Jedro

Pravico samopomoči ima kdor je bil moten v svoji posesti. Uveljavi jo lahko proti tistemu, ki je neupravičeno posegel v njegovo posest. Pogoj pa je, da je samopomoč nujna, način izvršitve pa tak, da ustreza načinu posega v posest.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je toženka s tem, ko je 14.6.1993 zaprla ventil na vodovodni napeljavi, ki vodi z njenega sveta do poslopja tožnika, temu motila posest vodovodne napeljave do hiše v Loškem potoku in nato toženki naložilo, da v bodoče tožniku omogoči dostop do tega ventila, ter se vzdrži vsakega takega ali podobnega motilnega dejanja. Toženki je tudi naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 31.650,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1993 dalje.

Proti temu sklepu se pritožuje toženka. Navaja, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb 75. in 78. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, saj je motenje posesti nastalo že pred uveljavitvijo tega zakona. Že sanitarna inšpekcija je ugotovila, da se vodovodna napeljava, speljana do tožnikove hiše iz njenega vodovoda, križa s cevjo za odpadne vode iz njene stanovanjske hiše. Tožniku je dovolil napeljavo vodovodne napeljave njen mož, vendar pa on nikoli ni bil lastnik in takega dovoljena ni mogel dati.

Zaradi križanja cevi vodovodne napeljave in cevi za odpadne vode ne more prevzemati nase nobene odgovornosti za morebitno onesnaženost vode. Ker je preventiva cenejša kot zdravljenje je nujno potrebno premakniti vodovodno napeljavo do tožnika na drugo traso in to od glavne vaške vodovodne napeljave navpično navzgor do tožnikove stanovanjske hiše. Pritožba ni utemeljena.

V postopku zaradi motenja posesti se obravnavanje pritožbe omeji samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Vsa druga vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v zvezi s tožbo zaradi motenja posesti, ne morejo biti predmet obravnavanja tožbe (78. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). Trditev toženke, da v za konkretni primer ni mogoče uporabiti določb ZTLR ni pravilna. Ta zakon je bil objavljen 8.2.1980 (Ur. l. SFRJ št. 6/80, popravek 20/80), začel pa je veljati 1.9.1880, (kot določa 90. člen ZTLR). Ker je bilo motitveno dejanje v obravnavanem primeru izvršeno 14.6.1993 veljajo za presojo utemeljenosti zahtevka tožnika za posestno varstvo določbe citiranega zakona.

Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev strank pravilno ugotovilo, da je bil tožnik do 14.6.1993 v posesti dovajanja vode po sporni vodovodni napeljavi, ki vodi po zemljišču toženke do njegove hiše in da je toženka to posest motila, ko je 14.6.1993 zaprla ventil na tej napeljavi. Pri tem je pomembno predvsem to, ali je toženka to storila samovoljno in protipravno, ali pa je to storila z dovoljenjem tožnika ali kakšnega organa. Soglasje tožnika za svoje dejanje toženka ni imela. Sanitarna inšpekcija na katere zapisnik z dne 13.5.1991 se toženka v pritožbi sklicuje, pa ji takega dejanja tudi ni naložila.

Toženka bi morala po nalogu sanitarne inšpektorice v določenem roku v letu 1991 urediti le svojo ponikovalnico, ne pa izvršiti kakršnakoli dela na vodovodni napeljavi do tožnikove hiše. Smiselno zatrjevanje toženke, da je ravnala v okviru samopomoči, da bi preprečila onesnaženje vode in ogrozitev zdravja vaščanov, pa je pravtako neutemeljeno. V postopku nameč ni bilo izkazano, da bi pred tem tožnik motil posest toženke, niti da bi grozila neka neposredna nevarnost, ki jo je bilo mogoče odvrniti le na tak način (76. člen ZTLR). Razlogi za izvršitev motitvenega dejanja so bili očitno le v sporih toženke in tožnika, kot je toženka pojasnila v svoji vlogi na list.št. 5-22 in v dopisu tožniku označenem kot "pismeno opozorilo na izzivanje". Ti medsebojni odnosi med strankama in vprašanje ali ima tožnik pravico do posesti dovajanja vode po sporni vodovodni napeljavi ali ne, pa so nepomembni, oziroma nebistveni za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika.

Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in sprejelo pravilen materialno pravni zaključek, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Pritožba toženke je zato neutemeljena in jo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 380. člena v zvezi s 368. členom ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Določbe ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) so bile uporabljene v tem sklepu na polagi določbe 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. l. RS št. 1/91-I).