Jedro

Po presoji sodišča do učinkovanja razveljavitve 12.člena ZDDPO po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-251/00 z dne 19. 10. 2000 sploh ni prišlo, ker je bil v Uradnem listu RS, št. 108/02 dne 12. 12. 2002 in s tem pred učinkovanjem razveljavitve, objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Ker je v obravnavanem primeru davčni organ s prvostopno odločbo odločil dne 21. 11. 2000, se po presoji sodišča lahko v obravnavanem primeru pravno relevantna dejstva pri presoji utemeljenosti davčnega nepriznavanja stroškov najetja blagovnega kredita, v korist tožeče stranke, upošteva določba 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 108/02) in na podlagi 2. odstavka tega člena izdan Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca (Uradni list RS, št. 3/2003, v nadaljevanju Pravilnik).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A, št. … z dne 21. 11. 2000, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo davka od dobička za leto 1999 od povečanja davčne osnove za 14.592.486,00 SIT, po stopnji 25 % v znesku 3.648.122,00 SIT s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi, izračunanimi od dneva nastanka obveznosti za plačilo do 21. 11. 2000 v znesku 478.553,50 SIT (I/1 izreka prvostopne odločbe), plačilo razlike akontacije davka od dobička za leto 2000 v višini 3.040.100,00 SIT s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi, izračunanimi od datuma zapadlosti posamezne mesečne obveznosti do 21. 11. 2000, v skupnem znesku 259.203,00 SIT (točka I/2 izreka prvostopne odločbe), plačilo davka od osebnih prejemkov za leto 1999, v višini 913.579,00 SIT s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi, izračunanimi od datuma zapadlosti posamezne mesečne obveznosti do 21. 11. 2000, v znesku 291.662,00 SIT (točka I/3 izreka prvostopne odločbe), ter obračun in plačilo zamudnih obresti od premalo plačanih davkov iz točke I/1, 2, 3 in sicer od dne 22. 11. 2000 do dneva plačila (točka I/4 izreka prvostopne odločbe). Določen je bil 30 dnevni izvršitveni rok. Pri tožniku je bil opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leto 1999 ter je bil o ugotovitvah sestavljen zapisnik št. … z dne 28. 6. 2000. Tožena stranka kot nebistveno zavrne pomanjkljivost izreka, ki ni izdan skladno s 16. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 - 108/99, v nadaljevanju: ZDavP), ker ne gre za takšno pomanjkljivost, ki bi imela za posledico odpravo prvostopne odločbe, saj je davčna osnova in stopnja davka razvidna iz obrazložitve prvostopne odločbe. V zvezi z odvetniškimi storitvami (pod točko d prvostopne odločbe) tožena stranka ugotavlja, da tožnik niti v postopku na prvi niti na drugi stopnji ni predložil dokazov, ki bi iz njih izhajalo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovil že organ prve stopnje, zato se strinja z odločitvijo prvostopnega organa. Tožena stranka še dodaja, da ni nobene pravne podlage, da bi se z davčnega vidika tožniku med stroški upoštevali stroški, ki se ne nanašajo v celoti na tožnika. Ni dvoma o tem, da se je dogovorjeni pavšal nanašal na dve pravni osebi ter da ni druge določbe v pogodbah, po kateri bi katera od pogodbenih strank bila dolžna plačati več, kar pomeni, da je treba pogodbo razlagati tako kot glasi, saj ni nejasnosti glede njene vsebine (1. odstavek 99. člena ZOR). Razlagi ni podvržena tista pogodba, ki je jasna (oziroma njeni deli), iz dejanskega stanja pa je razvidno, da obravnavana določba v zvezi s pavšalom ni take vrste, da bi se lahko štela za nejasno, netočno, dvomljivo, kontradiktorno ali preširoko določbo, ki bi se lahko razlagala drugače kot je napisana. Kljub temu, da je eden od odvetnikov odstopil od pogodbe konec leta 1998, bi mu, kolikor bi tožnik tak odstop izkazal, ne bi šlo priznati njegovih stroškov, razvidno pa je, da je isti odvetnik pošiljal račune za pavšal še skoraj celo leto 1999. Tožnikovo sklicevanje na ustni dogovor, ki je drugačen od pisno predložene dokumentacije, ni šteti kot dokazan, saj je po SRS treba za vsak poslovni dogodek, ki se v zvezi s poslovanjem podjetja pokaže v spremembi sredstev ali obveznosti do virov sredstev ali pa v nastanku odhodkov ali prihodkov, treba sestaviti knjigovodsko listino (SRS 21.1.), ki izpričuje poslovni dogodek in se sestavi praviloma na kraju in ob času nastanka poslovnega dogodka (SRS 21.3.), ter da je knjigovodska listina verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala pri poslovnem dogodku lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez vsakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka (SRS 21.19.). Za trditve v davčnem postopku mora davčni zavezanec predložiti dokaze (15. člen ZDavP). Iz spisne dokumentacije je razvidno, da sta tožnik in AAA d.o.o. sklenila pogodbo o opravljanju odvetniških storitev z odvetnikom AA z dne 1. 11. 1998, po kateri družbi pooblaščata odvetnika, da zanju opravlja pravne storitve (2. člen navedene pogodbe) in v kateri so se stranke dogovorile za obliko plačila dogovorjenih storitev – pavšalni znesek v višini 159.750,00 SIT mesečno z vključenim davkom na opravljene storitve (točka ena 5. člena navedene pogodbe). Iz pogodbe ni razvidno, da se navedeni znesek nanaša le na tožnika. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno tudi glede pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z odvetnikom BB in se v izogib ponavljanju tožena stranka v celoti pridružuje razlogom prvostopnega organa.

Neutemeljene so navedbe v pritožbi tudi glede storitev posredovanja. Nepravilno je stališče tožnika, da ne glede ali so bili posli sklenjeni, so bile storitve opravljane in je s tem podana podlaga za izdajo računa, ker ta storitev nima podlage v konkretni pogodbi o posredovanju, po kateri tožnik kot naročnik ni dolžan plačevati nobene provizije in drugega zneska, ki mu ga je posredoval posrednik. Sicer pa je iz dejanskega stanja razvidno, da zneski sklenjenih poslov niso razvidni v poslovanju tožnika v letu 1999, oziroma je ugotovljeno, da niti niso sklenjeni. Tožena stranka se strinja s prvostopnim organom, da listina, ki jo je tožniku posredoval BBB Ltd, kot obračun posredniške provizije v določenem procentu od zneskov posameznih sklenjenih poslov ni verodostojna knjigovodska listina po SRS 21, saj je razvidno, da posli sploh niso bili sklenjeni in ne predstavlja natančne vsebine poslovnih dogodkov in drugih podatkov, ki bi dokazovale resničnost opravljenih storitev, ni razvidna vsebina konkretnega poslovnega dogodka, ki ga naj bi posrednik opravil za tožnika, ni razvidno, da bi bili posli dejansko opravljeni, niti ni razvidna dokumentacija o plačilu, ki naj bi bilo opravljeno s kompenzacijo, za kar pa tožnik ni predložil dokazov.

Tožnikove navedbe v zvezi s transfernimi cenami v konkretnem primeru ne pridejo v poštev kljub temu da gre za povezane osebe, ker za priznanje odhodkov na tej podlagi po 18. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in 20/95, v nadaljevanju: ZDDPO) niso izpolnjeni osnovni pogoji, saj ni izkazano, da so bile storitve dejansko opravljene in plačane. V takem stanju stvari pa ni možno govoriti o davčno priznanih odhodkih po 11. in 12. členu ZDDPO. Tudi ni pritrditi tožniku glede stroškov storitve svetovanja v zvezi z računom izdajatelja LINK 2000 v višini 656.824,00 SIT, saj je iz dejanskega stanja razvidno, da se konkretna storitev nanaša na povezano osebo BBB in ne na tožnika in zato ni pravne podlage, da bi se ti stroški priznali tožniku.

