Jedro

Tudi za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe velja učinek materialne pravnomočnosti in v njegovi posledici pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem). V skladu z 276. členom ZIZ lahko sodišče na upnikov predlog res izda tudi več začasnih odredb glede na okoliščine primera in če je to potrebno. To je mogoče takrat, če upnik v pozneje vloženem predlogu navaja novo dejansko podlago, na podlagi katere bo utemeljeval obstoj zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe in kar pomeni, da bo skladno z ekvivalenčno teorijo šlo za nov predlog za začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin predlog za izdajo začasne odredbe o neizvajanju stikov mladoletnih otrok pravdnih strank A. A., roj. ... 2010 in B. A., roj. ... 2012 s tožnikom.

2. Toženka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je podala identičen predlog za izdajo začasne odredbe. Predlog, o katerem je odločilo prvostopenjsko sodišče, vsebuje bistveno drugačne navedbe od toženkinega predloga, o katerem je odločilo sodišče s sklepom z dne 16. 10. 2019. Sodišče se zato na slednji sklep ne bi smelo sklicevati. Njen zadnji predlog je bistveno bolj obrazložen, saj vsebuje navedbe o izvedenskem mnenju dr. C. C., iz katerega izhaja, da je večina zdravstvenih težav deklic psihosomatskega izvora in povezana s psihično stisko deklic zaradi stikov z očetom. Neobrazložena je odločitev prvostopenjskega sodišča, da še vedno ni podan pogoj ogroženosti otrok, ki bi terjal ukinitev stikov. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na dejstvo, da naj bi izvedenka pripravila mnenje skupaj z drugima dvema izvedencema. Izvedenka je s tem, da je podala individualno izvedensko mnenje ravnala skladno s sklepom sodišča, ki ji ni podaljšalo roka za predložitev mnenja. Njeno individualno mnenje bi sodišče moralo upoštevati kot dokaz in o njem sprejeti dokazno oceno. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je izvedenka v delu podala mnenje, ki spada na področje klinične psihologije in psihiatrije. Izvedenkino mnenje, da se stiki s tožnikom prekinejo, temelji na konkretnih dejanskih ugotovitvah. Sodišče prve stopnje bi moralo izvedenko pred izdajo izpodbijanega sklepa vsaj zaslišati.

3. Tožnik je v odgovoru na toženkino pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v nepravdni zadevi II N 465/2016 odločalo o predlogu matere obeh omenjenih deklic (v tem postopku toženke), da se stiki, ki sta jih starša dogovorila s sodno poravnavo, spremenijo tako, da bosta imeli hčerki z očetom stik dvakrat med tednom po dve uri ob prisotnosti matere. Izdalo je novo odločbo, s katero je stike obeh deklic z očetom podrobno uredilo in določilo njihovo postopno povečanje, in sicer najprej pet stikov pod nadzorom na CSD; naslednjih pet stikov zunaj CSD, vendar še vedno pod njihovim nadzorom; nato tri mesece stikov brez nadzora, a v enakem obsegu in nato postopno razširitev stikov … Uredilo je tudi stike med počitnicami in prazniki. Navedena odločba je postala pravnomočna s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2573/2018 z dne 29. 5. 2019. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da takšno določitev stikov deklic z očetom terja tako njuna kratkoročna, kot tudi dolgoročna korist. Odločitev je temeljila zlasti na izčrpnih in strokovnih mnenjih sodnih izvedenk klinične psihologije in pedopsihiatrične stroke ter poročil in mnenj CSD, ki spremlja stike pod nadzorom. Kot izhaja iz obrazložitve pritožbenega sodišča v omenjenem sklepu mama deklic očetu odtujuje otroka. Stike otrok z očetom ovira s svojimi negativnimi stališči in izjavami tako, da se hčerki ne moreta razbremeniti pritiskov, ker sta vpleteni v konflikt staršev. Ugotovilo je tudi, da nesodelovanje deklic na stikih in njuno odklanjanje očeta ni odraz njune prave volje, temveč izraz lojalnosti (zlasti starejše deklice) do mame, od katere ne dobita dovoljenja za stike z očetom, teza, da se deklici očeta bojita, pa je bila argumentirano ovržena, prav tako sum spolne zlorabe. Oče obeh deklic (tožnik v tem postopku) je čustveno topel in ima do otrok ljubeč odnos1. 6. Zgolj dva meseca in pol po pravnomočnosti v prejšnjem odstavku navedene sodne odločbe je toženka v tem postopku predlagala, da se stiki tožnika z mladoletnika hčerkama začasno prekinejo, ker jih hčerki zavračata, saj oče vedno znova poskrbi, da se ga deklici ustrašita in bojita. Sodišče prve stopnje je s pravnomočnim sklepom z dne 16. 10. 2019 zavrnilo toženkin predlog za začasno ukinitev stikov potem, ko je ugotovilo, da se stiki deklic z očetom izvajajo neredno, da jih toženka večkrat odpove, da iz mnenja CSD izhaja, da deklici izražata odklanjanje očeta, da gre pri tem za posledico toženkinega vplivanja, da iz izvedenskih mnenj izvedenke klinične psihologije in izvedenke psihiatrinje izhaja, da bi bila ukinitev stikov z očetom za obe deklici daljnoročno škodljiva za njun osebnosti razvoj, gradnjo samopodobe, pojmovanje medosebnih odnosov in lastnih kasnejših partnerskih navezav ter družinskih odnosov. Zaključilo je, da ukinitev že tako zelo redkih stikov ne bi bila v največjo korist otrok oziroma bi lahko pripeljalo do popolne odtujitev otrok od očeta. Navedlo je še, da je v času odločanja že razpolagalo z mnenjem sodne izvedenke pediatrinje, ki je predlagala, da se stiki za obdobje enega leta prekinejo, vendar pa mu iz prej navedenih razlogov ni sledilo, dokler ne pridobi še mnenj izvedenke klinične psihologije ter otroške in mladostniške psihiatrije. Toženka je dan po prejemu takšne sodne odločbe (23. 10. 2019) vložila predlog za izdajo začasne odredbe in 6. 11. 2019 dopolnitev predloga, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom.

