Jedro

Čeprav sodišče svoje odločitve, da sprejema dokazni predlog, ni razglasilo v obliki dokaznega sklepa, ta formalna pomankljivost ne predstavlja katere izmed kršitev določb kazenskega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost pravnomočne sodne odločbe.

Določbe 314. do 317. člena ZKP, ki predpisujejo vsebino zapisnika o glavni obravnavi, so v razmerju do določb 82. člena ZKP specialne narave. Navedenega zapisnika zato ni treba prebrati strankam.

Določba 5. odstavka 32. člena ZKP sprejema združitev postopkov zaradi subjektivne koneksitete kot pravilo, ki pa dovoljuje tudi izjeme. Odstop od tega pravila uvajajo določbe, po katerih prihaja združitev v poštev le do konca glavne obravnave. To pa dopušča možnost vzporednega teka več postopkov, ki se končajo vzporedno, ne da bi bile s tem bistveno kršene določbe kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva obd. A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obdolženec je dolžan plačati 80.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sklepom z dne 21.12.1998 je Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici obd. A.L. po določbah 61. člena KZ izreklo sodni opomin, ker je storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ. Odločilo je tudi, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 30.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 15.09.1999 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu, obdolžencu pa naložilo plačilo povprečnine v znesku 35.000 SIT.

Obdolženec je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil dne 28.12.1999 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), prvega odstavka 32. člena, šestega odstavka 39. člena, drugega odstavka 80. člena in prvega odstavka 82. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona, in sicer določb 17. člena in tretjega ter četrtega odstavka 169. člena KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 21.12.1998 razveljavi ter zadevo vrne pristojnemu sodišču v ponovno odločanje.

Zasebna tožilca B. in K.R., ki jima je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP bila vročena kopija zahteve za varstvo zakonitosti, nanjo nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po oceni vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je na glavnih obravnavah dne 23.11.1998 in 21.12.1998 zavrnilo obsojenčeve dokazne predloge za zaslišanje prič, ne da bi odločitev obrazložilo. Na glavni obravnavi dne 21.01.1997 je zasebni tožilec podal dokazni predlog, ki mu je obramba nasprotovala, pa o tem sodišče ni sprejelo ustreznega sklepa.

Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, opravljeni dne 23.11.1998, je obsojenec predlagal zaslišanje žene M.L., svakinje S.M. in njenega moža S.M. ter M.V.. Sodišče je osvojilo predlog za zaslišanje obsojenčeve žene, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je zavrnilo kot nepotrebno. Enako je sodišče ravnalo tudi na glavni obravnavi dne 21.12.1998, ko je zavrnilo zaslišanje po obsojencu predlaganih prič M. in A.K. Zasebna tožilca sta na glavni obravnavi dne 21.01.1997 predlagala, da sodišče pritegne izvedenca grafologa zaradi ugotovitve, ali je inkriminirano pismo napisal obdolženec. Temu dokaznemu predlogu, ki ga je sodišče sprejelo, sta obdolženec in zagovornik nasprotovala. Z odredbo z dne 04.02.1997 je sodišče odredilo takšnega izvedenca. To pomeni, da je sprejelo dokazni predlog zasebnih tožilcev in da ni soglašalo z nasprotnim stališčem obrambe. Sodišče svoje odločitve sicer ni razglasilo v obliki dokaznega sklepa, vendar ta formalna pomanjkljivost ne predstavlja katere izmed kršitev določb kazenskega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa. Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (tretji odstavek 16. člena ZKP), vendar tudi sodišče prosto presoja ob spoštovanju enakega položaja strank v postopku, katere dokaze bo izvedlo in kako bo ocenilo njihovo verodostojnost (prvi odstavek 18. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče med drugim v obrazložitvi sodbe navede, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Sodišče prve stopnje je na glavnih obravnavah odločilo o dokaznih predlogih obdolženca, v sklepu o sodnem opominu pa takšno odločitev tudi obrazložilo. Ocenilo je, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno z že izvedenimi dokazi. Ker je sodišče obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov, pravnomočnemu sklepu ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih in s tem tudi ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, na katero nakazuje takšen očitek vložnika zahteve za varstvo zakonitosti. S samo zavrnitvijo dokaznih predlogov pa ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa. Zato tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Po drugem odstavku 80. člena ZKP se v zapisnik o opravljenem procesnem dejanju, torej tudi v zapisnik o glavni obravnavi, vpisuje v obliki pripovedovanja le bistvena vsebina danih izpovedb in izjav. Po določbi drugega odstavka 315. člena ZKP imajo stranke pravico pregledati končani zapisnik o poteku glavne obravnave in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek. Iz zapisnika o poteku glavne obravnave, ki je bila opravljena dne 23.11.1998, ni razvidno, da je obsojenec ob njenem zaključku podal pripombe glede zapisa vsebine njegovega zagovora v delu, ki ga navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tega tudi ni storil na glavni obravnavi dne 21.12.1998, po kateri je bil izrečen izpodbijani sklep.