V zvezi z nepriznanjem stroška v višini 1.071.000,00 SIT, ki predstavlja provizijo za najeti blagovni kredit v tujini, se tožena stranka strinja s stališčem prvostopnega organa, da v konkretnem primeru z davčnega vidika ni pravne podlage za priznanje tega stroška pri tožniku. Držijo tožnikove navedbe, da je provizijo za najeti blagovni kredit treba poravnati ob najetju kredita, vendar kolikor tožnik to uveljavlja kot strošek, mora izkazati, da je kredit namenjen kreditojemalcu, za opravljanje njegove dejavnosti, da bi šlo za davčno priznane odhodke po 12. členu ZDDPO. To pa v konkretnem primeru blagovnega kredita ni izkazano. Razvidno je, da gre za blagovni kredit in je z davčnega vidika najetje kredita za tožnika vezano na dobavo določenega blaga, ne pa za čisto posojilo. Da gre za blagovni kredit zatrjuje tudi tožnik, to pa je tudi razvidno iz poročila o uporabi kredita v tujini SKB banke d.d. Ljubljana, ki kot vrsto transakcije navaja plačilo uvoza blaga. To naj bi bili v obravnavanem primeru traktorji, ki naj bi jih dobavila povezana oseba (firma BBB Ltd London) po dveh predračunih (številka … in … z dne 22. 10. 1999). Iz spisne dokumentacije (niti tožnik tega ne zatrjuje) pa ni razvidno, ali je bilo navedeno blago tožniku sploh dobavljeno. Razvidno je, da je tožnik plačal oziroma najel kredit pri tuji banki kot kreditojemalec (pri CCC Dunaj), po kreditni pogodbi … z dne 28. 10. 1999, kredit je prijavil pri Banki Slovenije (obrazec N 1a – prijava o najetem kreditu) z namenom: plačilo blaga. Razvidno je torej, da je tožnik najel kredit, ki pa je bil nakazan direktno drugi firmi (BBB London) kot plačilo blaga – traktorjev, ki je izdala predračuna za blago, ki ju tožnik ni prejel, po drugi strani pa tudi ni razvidno, da bi tožnik v zvezi z dobavo blago kakorkoli postopal (prijavil terjatev do prodajalca). Zgolj zatrjevanje, da je najel kredit za blago, ki ga nima izkazanega v svojem registru osnovnih sredstev oziroma za katerega ni dokazil, da mu je bilo dobavljeno (sam pa v tej smeri ni ničesar storil), samo po sebi ne zadošča, da bi se avtomatično priznali stroški za najem kredita med davčno priznane odhodke po 12. členu ZDDPO. Iz tega je razvidno, da je tožnik najel blagovni kredit in je imel s tem stroške provizije zato, da je na ta način plačal nekaj, kar ni nikoli prejel zase, zato se navedeni strošek ne prizna kot neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma ne gre za neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov (12. člen ZDDPO), ob tem pa ni prezreti, da gre hkrati za povezani osebi po 18. členu ZDDPO. V podkrepitev, da ne gre za strošek, povezan z opravljanjem dejavnosti, pa kaže tudi dejstvo, da iz spisne dokumentacije ni razvidno, da bi se tožnik v letu 1999 sam ukvarjal s trgovino na debelo s kmetijskimi stroji, saj je razvidno, da je s kmeti posloval preko povezane osebe AAA. Ni sicer sporno, da ima tožnik to dejavnost registrirano, kar pa na podlagi dejanskih ugotovitev ne vpliva na drugačno odločitev. Bistveno z davčnega vidika je predvsem vprašanje ali je navedena provizija za najetje blagovnega kredita resnična tudi v sferi dejanskega tožnikovega delovanja, torej ali je bil blagovni kredit realiziran v smislu kot je bil najet, torej v smislu ali je prejel blago za opravljanje svoje dejavnosti oziroma ali je z njim tudi dejansko v tem obdobju opravljal svojo dejavnost. Gre za blagovni kredit, torej je najetje kredita direktno vezanega na dobavo blaga, ki ga je plačal z najetim kreditom. Tu ne gre samo za tožnikovo poslovno odločitev, da lahko sam odloča komu bo denar nakazal, kot zatrjuje tožnik, saj če želi, da se mu strošek najetja takega kredita (provizija banke) prizna kot davčni odhodek po 12. členu ZDDPO, mora izkazati svoje trditve. Pri blagovnem kreditu bi moral izkazati, da je sredstva upravičeno prenesel na drugo osebo in da se efekti tega kredita odražajo v njegovem poslovanju, torej, da je nenazadnje v svojih sredstvih izkazal plačano blago (traktorje), saj le v tem primeru lahko trdi, da je najel kredit za potrebe opravljanja svoje dejavnosti. Ob tem ne gre prezreti, da gre za povezane osebe, ter da je firma, ki je prejela sredstva v tem primeru (BBB London) iz tega blagovnega kredita, ki ga je najel tožnik, podaljšala rok za dobavo iz treh na osem mesecev ter da dodatek k temu predračunu, s katerim je bilo dogovorjeno podaljšanje niti ni opremljen z žigom izdajatelja predračuna, temveč s strani tretje povezane osebe, DDD Florida. Tako po oceni tožene stranke v tem primeru niti ni moč govoriti o verodostojni knjigovodski listini po SRS 21, ob istočasno nesporni ugotovitvi, da blago ni bilo nikoli dobavljeno, kar pa tožnik ne zatrjuje. Iz povedanega je razvidno, da ni šlo za realizacijo blagovnega kredita, ki bi imel rezultat v poslovni sferi tožnika, saj ni dokazov, da je bilo blago tudi dejansko dobavljeno v letu 1999. Nasprotno prvostopni organ celo ugotavlja, da blago ni bilo dobavljeno tožniku niti do konca inšpekcijskega pregleda (odločba je bila izdana 21. 11. 2000), torej se to ni zgodilo niti v letu 2000, sicer pa tožnik tega v pritožbi niti ne zatrjuje.

Tožena stranka zavrne tudi pritožbene navedbe v zvezi z zamudnimi obrestmi. Po določbi 100. člena ZDavP mora zavezanec od davkov, ki jih zavezanec oziroma izplačevalec dohodkov ni plačal v predpisanem roku, plačati obresti v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Po 119. členu ZDavP, če davčni organ ugotovi, da izplačevalec osebnega prejemka oziroma dohodka, od katerega je potrebno obračunati davek po odbitku, tega davka ni plačal v roku, niti po poteku tega roka, z odločbo ugotovi višino neplačanega davka z zamudnimi obrestmi, ki se računajo od dneva, ko bi moral biti davek plačan ter izplačevalcu naloži, da dolgovani znesek plača v 30 dneh od vročitve odločbe.

Tožena stranka je po preizkusu zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ugotovila, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, niti niso bila kršena pravila postopka, zato je prvostopna odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka tožene stranke o vloženi pritožbi, ki jo je kasneje razširil na izdani akt. Tožnik v tožbi ugovarja odmeri davka od dobička pravnih oseb iz naslova odvetniških in notarskih storitev ter stroškov nakazil v tujino (blagovni kredit). Na podlagi ocene uporabljenega časa in angažiranja odvetnika v posameznem mesecu je bil določen pavšalni znesek za plačilo odvetniških storitev, kar pomeni, da odvetnik vsak mesec zaračuna pavšalni znesek za opravljene storitve, razen v primerih, ko opravi več storitev, kot je bilo dogovorjeno. Za dodatno opravljene storitve je bil izdan poseben račun. Pri vodenju davčnega postopka sta inšpektorja uporabila logičen zaključek ter stroške odvetnikov priznala samo v polovičnem znesku, ker je bila sklenjena tripartitna pogodba. Kasneje predloženih dokazov nista upoštevala z utemeljitvijo, da jima niso bili predloženi že v času inšpekcijskega pregleda. Datum dodatno predloženega dokaza pa sta ocenila z izrazom »čuden«. ZDavP v 15.a členu omogoča davčnemu zavezancu predložitev pripomb na vročen zapisnik o inšpekcijskem pregledu z namenom, da lahko s predložitvijo dodatnih dokazov izpodbija trditve, ki so v zapisniku navedene (15. člen istega zakona). Na podlagi navedenih določb ZDavP je jasno, da sta z utemeljitvijo, da je čas za predložitev dokaza že pretekel, inšpektorja kršila pravila vodenja davčnega postopka in s tem tudi načelo varstva pravice strank v postopku. Kljub določbi 15. člena ZDavP, da mora stranka za svoje trditve predložiti dokaze, s tem ne daje možnosti subjektivnega odločanja davčnemu inšpektorju, saj mora slediti načelu materialne resnice in na tej podlagi načelu proste presoje dokazov. V času inšpekcijskega pregleda je bilo davčnima inšpektorjema dokazano, da je bil najet blagovni kredit v tujini. Ta poslovni dogodek nesporno dokazujeta tudi prijava pri Banki Slovenije z dne 9. 