov ni napadal in se je ob vsakokratni vrnitvi na varovano območje le ulegel, pri čemer pa se je odstranitvi upiral. Zmotno je pritožbeno stališče druge toženke, da je tožnik 100 % odgovoren za nastalo škodo.

Ob ugotovitvi, da tožnik ni upošteval navodil varnostnikov, da se je po odstranitvi z varovanega območja vanj vračal in s tem sam izzival možnost zadobitve poškodb, saj je vedel, da ga bodo varnostniki z varovanega območja ponovno odstranili, pritožbeno sodišče nima pomislekov v oceno tožnikovega prispevka k nastali škodi. Zmotno je torej tožnikovo prepričanje, da s tem, da se je nahajal na varovanem območju, ni z ničimer prispeval k nastanku škode.

O višini odškodnine: Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju telesnih bolečin in o obsegu nevšečnosti med zdravljenjem in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Nobena od prič, razen priče J. K., ki ji je sodišče prve stopnje odreklo verodostojnost, ni videla udarca v glavo, ki naj bi tožniku povzročil podplutbo, zato pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi. Materialnopravno pravilno je priznana odškodnina iz naslova telesnih bolečin (ustrezno so upoštevana merila 179. člena Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2002 s spremembami; OZ; in sodna praksa) in tožnik ni upravičen ne do višje odškodnine, kot uveljavlja v pritožbi, ne do nižje odškodnine, kot trdi tožena stranka.

Glede odškodnine za strah druga tožena stranka upravičeno trdi, da tožniku ne gre. V primeru, da je (primarni) strah intenziven in kratkotrajen, kot je ocenilo sodišče prve stopnje, je odškodnino zanj mogoče prisoditi le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje, česar sodišče prve stopnje ne ugotavlja. Podlage za tako ugotovitev tudi ni v trditveni podlagi tožbe, niti v tožnikovi izpovedbi (tožnik je omenjal le strah zaradi kolka, na katerem je imel pred škodnim dogodkom operacijo). Pritrditi je drugi toženi stranki, da se tožnik, če bi ga bilo res strah, ne bi vztrajno večkrat vračal na varovano območje, kljub vedenju, da ga bodo odstranili. Izražena zaskrbljenost lahke oblike za izzid zdravljenja, glede na naravo poškodb (podplutbe), po oceni pritožbenega sodišča, ne predstavlja objektivne podlage za uvrstitev tovrstne škode med pravno priznano škodo. Poškodbe tožniku niso pustile posledic in niso terjale posebnega zdravljenja (škodni dogodek je bil 18.4.2002, zaključek zdravljenja pa 29.4.2002).

Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pred vložitvijo tožbe tožnik toženi stranki ni posredoval odškodninskega zahtevka, je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem obrestnem delu pravilna. Tožnik ni upravičen do obresti od škodnega dogodka, kot vztraja v pritožbi.

Po oceni pritožbenega sodišča pravilna uporaba materialnega prava narekuje zavrnitev zahtevka iz naslova strahu in je zato pritožbeno sodišče pritožbi druge tožene stranke ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (znižalo je priznano odškodnino za znesek 480,00 EUR, kot je sicer tožniku priznalo sodišče prve stopnje). V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Posledično je sprememba odločitve o glavni stvari vplivala tudi na stroškovno odločitev. Ker nobena od strank odmere stroškov obrazloženo ni izpodbijala, je pritožbeno sodišče upoštevalo stroške, kot jih je odmerilo že sodišče prve stopnje. Tožeči stranki glede na spremenjen uspeh tako pripada 1.223,03 EUR (52,5 % od 2.329,59 EUR), drugi toženi stranki pa 819,62 EUR (47,5 % od 1.725,51 EUR). Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna druga tožena stranka plačati tožniku 403,41 EUR pravdnih stroškov (namesto priznanih 910,30 EUR) in v tem delu (I./1. točko izreka) spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka je s pritožbo uspela s 35 % (od izpodbijanih 1.380,00 EUR je uspela s 480,00 EUR), zato je glede na uspeh upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami; OT) je pritožbeno sodišče drugi toženi stranki odmerilo pritožbene stroške in ji v skladu s Tarifno številko 21 priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV, 2 % materialne stroške, kar z upoštevanjem vrednosti točke 0,459 EUR in sodne takse za pritožbo v znesku 131,36 EUR, skupno znaša 341,34 EUR, z upoštevanjem pritožbenega uspeha pa 119,47 EUR. Tožnik je dolžan povrniti pritožbene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka.