Jedro

Domneva dobrovernosti pravno privilegira posestnika (tožečo stranko) v tem smislu, da je dokazno breme o nasprotnem na strani tožene stranke. Možnost dokazovanja pa toženi stranki ne sme biti odvzeta in sicer ne glede na to, da posestnih dejanj tožeče stranke sicer ne zanika. Posestna dejanja in dobrovernost pri njih izvrševanju sta pojma, ki ju je treba presojati kumulativno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica travniške parcele št. 1428/5 k. o. S., ki je vpisana v vl. št. 84 te k. o. in tožencu naložilo, da ji mora izstaviti za vknjižbo lastninske pravice sposobno zemljiškoknjižno listino. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo z obrazložitvijo, da se dobrovernost posesti domneva, tožena stranka pa dobrovernosti tožničine posesti ni argumentirano zanikala.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge po členu 385/1 točka 2. in 3. ZPP in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Pravna prednica tožnice ni mogla biti v dobri veri, ko je uživala sporno zemljišče. V tej smeri je toženec predlagal dopolnitev dejanskega stanja, pa je sodišče izvedlo le dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka. To pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V tej smeri poudarja nekatere okoliščine, ki dokazujejo nedobrovernost izvajanja posesti na strani tožničine pravne prednice, pa tudi tožnice same.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo. Nadaljnji revizijski očitek pa v tej smeri temelji na trditvi, da na nižjih stopnjah niso bili izvedeni dokazi, ki jih je za dokazovanje nedobrovernosti izvrševanja posestnih dejanj na sporni nepremičnini predlagala tožena stranka. Vendar pa ta očitek posledično vsebinsko meri na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in ga je revizijsko sodišče v tem okviru tudi obravnavalo.

Dobrovernost posesti se domneva. To splošno sprejeto pravno pravilo je uzakonjeno v določbi 3. odstavka 72. člena ZTLR. Vendar pa to še ne pomeni, da ima domneva dobrovernosti sama po sebi tako dokazno moč, da nasprotne trditve zaradi domnevne šibkosti ne bi zahtevale preizkusa. Domneva dobrovernosti pravno privilegira posestnika (tožečo stranko) v tem smislu, da je dokazno breme o nasprotnem na strani tožene stranke. Možnost dokazovanja pa toženi stranki ne sme biti odvzeta in sicer ne glede na to, da posestnih dejanj tožeče stranke sicer ne zanika. Posestna dejanja in dobrovernost pri njih izvrševanju sta pojma, ki ju je treba presojati kumulativno.

V dosedanjem postopku sta nižji sodišči v nakazanem obsegu materialno pravo zmotno uporabili. Napačno pojmovanje zakonske domneve dobrovernosti posesti pa je v obravnavanem primeru imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo sodišča prve stopnje vrnilo v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP). Domneva iz 3. odstavka 72. člena ZTLR je namreč izpodbijana v razmerju do tožničine pravne prednice in tožnice same s konkretnimi trditvami. V ospredje stopajo predvsem navedbe o načinu podržavljenja sveta tožene stranke, kateri naj bi na drugi strani žične ograje ostalo še sporno zemljišče - fizično ločeno od ostalega sveta, vendar v podaljšku sveta tožeče stranke. Očitek slabe vere tožničine pravne prednice zato ni pravno nepomemben, tožnica pa je v svojem imenu posestna dejanja izvrševala šele po njeni smrti v letu 1981. Zato bo očitno treba izvesti dokaze, ki jih je tožena stranka v podkrepitev svojih trditev že predlagala. Izrek o stroških revizijskega postopka v posledici razveljavitve sodb nižjih sodišč temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in ZTLR (zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).