Jedro

Tožba je nepopolna, če v njej ni naveden akt oziroma dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v posameznikove ustavne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1012/98-5 z dne 27.1.1999.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožničino tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, z 2. točko izreka pa ni ugodilo njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V obrazložitvi k 1. točki izreka sodišče navaja, da je tožba nepopolna, ker ne vsebuje vseh podatkov iz 3. odstavka 28. člena ZUS. Iz tožbe ni razvidno, s katerimi dejanji oziroma akti naj bi tožena stranka kršila njene ustavne pravice. V skladu s 1. odstavkom 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) je sodišče poslalo tožnici poziv, da naj med drugim v petnajstih dneh navede, kje in kdaj naj bi bilo izvršeno dejanje, s katerim naj bi se poseglo v njene ustavne pravice in da navede dejanje oziroma akt. Hkrati jo je opozorilo na posledice, če tožbe v danem roku ne bo dopolnila. Tožnica je dne 18.12.1998 na zahtevo sicer odgovorila, vendar je smiselno le oporekala neobravnavanju imetnikov stanovanjske pravice kot strank v denacionalizacijskih postopkih ter predlagala, naj si sodišče samo pribavi posamične denacionalizacijske spise. Ker teh navedb ni moglo šteti za ravnanje v skladu s poslano zahtevo, je sodišče tožbo kot nepopolno in nerazumljivo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, saj je ni moglo obravnavati.

Tožnica smiselno vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Med drugim navaja, da je z izpodbijanim sklepom kršena njena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Pri tem se sklicuje na 157. člen Ustave RS, ki zagotavlja neposredno sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic. Navaja, da so ji bile v postopku denacionalizacije kršene v tožbi navedene človekove pravice, posledic teh kršitev pa bodo deležni tudi ostali člani družine. Navedena določba ustave omogoča sodno varstvo v upravnem sporu, ne glede na dokončnost akta, s katerim je bilo poseženo v ustavne pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter po opravljeni glavni obravnavi samo ugotovi, odpravi in prepove sporni poseg v ustavne pravice, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 28. člena ZUS je treba tudi v tožbi, s katero se izpodbija posamični akt in predlaga njegova odprava zaradi posega v ustavne pravice (tožba po 3. odstavku 1. člena ZUS), navesti akt, ki se izpodbija in ga priložiti tožbi ter obrazložiti, zakaj se toži. Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo izvršeno posamično dejanje, na kar kaže dopolnitev tožbe, je treba v tožbi med drugim navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila ter dokaze o tem. Taka tožba se lahko vloži le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Toda, če gre za akt ali dejanje v upravnem postopku, je zagotovljeno sodno varstvo že po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS, zoper dokončni upravni akt. V obravnavanem primeru pa v tožbi ni bilo niti navedeno, s katerim aktom ali dejanjem naj bi tožena stranka posegla v tožničine zatrjevane ustavne pravice. Na te pomanjkljivosti je sodišče prve stopnje tožnico opozorilo in jo pozvalo, da jih v določenem roku odpravi. Ker jih le s splošnim sklicevanjem na dejanja v postopkih denacionalizacije (nepozivanje imetnikov stanovanjske pravice kot zainteresirane stranke v denacionalizacijskih postopkih) ni odpravila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, saj take tožbe ni moglo obravnavati.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa.