Jedro

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi pravilno oprla na določila Evropske konvencije o izročitvi in Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi glede na navedene konkretne okoliščine obravnavane sporne zadeve, ki med strankama niso sporne in so za odločitev bistvene oziroma odločilne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 18. člena Evropske konvencije o izročitvi ter 19. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi v zvezi s 1. odstavkom 530. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (ZKP, Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo), na prošnjo Republike Hrvaške odločila z izrekom pod točko I/1, da se dovoli izročitev prvega tožnika, državljana Republike Hrvaške, pristojnim organom Republike Hrvaške (v nadaljevanju: države prosilke), zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju štiri leta, izrečene s sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu K 32/04-137 z dne 8. 1. 2009, zaradi storitve dveh kaznivih dejanj napeljevanja na zlorabo položaja in pravic po 1., 3. in 4. odstavku 337. člena v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika in dveh kaznivih dejanj napeljevanja na zlorabo pravic v gospodarskem poslovanju po 1. in 2. odstavku 292. člena v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika; z izrekom pod točko II/2 je tožena stranka na prošnjo Republike Hrvaške odločila, da se dovoli izročitev druge tožnice, državljanke Republike Hrvaške, pristojnim organom Republike Hrvaške zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju enega leta in šest mesecev, izrečene s sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu K 32/04-137 z dne 8. 1. 2009, zaradi storitve kaznivega dejanja napeljevanja na zlorabo položaja in pravic po 1., 3. in 4. odstavku 337. člena v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika in kaznivega dejanja napeljevanja na zlorabo pravic v gospodarskem poslovanju po 1. in 2. odstavku 292. člena v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika. Z izrekom pod točko II je odločila, da se izročitev obeh tožnikov dovoli pod pogoji iz 14. in 15. člena Evropske konvencije o izročitvi ter 20. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi v zvezi s 531. členom ZKP, in sicer, da se obeh tožnikov ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izvršitvijo niti se ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo oziroma izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki bi ga storila preden je bila dovoljena izročitev. Z izrekom pod točko III je še odločila, da bo predajo obeh tožnikov skladno z 2. odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve RS.

2. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnikoma dne 5. 6. 2012 odvzeta prostost na podlagi mednarodne tiralice Interpola Zagreb z dne 9. 3. 2012, na podlagi katere je Okrožno sodišče v Krškem s sklepom z dne 11. 7. 2012 na podlagi 195. člena ZKP tožnikoma odredilo prepoved zapustitve ozemlja Slovenije in odvzema potnih listin. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je pristojnim organom države prosilke določil rok 40 dni za posredovanje prošnje za izročitev in vse potrebne dokumentacije za odločitev o izročitvi. S prošnjo z dne 2. 7. 2012 je država prosilka zaprosila za izročitev obeh tožnikov pristojnim organom Republike Hrvaške zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju štirih let za prvega tožnika, izrečene s sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu K 32/04-137 z dne 8. 1. 2009, in druge tožnice zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju enega leta in šest mesecev, izrečene s sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu k 32/04-137 z dne 8. 1. 2009, zaradi storitve kaznivega dejanja napeljevanja na zlorabo položaja in pravic po 1., 3. in 4. odstavku 337. člena v zvezi s 37. členom KZ in kaznivega dejanja napeljevanja na zlorabo pravic v gospodarskem poslovanju po 1. in 2. odstavku 292. člena v zvezi s 37. členom KZ. Na podlagi 12. člena Evropske konvencije o izročitvi in 4. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi je država prosilka skupaj s prošnjo za izročitev poslala tudi dokumentacijo za izvedbo postopka za izročitev tožnikov ter skladno s 13. členom Evropske konvencije o izročitvi navedeno dokumentacijo še naknadno dopolnila.

3. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je po izvedenem izročitvenem postopku Okrožno sodišče v Krškem s sklepom I Ks 28841/2012 ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev imenovanih dveh tožnikov državi prosilki. Zoper navedeni sklep je bila vložena pritožba, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kp 28841/2012 zavrnilo kot neutemeljeno. Nadalje navaja, da je iz izročitvenega spisa Okrožnega sodišča v Krškem ter dopisov obeh tožnikov, naslovljenih na številne institucije v Republiki Sloveniji in Urad visokega komisariata Združenih narodov za begunce razvidno, da sta oba tožnika vložila številne prošnje za azil v Republiki Sloveniji. Glede na prepoved izročanja oseb, ki jim je priznan azil, ki izhaja tako iz Konvencije združenih narodov o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), kot tudi določbe 530. člena ZKP, je tožena stranka 8. 8. 2012 pisno zaprosila Ministrstvo za notranje zadeve za obvestilo glede poteka azilnega postopka oziroma za obvestilo, če je bilo o prošnji tožnikov že pravnomočno odločeno ter 16. 8. 2012 prejela odgovor z dne 13. 8. 2012, iz katerega izhaja, da je bil s sklepom z dne 10. 7. 2012 zavržen zahtevek tožnikov, kot tudi, da sta zoper navedeni upravni akt oba tožnika sprožila upravni spor. Zato je posledično tožena stranka skladno s 33. členom Ženevske konvencije in 530. členom ZKP v povezavi z 32. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) opravila poizvedbe pri Upravnem sodišču RS. Ne glede na to, da je postopek v navedeni zadevi pred Upravnim sodiščem RS še vedno v teku, po mnenju tožene stranke to ne predstavlja okoliščine, ki bi ovirala samo odločitev v izročitvenem postopku, niti ne gre za okoliščino, ki bi ovirala dejansko izročitev, saj ob upoštevanju 530. člena ZKP namreč oviro za izročitev predstavlja zgolj okoliščina, da je osebi, zoper katero teče postopek izročitve, priznana pravica do pribežališča, ki pa v konkretnem primeru ni podana. Enako stališče, da na odločitev o izročitvi vpliva le pravnomočna odločba o priznanju azila, pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS med drugim v zadevi I Up 1049/2001 z dne 8. 5. 2002, kot tudi Ustavno sodišče v odločbah U 1221/00 z dne 9. 11. 2000, Up-899/05 z dne 10. 11. 2005 ter U-I-304/05 z dne 10. 11. 2005. Oviro odločitvi o izročitvi, kot tudi dejanski izročitvi, glede na navedeno predstavlja zgolj obdobje do pravnomočnosti odločbe o azilu, ne pa tudi nadaljnji postopki, kot je upravni spor, v katerem začasna odredba ni izdana, niti postopek pred Ustavnim sodiščem. Ob dejstvu, da je v navedeni zadevi Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo ponovno zahtevo tožnikov za priznanje azila oziroma mednarodne zaščite, so po oceni tožene stranke skladno z obstoječo pravno ureditvijo, kot tudi sodno prakso, izpolnjeni pogoji za odločitev o izročitvi. Nadalje iz pisnih vlog obeh tožnikov izhaja njuno mnenje, da bi bilo potrebno zahtevano izročitev zavrniti iz razloga, ker naj bi bila obsojena za politično kaznivo dejanje. Vendar po oceni tožene stranke navedene okoliščine v konkretnem primeru niso podane, četudi niti v teoriji niti v praksi ne obstaja univerzalna definicija političnega kaznivega dejanja. Ob sklicevanju na poglede, ki so se glede možnih definicij političnega kaznivega dejanja izoblikovali v pravni teoriji, tožena stranka zaključuje, da izvršitvenih dejanj, za katera sta bila obsojena tožnika, ni mogoče šteti niti kot absolutna niti kot relativna politična kazniva dejanja. Nadalje ocenjuje, da tudi prošnja za izročitev ni bila vložena z namenom preganjanja ali kaznovanja tožnikov zaradi njune rase, vere, narodnosti ali političnega prepričanja. Zato predlog obeh tožnikov za zavrnitev izročitve iz navedenega razloga ni utemeljen. Dodatno izpostavlja stališča nekaterih teoretikov in tudi sodne prakse, da izjeme političnega kaznivega dejanja ni mogoče uporabiti, če izročitev zahteva demokratična država, kjer se spremembe lahko dosežejo z nenasilnimi ukrepi in sredstvi in katere sodišča so avtonomna in neodvisna od politične oblasti. Glede na to, da je država prosilka demokratična država in podpisnica številnih mednarodnih instrumentov varstva človekovih pravic, ki ima z določili Ustave predpisan sistem delitve oblasti, sklicevanje tožnikov na politično kaznivo dejanje tudi iz tega razloga ocenjuje kot neprimerno. Po ugotovitvi, da so v skladu z ZKP in Evropsko konvencijo o izročitvi ter Pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi izpolnjeni vsi pogoji za zahtevano izročitev in ker v konkretnem primeru ni podan nobeden izmed fakultativnih oziroma obligatornih razlogov za zavrnitev zahtevane izročitve, določen v Evropski konvenciji o izročitvi s protokoloma, niti v bilatelarni pogodbi oziroma v ZKP in ker tožnika v Republiki Sloveniji ne uživata pravice pribežališča ter ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, je tožena stranka ugodila prošnji države prosilke ter dovolila izročitev obeh tožnikov pristojnim organom države prosilke. V skladu z 2. odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi pa je še odločila, da bo predajo obeh tožnikov pristojnim organom države prosilke izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve.

4. Tožnika v tožbi uvodoma navajata, da nista izvršila kaznivega dejanja, ki je kot kaznivo dejanje opredeljeno v Republiki Sloveniji, kar je pomembna okoliščina pri odločanju o izročitvi. V tožbi še navajata, da je v teku postopek pred Ustavnim sodiščem RS zoper odločitev Okrožnega sodišča v Krškem I Ks 28841/2012-25 z dne 18. 7. 2012, ker tožnika menita, da je v nasprotju s slovensko zakonodajo, ki se nanaša na postopek izročitve. Prilagata obvestilo Ustavnega sodišča št. Up-797/12-3 z dne 17. 8. 2012. Navajata še, da sta bila obsojena zaradi zagotovitve nezakonite premoženjske koristi svojim trgovinskim družbam, ki jih naštevata v nadaljevanju, vendar navedene družbe niso bile obsojene. V izpodbijani odločbi tožena stranka, ne da bi preverila njuno trditev, navaja zgolj to, da je Hrvaška demokratična država. Nadalje prvi tožnik navaja, da je duševno nesposobna oseba, zaradi česar je na zahtevo obeh tožnikov pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije že v teku postopek za obnovo postopka, kar Okrožno sodišče v Krškem ni upoštevalo. Tožnika nadalje očitata, da je tožena stranka prejela na vpogled veliko knjig prvega tožnika o hrvaški privatizaciji, ki jih v izpodbijani odločbi ne omenja, prav tako kot tudi ne groženj, celo s smrtjo, obema tožnikoma in njuni družini. Tožnika menita, da ni upoštevana niti njuna nova prošnja za mednarodno zaščito z dne 4. 6. 2012, ki še ni bila zavrnjena. V zvezi z datumom odločitve Okrožnega sodišča v Krškem z dne 18. 7. 2012 izpostavljata datum dopolnitve zahteve s strani države prosilke z dne 30. 7. 2012. Tožnika se v tej zvezi sprašujeta, kako je bilo možno upoštevati dokumentacijo z dne 30. 7. 2012 v sodni odločbi Okrožnega sodišča v Krškem z dne 18. 7. 2012. Menita, da je izpodbijana odločba tožene stranke nesmotrna in šikanozna ter sodišču glede na vse navedeno predlagata, da jo odpravi.