Vsebino zapisnika o glavni obravnavi predpisujejo določbe 314. do 317. člena ZKP. Po določbi prvega odstavka 315. člena ZKP mora biti zapisnik o glavni obravnavi končan na koncu zasedanja, podpišeta pa ga predsednik senata oziroma sodnik posameznik in zapisnikar. Te določbe, ki so v razmerju do določb 82. člena ZKP specialne narave, ne zahtevajo, da se strankam zapisnik o glavni obravnavi prebere. Prav tako ne nalagajo sodišču postopanja, ki je določeno v 82. členu ZKP in namenjeno predvsem posameznim procesnim dejanjem, kot so zaslišanja obdolžencev in prič. Glede na navedeno sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti tudi meni, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice, ki je sodila v tej zadevi. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP lahko stranke zahtevajo izločitev sodnika, toda to morajo storiti brž ko izvejo za izločitveni razlog, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, v primeru iz 6. točke 39. člena ZKP pa samo do začetka glavne obravnave. Ker obdolženec izločitve sodnice sploh ni zahteval, ni podlage za zaključek, da so bile kršene določbe kazenskega postopka, navedene v zahtevi. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka bi bila podana le v primeru, če bi bila sodnica s pravnomočno odločbo izločena iz sojenja (1. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče kršilo določbe prvega in petega odstavka 32. člena ZKP, ker ni združilo tega kazenskega postopka s kazenskim postopkom, ki je tekel zoper njega pri Okrajnem sodišču v Mariboru zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, in je bil zaključen dne 06.10.1999 z izrekom zavrnilne sodbe. Združitev postopka zaradi subjektivne koneksitete je določena v prvem odstavku 32. člena ZKP. V primeru, ko je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in so za njih pristojna sodišča iste vrste, je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek. V tem primeru se izvede praviloma enoten postopek in se izda ena sama sodba (peti odstavek 32. člena ZKP). To pomeni, da ta določba sprejema združitev kot pravilo, ki pa dovoljuje tudi izjeme. Odstop od tega pravila uvajajo določbe, po katerih prihaja združitev v poštev le do konca glavne obravnave (drugi odstavek 52. člena, drugi odstavek 175. člena, drugi odstavek 280. člena in prvi odstavek 345. člena ZKP). Takšna ureditev dopušča tudi možnost vzporednega teka več postopkov, ki se končajo vzporedno, ne da bi bile s tem bistveno kršene določbe kazenskega postopka. Zato tudi v tej zadevi sodišče ni kršilo določb prvega in petega odstavka 32. člena ZKP.

Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa ter v zvezi s takšnim zaključkom navedlo povsem jasne razloge. Zato trditev vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče ni ugotavljalo naklepa in ne malomarnosti ter da ni ravnalo v skladu s 17. členom KZ, ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti zavzema tudi stališče, da se je obsojenec žaljivo izrazil o zasebnih tožilcih pri varstvu upravičenih koristi njegove tašče T.P. ter da se iz vseh danih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ima v izreku pravnomočne sodbe opisano dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ.

Ugotavljanje okoliščin, ki jih navaja v zahtevi obsojenec in ki po njegovi oceni kažejo, da je dejanje storil ob pogojih določbe tretjega odstavka 169. člena KZ ter da pri tem ni ravnal z namenom zaničevanja, predstavljajo utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za vsa ostala izvajanja, s katerimi ponavlja zagovor v zvezi z motivom, ki ga je vodil pri pisanju pisma in tudi za vse navedbe, s katerimi prikazuje vzroke nastalega spora med zasebnima tožilcema in taščo. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obd. A.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve ter obdolženčevih premoženjskih razmer.