7. Pritrditi je treba zaključku prvostopenjskega sodišča, da je toženka le nekaj dni po zavrnitvi njenega predloga z odločbo prvostopenjskega sodišča z dne 16. 10. 2019, ponovno vložila enak predlog za izdajo začasne odredbe. Oba predloga se nanašata na prekinitev oziroma neizvajanje stikov tožnika z mladoletnima hčerkama. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženka oba predloga vezala na identično dejansko stanje. V drugem predlogu identično dejansko stanje utemeljuje le z dodatnim dokaznim predlogom – izvedenskim mnenjem izvedenke pediatrinje dr. C. C. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče v dejansko podlago svoje odločitve o prvem predlogu sprejelo tudi to mnenje.

8. Tudi za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe velja učinek materialne pravnomočnosti in v njegovi posledici pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem). V skladu z 276. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko sodišče na upnikov predlog res izda tudi več začasnih odredb glede na okoliščine primera in če je to potrebno. To je mogoče takrat, če upnik v pozneje vloženem predlogu navaja novo dejansko podlago, na podlagi katere bo utemeljeval obstoj zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe in kar pomeni, da bo skladno z ekvivalenčno teorijo šlo za nov predlog za začasno odredbo. Vendar v obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno, ne gre za primer navajanja nove dejanske podlage, zato bi moralo sodišče prve stopnje drugi toženkin predlog zavreči.2

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom o postavitvi izvedencev določilo tri izvedence različnih strok z navodilom, naj po usklajenem postopanju izdelajo skupno izvedensko mnenje. Individualno mnenje izvedenke pediatrinje je zato lahko upoštevno zgolj v zvezi z rešitvami vprašanj, ki se nanašajo na njeno stroko. Da sta deklici v stiski je bilo v prejšnjem postopku že ugotovljeno (tudi v tem to ni sporno), prav tako, da je vzrok za to v nepravilnem in neustreznem postopanju njune matere in da je v korist otrok vzpostavitev stikov ob hkratni usmeritvi matere v pomoč z namenom ustrezne vzpostavitve starševskega odnosa. V tem postopku je predmet odločanja vprašanje izdaje nove odločbe o vzgoji in varstvu otrok. V zvezi s tem pa se izpostavlja "strokovna dilema", kot je to v svojem poročilu in mnenju z dne 27. 2. 2019 navedel Center za socialno delo, in sicer, kaj je glede na konkretno dejansko stanje v največjo korist obeh otrok.

10. Pritožba toženke se glede na navedeno izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

1 18. in 19. točka obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2573/2018 z dne 29. 5. 2019. 2 Namen pravila ne bis in idem je preprečiti nikoli končano odločanje o isti stvari in s tem onemogočiti obstoj vsebinsko nasprotujočih si odločitev, ki bi, če ne prej zmedo povzročale v izvršilnem postopku (Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 311.)