11. 1999 in dana garancija za vračilo tega kredita s strani EEE d.d. Ljubljana. Provizijo za najeti kredit je potrebno poravnati ob najetju kredita, saj predstavlja stroške banke pri odobritvi tega kredita. Nakazilo kredita na račun kreditojemalca ni pomembno, saj lahko kreditojemalec sredstva iz tega naslova preusmeri drugam v skladu s svojimi poslovnimi odločitvami. 12. člen ZDDPO določa, da se lahko med odhodke davčnega zavezanca upoštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov. Navedeni pogoji se ne upoštevajo kumulativno ampak posamezno, saj je bil namen zakonodajalca odhodke vezati na opravljanje dejavnosti ali ustvarjanje prihodkov. V konkretnem primeru pomeni pridobitev blagovnega kredita pod ugodnejšimi pogoji eno izmed osnov za opravljanje dejavnosti družbe. Zakon ne določa, da bi morala enako dejavnost družba pred tem že opravljati, niti ne zahteva, da so ustvarjeni prihodki iz tega naslova. Iz navedenega je razvidno, da davčni zavezanec v tem primeru izpolnjuje celo dva pogoja iz prej omenjenega člena in sicer nastali odhodki so v vsakem primeru pogoj za opravljanje dejavnosti in tudi neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov, ki pa še niso realizirani. Zato je zaključek davčnih inšpektorjev napačen, ker če bi sledili njuni logiki, bi bilo treba prihodke iz tega naslova, ki se bodo pojavili v prihodnjih obdobjih, prav tako izvzeti iz prihodkov davčne bilance, saj tudi odhodki, ki so bili pogoj za njihov nastanek, davčno niso bili priznani. Pod točko I/1 izreka prvostopne odločbe tožeča stranka oporeka tudi obračunanim obrestim, ki se nanašajo na osnove, katerim so oporekali. Oporekajo tudi utemeljitvi obračunanim akontacijam. Tožeča stranka je s kasnejšo pripravljalno vlogo opozorila še na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-251/00-17, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo 12. člen ZDDPO in je razveljavitev začela učinkovati dne 31. 12. 2002. Ob uporabi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS št. 15/94 in 64/01), v času nastanka spornega davčnega dogodka spremenjeni ZDDPO še ni veljal, zato sedaj veljavnega spremenjenega 12. člena ni mogoče uporabiti kot materialno pravno osnovo, prav tako pa kot materialno pravno osnovno ni mogoče uporabiti niti prej veljavnega 12. člena istega zakona, ker je le-ta z dnem 31. 12. 2002 prenehal veljati in ker do tedaj o zadevi ni bilo pravnomočno odločeno. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z nepriznavanjem odvetniških stroškov se sodišče v celoti pridružuje razlogom iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Tožnikovo navajanje kršitve 15. člena ZDavP po presoji sodišča ni utemeljeno. Tožeča stranka je v postopku imela večkrat možnost predložiti dokaze za svoje zatrjevanje, ki se nanašajo na upravičenost nastalih odvetniških stroškov, pa tega ni storila. Tudi morebitna navedba davčnega inšpektorja, da je čas za predložitev dokazov že potekel, ne vpliva na procesno pravico tožeče stranke, da v postopku predlaga dokaze in listine, s katerimi dokazuje svoje trditve v davčnem postopku, in ji tudi ta procesna pravica po presoji sodišča ni bila kršena.

V zvezi s stroški najetja blagovnega kredita se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke. Tudi po presoji sodišča navedeni stroški ne morejo biti davčno priznani glede na določbo 12. člena ZDDPO. Po presoji sodišča do učinkovanja razveljavitve 12.člena ZDDPO po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-251/00 z dne 19. 10. 2000 sploh ni prišlo, ker je bil v Uradnem listu RS, št. 108/02 dne 12. 12. 2002 in s tem pred učinkovanjem razveljavitve, objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Ker je v obravnavanem primeru davčni organ s prvostopno odločbo odločil dne 21. 11. 2000, se po presoji sodišča lahko v obravnavanem primeru pravno relevantna dejstva pri presoji utemeljenosti davčnega nepriznavanja stroškov najetja blagovnega kredita, v korist tožeče stranke, upošteva določba 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 108/02) in na podlagi 2. odstavka tega člena izdan Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca (Uradni list RS, št. 3/2003, v nadaljevanju Pravilnik). Utemeljitev takšne razlage uporabe 12. člena ZDDPO sodišče najde v obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-251/00 z dne 19. 10. 2000, iz katere izhaja, da bi takojšnja razveljavitev 1. odstavka 12. člena ZDDPO povzročila, da bi davčni zavezanci (lahko) šteli med stroške vse izdatke, ki so kakorkoli povezani z opravljanjem dejavnosti, iz katere izvira dobiček. Na ta način bi nastalo ustavno nedopustno stanje, zato je Ustavno sodišče z odložitvijo začetka učinkovanja razveljavitve zakonodajalcu dalo možnost, da pred tem sam odpravi ugotovljeno protiustavnost. Ugotovljena protiustavnost je bila sanirana s spremembo Zakona o davku od dobička pravnih oseb, ki je začela veljati 13. 12. 2003 in se je začela uporabljati dne 1. 1. 2003. Na podlagi takšne razlage 12.člena ZDDPO, sodišče ugotavlja, da so sporni odhodki nastali v situaciji, ki ni običajna za poslovanje, saj je tožeča stranka znesek blagovnega kredita, ki ga je dobila pri tuji banki v celoti nakazala svoji povezani pravni osebi, pri čemer ni storila nič, da bi bilo blago, ki je bilo predmet blagovnega kredita tožeči stranki tudi dobavljeno. Pasivnost tožeče stranke v zvezi z dobavo traktorjev (kar ugotavlja že tožena stranka in kar je razvidno iz ugotovljenih dejstev, ki jim tudi tožeča stranka ne ugovarja), pravzaprav kaže na ugotovitev, da tožnik v resnici blaga sploh ni kupoval. Tako po presoji sodišča upravičenosti navedenih odhodkov v davčnem poslovanju tožnika tudi ob uporabi 2. člena Pravilnika, ni mogoče priznati. Gre za davčno neupravičene odhodke, ki se po presoji sodišča ne štejejo za odhodke, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti, oziroma, ki so neposreden pogoj za opravljanja te dejavnosti in jih zato davčno ni mogoče priznati.

Tožnik tudi neutemeljeno in zgolj pavšalno oporeka obračunanim akontacijam in obrestim. Davčni zavezanec je skladno z 206. členom ZDavP zavezan plačevati akontacijo davka od dobička pravnih oseb v tekočem letu v mesečnih ali trimesečnih obrokih, sorazmerno z višino davčne osnove po zadnjem obračunu davka. Glede na to, da je v obravnavanem primeru ob inšpekcijskem pregledu prišlo do spremenjene davčne osnove od dobička pravnih oseb, je po presoji sodišča davčni organ pravilno tožeči stranki naložil tudi plačilo (povišanih) akontacij za leto 2000. Obresti pa so bile pravilno obračunane v skladu z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS 45/95).

Glede na povedano je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa je neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.