5. V zvezi s tožbenim očitkom, da v konkretnem primeru ni podana identiteta norme, tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je ugotavljanje navedene predpostavke za izročitev v pristojnosti sodišča, ki preveri obstoj vseh predpostavk oziroma eventualnih ovir izročitvi, določenih z mednarodnimi instrumenti, ki v konkretnem primeru predstavljajo pravno podlago izročitve skupaj z Zakonom o kazenskem postopku (ZKP), ki se subsidiarno uporablja. Identiteta norme je temeljna predpostavka za izročitev tako po Evropski konvenciji o izročitvi kot tudi po Pogodbi med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi, prav tako pa je določena tudi v 522. členu ZKP ter se ugotavlja in abstracto – torej ali obstaja istovrstnost inkriminacij nekega dejanja v zakonodaji obeh držav. Iz izročitvenega spisa Okrožnega sodišča v Krškem je razvidno, da je bil obstoj identitete norme preverjen tako s strani preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Krškem, kar je razvidno iz njegovega mnenja izvenrazpravnemu senatu št. I Kpd 28841/2012 z dne 16. 7. 2012, kot tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Krškem št. I Ks 28841/2012 z dne 18. 7. 2012, o obstoju pogojev za izročitev, pa tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Kpd 28841/2012 z dne 27. 7. 2012, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnikov ter potrjena odločitev Okrožnega sodišča v Krškem, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obeh tožnikov pristojnim organom države prosilke. V zvezi s tožbenim očitkom, da je Okrožno sodišče v Krškem sprejelo svojo odločitev o izročitvi pred prejemom celotne izročitvene dokumentacije, ki naj bi jo pristojni organi države prosilke dopolnili 30. 7. 2012, medtem ko je bila odločitev Okrožnega sodišča v Krškem sprejeta 18. 7. 2012, tožena stranka pripominja, da je predmetna dopolnitev z dne 30. 7. 2012 obsegala zgolj potrdilo o državljanstvu obeh tožnikov in gre torej zgolj za dodano dokumentacijo za ugotovitev istovetnosti oseb, katerih izročitev se zahteva, ki nikoli niti ni bila sporna, prav tako pa so pristojni organi države prosilke že k sami prošnji za izročitev priložili zadostna sredstva za ugotovitev njune istovetnosti – fotografijo, daktiloskopski karton, potrdilo Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 19. 6. 2012, da sta imenovana državljana Republike Hrvaške, kar vse omogoča zaključek, da navedena okoliščina ne predstavlja procesnih kršitev, niti ne more vplivati na samo odločitev Okrožnega sodišča v Krškem. Dodatno tožena stranka še navaja, da obnova postopka v državi prosilki ni razlog za zavrnitev ali odložitev izročitve, kot tudi ne okoliščina, da katere bi se morala opredeljevati zaprošena država oziroma njeni organi. V postopku izročitve namreč ne gre za zbiranje dokazov v smislu ugotavljanja storitve kaznivega dejanja, temveč gre zgolj za ugotavljanje obstoja zakonitih pogojev za izročitev, saj ekstradicijski postopek ni v nobeni fazi namenjen presoji tujih dokazov z namenom vsebinskega odločanja o zadevi, prav tako se v tem postopku dokazi ponovno ne izvajajo ali ocenjujejo. Bistvo ekstradicijskega postopka je prav v tem, da se sodišču države prosilke omogoči izvedba kazenskega postopka po pravu te države oziroma izvršitev kazni, zaprošena država pa po preizkusu omejenih pogojev za izročitev pomaga pri zagotovitvi navzočnosti obdolžene osebe. Tožena stranka se je do navedb tožnikov glede političnega preganjanja oziroma dejstva, da se izročitev zahteva zaradi političnega kaznivega dejanja kot tudi korelacije med izročitvenim in azilnim postopkom opredelila že v sami izpodbijani odločbi ter, glede na nespremenjene okoliščine, vztraja pri sprejeti odločitvi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba tožene stranke o izročitvi obeh tožnikov, državljanov Republike Hrvaške pristojnim državnim organom Republike Hrvaške kot države prosilke na podlagi 1. odstavka 18. člena Evropske konvencije o izročitvi ter 19. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi v zvezi s 1. odstavkom 530. člena ZKP na prošnjo države prosilke, to je Republike Hrvaške, zaradi izvršitve kazni zapora, izrečene prvemu tožniku v trajanju štirih let in drugi tožnici v trajanju enega leta in šest mesecev s sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu K 32/04-137 z dne 8. 1. 2009, zaradi storitve v izreku pod točko I/1 in I/2 naštetih kaznivih dejanj.

8. ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. Izročitveni postopek je sestavljen iz odločitve sodišča o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izročitev in iz odločbe ministra za pravosodje o (ne)dovolitvi izročitve. Slednja s kronološkega vidika sledi odločitvi (kazenskega) sodišča, ki v ekstradicijskem postopku ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca tuji državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, določeni v domačem in mednarodnem pravu.

9. V postopku za izročitev po 530. členu ZKP minister, pristojen za pravosodje, izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali je ne dovoli. Po določbi 2. odstavka 530. člena ZKP minister ne dovoli izročitve tujca, če uživa ta v Republiki Sloveniji pravico pribežališča ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Zgolj če je podana katerakoli izmed navedenih dveh okoliščin iz 2. odstavka 530. člena ZKP tožena stranka, kot je pravilno pojasnila v odgovoru na tožbo in pred tem v izpodbijani odločbi, torej ne sme izdati odločbe o dovolitvi izročitve, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru iz razlogov, ki jih je podrobno tožena stranka ob sklicevanju na stališče pravne teorije in Vrhovnega ter Ustavnega sodišča RS pojasnila že v svoji obrazložitvi, kot je predhodno povzeta.

