Jedro

Načelo ustnosti in neposrednosti načelno narekuje neposredno soočenje sodnika s pričo, saj si na ta način lahko ustvari neposreden oziroma verodostojen vtis o prepričljivosti oziroma neprepričljivosti izpovedovanja. Ker tovrstna procesna aktivnost v postopku ni bila opravljena, tudi iz obrazložitev sodb prvostopnega in drugostopnega sodišča ne more biti razvidna takšna procesna metodologija, ki bi lahko z zadostno zanesljivostjo odpravila empirični dvom o odločitvi sodišča. Zato v spornem primeru tudi ne gre le za vprašanje dokazne ocene, ki sta jo izdelali sodišči prve in druge stopnje, temveč za napako v procesnem pristopu pri izdelavi dokazne ocene. Zgolj branje pisne izjave priče iz kazenskega postopka omenjenih procesnih garancij v tem postopku ne zagotavlja, in ne more nadomestiti predlaganega dokaza z neposrednim zaslišanjem priče. Vnaprejšnje prognoziranje, da neizvedeni dokaz, tudi če bi ga sodišče izvedlo, ne bi mogel spremeniti sprejete dokazne ocene, ne predstavlja upravičenega razloga za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče v spornem primeru; je namreč podobno neobrazložen (nesubstanciran) oziroma vsebinsko prazen, kot v primeru, ko se sodišče zgolj pavšalno sklicuje na neverodostojnost oziroma nepomembnost predlaganega dokaza, ker naj bi bilo dejansko stanje že dovolj raziskano oziroma ugotovljeno, in ga zato zavrne.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo regresnemu zahtevku zavarovalnice (proti tožencu, ki je izgubil zavarovalne pravice, ker je zapustil kraj nezgode, ugotovljeno pa je bilo tudi, da je vozil pod vplivom alkohola), ter vzdržalo v veljavi nalog o plačilu vsebovan v sklepu o izvršbi opr. št. VL 21465/2009, z dne 24. 2. 2009, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 3.965,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 do plačila, stroške izvršilnega postopka v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2009 do plačila in stroške pravdnega postopka v znesku 1.072,60 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki, sodišče druge stopnje pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizija je bila dovoljena s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 448/2011 z dne 19. 4. 2012 in sicer glede vprašanj: ali je dokazna ocena sodišč nižjih stopenj obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in ali je tožnica zadostila svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z izplačano odškodnino za nepremoženjsko škodo.

4. Dopuščeno revizijo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse dovoljene revizijske razloge in predlaga, naj se reviziji ugodi tako, da se prvostopna in drugostopna sodba spremenita in zavrne zahtevek tožeče stranke v celoti oziroma naj se obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu oziroma drugostopnemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da je iz obrazložitve sodbe mogoče razbrati le, da je sodišče upoštevalo zapisnik policije in izpovedbo policista A. Š. Zgolj na teh dveh dokazih je zaključilo, da naj bi prometno nezgodo povzročil toženec, ki naj bi bil pod vplivom alkohola. Iz sodbe ni razvidno, na kakšni podlagi so bili izdelani ti zaključki oziroma, katere okoliščine naj bi bile iz dokazov razvidne oziroma katere so tiste informacije, ki jih je sodišče iz navedenih dveh dokazov upoštevalo. Ni razvidno, kaj naj bi navedena dokaza vsebovala in zakaj je kljub številnim drugim dokazom, ki potrjujejo toženčevo izpovedbo, sodišče odločilo drugače. Bistvena okoliščina je bila namreč ugotavljanje identitete voznika vozila, ki je povzročil prometno nesrečo, s katero naj bi bil oškodovan tožničin oškodovanec. Nedopustno je, da je sodišče zaključevalo zgolj na podlagi indicev, ki naj bi bili v povezavi z izkustvenimi in logičnimi pravili, ne da bi bili izvedeni vsi dokazi. Še posebej je takšno sklepanje sporno, ker so neposredne priče dogodka izpovedovale v okviru drugih postopkov - kazenskega in prekrškovnega - povsem drugače, teh pa sodišče kljub pravočasno podanem dokaznem predlogu ni zaslišalo. Nedopustno je tudi, da se je sodišče sklicevalo na dokaze, izvedene v prekrškovnem postopku in kazenskem postopku, ki še ni bil pravnomočno zaključen, in je zato kršeno načelo neposrednosti. Gre za ključne dokaze, ki bi morali biti neposredno izvedeni. Preostali ključni dokazi so bili zavrnjeni zgolj z obrazložitvijo, da so neverodostojni, ne da bi bila ta neverodostojnost obrazložena. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je poskušalo to pomanjkljivost nedopustno samo odpraviti. Zato je bila kršena tudi toženčeva pravica do učinkovitega pravnega sredstva - pritožbe. Na neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje pa je opozoril toženec že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa se o tem ni izreklo, temveč je samo dopolnilo obrazložitev sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje zaključek, da je bil voznik avtomobila toženec, utemeljilo na podlagi ugotovitev policijskega zapisnika, da mu je bila po nesreči prepovedana nadaljnja vožnja ter odvzeto vozniško dovoljenje, da je bil kot voznik obravnavan v postopku zaradi prekrška in tudi pravnomočno obsojen, da je bil obravnavan tudi v kazenskem postopku, ki pa še ni pravnomočno končan in predvsem na zaslišanju policista, ki si je takoj po nesreči ogledal kraj nezgode, ter toženca. Sodišče druge stopnje se je opredeljevalo tudi do izpovedb policista in določenih drugih okoliščin, vendar pa je dejanska obrazložitev napisana šele v sodbi sodišča druge stopnje. Ker prvostopno sodišče odločitve ni obrazložilo, toženec tudi ni mogel bolj argumentirano nasprotovati odločitvi in je bila tudi zato onemogočena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče je razpolagalo s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 188/2010 z dne 4. 11. 2010, s katerim pa je bila prvostopna sodba kazenskega sodišča razveljavljena in zadeva vrnjena prvostopnemu sodišču v novo odločanje, v okviru katerega bo sodišče prve stopnje šele lahko ugotavljalo vse relevantne okoliščine, med drugim tudi to, ali je obdolženi storilec kaznivega dejanja in ali je podana njegova krivda, kar pomeni, da dejansko stanje v kazenskem postopku še ni bilo pravilno ugotovljeno in je sklicevanje pravdnega sodišča na izvedene dokaze v kazenskem postopku brez podlage. Pravdnega sodišča okoliščina, da je bil dokaz izveden že v nekem drugem postopku, ne odvezuje odločanja. Kršitev načela neposrednosti je evidentna še posebej v zvezi s prebrano izpovedbo priče M. Sodišče ni imelo podlage za branje izjave in bi moralo pričo neposredno zaslišati, kot je bilo predlagano. Gre za odločilno pričo, saj je bila ves čas zraven in bi lahko največ vedela o dogajanju v kritičnem času in o tem, kdo je bil voznik vozila. Sodišče pa brez podlage in nesprejemljivo poda težo izpovedbi policista Š., ki ni bil zraven. Višje sodišče je sicer navedlo, da priče ni zaslišalo, ker se kljub dvakratnemu vabljenju na vabilo ni odzvala in da kljub neposrednemu zaslišanju, če bi bilo izvedeno, ne bi bilo mogoče spregledati indičnih dejstev, ki kažejo na to, da je bil voznik toženec. Na ta način je dejansko ocenjevalo dokaz, ki niti ni bil izveden. Zaključki sodišč so tudi protispisni. Ni namreč jasno, zakaj se je sodišče na podlagi zapisnika policije odločilo za zaključek, da je prometno nezgodo povzročil toženec, saj iz zapisnika o preizkusu z alkotestom izhaja, da je bil toženec obravnavan le kot udeleženec prometne nezgode in ne kot voznik. Do te pripombe se sodišči nista opredelili, pa čeprav je ves čas poudarjal, da se je z opravljanjem preizkusa strinjal, ker ga je opravljal kot udeleženec in ne kot voznik. Sodišče tudi ni bilo upravičeno odločati o višini odškodnine brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke glede vrste in obsega škode, ki naj bi jo oškodovanec trpel, saj tožeča stranka ni obrazložila, katera škoda oziroma za katero vrsto škode odškodnina naj bi bila zajeta v izplačani odškodnini za nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka bi morala v skladu s pravili o dokaznem bremenu podati ustrezno trditveno podlago, morala navesti, za katero obliko nepremoženjske škode je oškodovancu odškodnino izplačala in v kakšni višini glede na posamezno postavko, saj bi šele na ta način bilo mogoče preveriti ustreznost višine priznane odškodnine.

5. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije ter povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijske trditve, da naj bi bila verodostojnejša izpovedba priče S. M., ki je bil neposredni očividec nezgode, od policistove izpovedbe, ki nesreče ni videl, posega na revizijski stopnji nedopustno v dokazno presojo in tudi ne spada v okvir revizijsko dopuščenih vprašanj (tretji odstavek 370. člena ZPP in drugi odstavek 371. člena ZPP). Zato se s tem očitkom revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

8. Revident pa v okviru dopuščenih vprašanj uveljavlja naslednje procesne kršitve: - onemogočena naj bi mu bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker naj bi ugotovitev glede vprašanja, ali je toženec vozil vozilo, ki je povzročilo prometno nesrečo v kritičnem času, obrazložilo šele pritožbeno sodišče (s tem vsebinsko zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP - kršitev načela kontradiktornosti), - z očitkom, da se je sodišče druge stopnje protispisno sklicevalo na policijski zapisnik, ker naj bi bil v njem toženec obravnavan zgolj kot udeleženec prometne nesreče in ne kot voznik, zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, - z očitkom, da je sodišče zgolj prebralo izpovedbo predlagane priče S. M., ki jo je ta podal v kazenskem postopku in priče ni neposredno zaslišalo, zatrjuje kršitev načela neposrednosti (torej kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP), - očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so bili neobrazloženo zavrnjeni dokazni predlogi, ker so razlogi sodbe sodišča prve stopnje nejasni in neobrazloženi, kar onemogoča tudi preizkus sodb, - z očitkom, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da tožeča stranka ni opredelila vrste in obsega oškodovancu plačane nepremoženjske škode, oziroma, da sta upoštevali „pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke oziroma sta jo celo presegli“, zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – kršitev načela kontradiktornosti.

9. Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni dopolnjevalo dokazne ocene sodišča prve stopnje glede ključnega vprašanja, kdo je bil voznik vozila, ki je povzročilo prometno nesrečo. Oprlo se je na njegove ugotovitve, ki temeljijo na vsebini policijskega zapisnika ter ugotovljenem dejstvu, da je bil revident kot voznik obravnavan v postopku zaradi prekrška pravnomočno obsojen ter obravnavan tudi v kazenskem postopku, in predvsem na zaslišanju policista, ki je takoj po nezgodi opravil ogled kraja nezgode. Oprlo se je tudi na nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženčevo vozilo z levo stranjo oplazilo vozilo oškodovanca, da je prišlo do odloma levega vzvratnega ogledala toženčevega vozila in da se je pri tem razdrobilo steklo vzvratnega ogledala. Dodalo je le to, da je bila tožencu po nesreči prepovedana nadaljnja vožnja ter odvzeto vozniško dovoljenje, kar pa je za dokazno presojo v konkretnem primeru nepomembno. Dokazna presoja sodišča druge stopnje glede pravno odločilnih okoliščin predstavlja torej pravilen miselni preizkus prepričljivosti izdelane prvostopne dokazne ocene, in so zgoraj navedeni procesni očitki neutemeljeni.

10. Sodišče druge stopnje tudi ni v nasprotju z vsebino policijskega zapisnika v razlogih povzemalo vsebine zapisnika; v okviru pritožbene dokazne ocene je navedlo policijski zapisnik kot enega od dokazov, iz katerega tudi neposredno izhaja, da naj bi bil revident voznik v konkretni prometni nesreči. Zato je neutemeljen tudi procesni očitek „protispisnosti“. Očitana procesna kršitev je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma „prepisa“ besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino (primerjaj določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti situacij, ko sodišče dokazno interpretira listinske dokaze (bodisi da na njihovi podlagi ugotovi drugačna dejstva, ki iz njih izhajajo, bodisi da sploh ne ugotovi dejstev, ki jih listine prikazujejo), ne da bi pred tem napačno preneslo v razloge sama besedila listin in jih nato posledično napačno vrednostno ocenjevalo.(1)

11. Tožeča stranka je v tožbi in nadaljnjih vlogah navedla, da je oškodovancu izplačala znesek 702,29 EUR za premoženjsko škodo in znesek 2.966,72 EUR za nepremoženjsko škodo, razen tega obračunala zakonske zamudne obresti v znesku 12, 25 EUR od dne plačila do 21. 6. 2008, kar znese 681,26 EUR, nato pa od tega zneska še zakonske zamudne obresti v znesku 283,79 EUR od 22. 6. 2008 do 17. 2. 2009, ko je bil vložen predlog za izvršbo, skupno torej 3.965,05 EUR. Nadalje je v prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2010 tudi obširno opisala odškodninske zahtevke po posameznih postavkah, v zvezi z zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo pa tudi diagnozo in potek zdravljenja oškodovanca. Že s tem je izpolnila svoje trditveno breme glede opredelitve obsega in vrste nastale škode oškodovanca. Zato ni pomembno, ker v sklenjeni sodni poravnavi ni bilo navedeno, kakšno odškodnino je priznala in nato tudi izplačala oškodovancu po posameznih vrstah nepremoženjske škode v smislu določbe 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Na ta način očitana procesna kršitev, ker naj bi „sodišči presegli trditveno podlago tožeče stranke“, torej ne more biti izkazana, kot tudi ne zagrešena zmotna presoja materialnega prava, ki bi lahko povzročila morebitno nepravilno porazdelitev trditvenega bremena med obema pravdnima strankama v korist tožeče stranke oziroma slednjo neupravičeno favorizirala glede na določbo prvega odstavka 131. člena OZ, ki tudi v tej regresni pravdi tožeči stranki nalaga ustrezno zatrjevanje obsega škode.