10. V konkretnem primeru se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na ugotovitev, da je Okrožno sodišče v Krškem po izvedenem izročitvenem postopku v smislu 528. člena ZKP dovolilo predajo tožnikov državi prosilki zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju štirih let za prvega tožnika ter enega leta in šest mesecev za drugo tožnico po sodbi Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu K 32/04-137 z dne 8. 1. 2009, pritožbo obeh tožnikov zoper navedeno odločitev Okrožnega sodišča v Krškem I Ks 28841/2012 z dne 18. 7. 2012 o obstoju pogojev za izročitev pa je zavrnilo na podlagi 529. člena ZKP Višje sodišče v Ljubljani (I Kpd 28841/2012 z dne 27. 7. 2012) ter je potrdilo odločitev Okrožnega sodišča v Krškem, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obeh tožnikov pristojnim organom Republike Hrvaške. Ta dejstva, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, med strankama niso sporna in jih tožnika v tožbi niti ne izpodbijata, zato je tožena stranka po presoji sodišča pravilno odločila in dovolila njuno izročitev z zadostnimi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla v svoji obrazložitvi skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Sodišče se z njenimi razlogi strinja in se na njih, da jih ne ponavlja, sklicuje v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 glede na dejstvo, da sta obe državi, tako Republika Hrvaška, kot država prosilka, in tudi Republika Slovenija, kot zaprošena država, podpisnici Evropske konvencije o izročitvi, kot tudi bilateralne Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi, sklenjeno dne 8. 7. 1994 (Uradni list RS – MP, št. 2/95).

11. Kot rečeno se je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno oprla na določila Evropske konvencije o izročitvi in Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi glede na navedene konkretne okoliščine obravnavane sporne zadeve, ki med strankama niso sporne in so za odločitev bistvene oziroma odločilne. Pri tem s svojo odločitvijo ni posegla v ugotovitev obstoja pogojev za izročitev, vključno z identiteto norme, saj je izpodbijano odločbo o dovolitvi izročitve tožena stranka izdala že po tem, ko je Okrožno sodišče v Krškem s sklepom I Ks 28841/2012 z dne 18. 7. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kpd 28841/2012 z dne 27. 7. 2012 ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski oziroma konvencijski pogoji po 522. členu ZKP v povezavi z 18. členom Evropske konvencije o izročitvi za izročitev obeh tožnikov državi prosilki, Republiki Hrvaški. Tožena stranka je glede na navedeno pravilno odločila torej zgolj v mejah svoje pristojnosti upoštevaje določila 1. in 3. odstavka 530. člena ZKP, pri tem pa je, kot pravilno navaja v svoji obrazložitvi, upoštevala tudi določila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi, sklenjeni dne 8. 7. 1994. Uporabo določb Evropske konvencije o izročitvi in Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi določa že 521. člen ZKP, pa tudi 8. člen Ustave RS. V obravnavanem primeru je zato tožena stranka pravilno odločila na podlagi določbe 18. člena EKI v povezavi s 1. in 3. odstavkom 530. člena ZKP, saj ima minister, pristojen za pravosodje, pri uporabi kriterijev po določilih Evropske konvencije o izročitvi določeno polje proste presoje. Gre namreč tudi za politično odločitev, v katero pa se sodišče ne spušča, razen če odločitev tožene stranke ne bi bila očitno napačna ali nerazumna glede na podatke v spisu, za kar pa, kot je že predhodno obrazloženo, v konkretnem primeru ne gre. Poleg tega je sodišče pri presoji upoštevalo, da sicer (politična) diskrecija tožene stranke izhaja iz določila 1. odstavka 530. člena ZKP že ob uporabi teleološke in jezikovne metode razlage in da tožnika v tožbi ne ugovarjata, da bi bila izpodbijana odločba pomanjkljivo ali premalo obrazložena, pač pa se ne strinjata s samo izpodbijano odločitvijo tožene stranke, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, ki zato tudi iz tega vidika ni nezakonita. Minister mora, kot je pravilno navedel v odgovoru na tožbo, izdati negativno odločbo samo v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 530. člena ZKP, ki pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni, kot je pravilno presodila tožena stranka in obširno utemeljila s sklicevanjem na doktrinarna stališča pravne teorije, in zlasti na stališča Vrhovnega in Ustavnega sodišča Republike Slovenije v istovrstnih zadevah, ki jih skupaj z navedbo opravilnih številk citiranih zadev, povzema v svoji obrazložitvi.

12. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno v zadostni meri glede vseh relevantnih dejanskih okoliščin, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.