12. Procesni očitek o storitvi bistvene kršiteve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pavšalne narave in kot takšen neupošteven; revident namreč substancirano ne pojasni, točno kateri dokazni predlogi o pravno odločilnih dejstvih naj bi bili neobrazloženo zavrnjeni v sodbi sodišča prve stopnje, zakaj naj bi bili njeni razlogi nejasni in pomanjkljivo obrazloženi, zaradi česar naj bi bil celo onemogočen preizkus izpodbijane sodbe, razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče S. M., kjer pa je storjena druga uveljavljana procesna kršitev (glej obrazložitev pod 13. točko obrazložitve v nadaljevanju te odločbe).

13. Pač pa je utemeljena revizija, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje le prebralo izpovedbo priče S. M., ki jo je podal v kazenskem postopku in zavrnilo dokazni predlog za neposredno zaslišanje te priče v tem postopku. Na ta način je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP (kršitev načela neposrednosti), te že v pritožbi očitane procesne kršitev pa pritožbeno sodišče ni odpravilo in je zato tudi samo storilo enako kršitev. Revizija ima prav, ko opozarja, da bi moralo že sodišče prve stopnje neposredno zaslišati navedeno pričo in se ne zgolj zadovoljiti z branjem njene izpovedbe, ki jo je ta podala v drugem - kazenskem postopku, ki tudi še ni pravnomočno zaključen.(2) Ob tem sodišče prve stopnje niti ni substancirano obrazložilo, zakaj ni neposredno zaslišalo priče, sodišče druge stopnje pa se je zadovoljilo z anticipiranim sklepanjem, da upoštevaje druge izvedene in ocenjene dokaze, tudi če bi bila priča neposredno zaslišana v tem pravdnem postopku, rezultat dokazne ocene ne bi mogel biti drugačen, ter še dodalo, da priča ni bila zaslišana, ker se kljub dvakratnemu vabljenju, naroka za glavno obravnavo ni udeležila. Načelo ustnosti in neposrednosti načelno narekuje neposredno soočenje sodnika s pričo, saj si na ta način lahko ustvari neposreden oziroma verodostojen vtis o prepričljivosti oziroma neprepričljivosti izpovedovanja. Ker tovrstna procesna aktivnost v postopku ni bila opravljena, tudi iz obrazložitev sodb prvostopnega in drugostopnega sodišča ne more biti razvidna takšna procesna metodologija, ki bi lahko z zadostno zanesljivostjo odpravila empirični dvom o odločitvi sodišča. Zato v spornem primeru tudi ne gre le za vprašanje dokazne ocene, ki sta jo izdelali sodišči prve in druge stopnje, temveč za napako v procesnem pristopu pri izdelavi dokazne ocene. Zgolj branje pisne izjave priče iz kazenskega postopka omenjenih procesnih garancij v tem postopku ne zagotavlja, in ne more nadomestiti predlaganega dokaza z neposrednim zaslišanjem priče. Vnaprejšnje prognoziranje, da neizvedeni dokaz, tudi če bi ga sodišče izvedlo, ne bi mogel spremeniti sprejete dokazne ocene, ne predstavlja upravičenega razloga za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče v spornem primeru; je namreč podobno neobrazložen (nesubstanciran) oziroma vsebinsko prazen, kot v primeru, ko se sodišče zgolj pavšalno sklicuje na neverodostojnost oziroma nepomembnost predlaganega dokaza, ker naj bi bilo dejansko stanje že dovolj raziskano oziroma ugotovljeno, in ga zato zavrne. Tudi neodzivnost priče na vabilo ne pomeni upravičenega razloga za opustitev takšnega dokaznega predloga. Določba prvega odstavka 241. člena ZPP namreč omogoča uporabo prisilnih procesnih sredstev za zagotovitev pričine prisotnosti. Dokazna ocena glede pravno odločilnega vprašanja ob vsem povedanem torej ne dosega zahtevanega procesnega standarda iz 4. člena ZPP in je to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato sta sodbi sodišč prve in druge stopnje obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim določilom.

14. Ob povedanem je moralo revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju izvesti dokaz tudi z zaslišanjem navedene priče.16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi v J. Zobec v J. Zobec in drugi: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503.člen), GV Založba, 2009, Ljubljana, stran 339. “...Protispisnost je napaka tehnične narave – gre namreč za napačen „postopek prenosa“ (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos)...“ Glej v sodni praksi napr.: Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 194/2005 z dne 26. 5. 2005. Op. št. (2): Glej v teoriji L. Ude v L. Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga“, GV založba Ljubljana 2005, stran 52: „Sodišče krši načelo neposrednosti in ustnosti, če vzame za podlago svoje odločbe dokaze, izvedene v upravnem postopku, ali če izpelje dokazovanje le s čitanjem kazenskega spisa.“.