Jedro

Opis dejanja v izreku sodbe, da je obsojenec postal član protidržavne oborožene tolpe „murskega odreda kraljeve vojske“, ne da bi bila ta trditev kakorkoli konkretizirana in ki vsebuje tudi druge trditve, ki niso napolnjene z dejstvi, na podlagi katerih bi sploh bilo mogoče presojati, ali so v obsojenčevem ravnanju podani zakonski znaki kakšnega kaznivega dejanja, ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 8. v zvezi s 14. točko 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se obsojeni Š.G. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i o b t o ž b e , da je v S. v jeseni in v zimi 1945 ter v začetku leta 1946, v cilju, da bi se z nasiljem zrušila obstoječa državna ureditev FLRJ in s tem temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, postal član protidržavne oborožene tolpe tako imenovanega „murskega odreda kraljeve vojske“ in se kot tak: v mesecu januarju 1946 povezal s komandantom oborožene tolpe J.S., s to tolpo sodeloval in ji nudil vso moralno in materialno pomoč; v mesecu januarju 1946 prejel od komandanta J.S. program „slovenske samopomoči“, ta program odobril in nato S. odgovoril s čestitko za god s pripombo: „Bog daj kmalu konec vsemu temu“, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 8. v zvezi s 14. točko 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni obsojenčevi izdatki in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo Ko 285/46 z dne 25.9.1946 obsojenega Š.G. še s 27 obsojenci spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 8. v zvezi s 14. točko Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Obsojenemu Š.G. je izreklo kazen osem let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 19.6.1946 dalje, prav tako pa mu je izreklo stransko kazen izgube političnih in državljanskih pravic, to je pravice voliti in biti voljen v organe državne oblasti, pravice do funkcij v državnih organizacijah, ki se dosežejo z volitvami, do državne ali druge javne službe, do častnega naslova ali odlikovanja in drugih javnih časti za dobo treh let. Obsojencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, nato pa odločilo, da se „izrečejo stroški za neizterljive“. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kpv 1144/46 z dne 14.2.1946 tudi pritožbo zagovornika obsojenega Š.G. „radi izreka o krivdi“ zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, kot da glede tega obsojenca izrek o kazni ostane „neizpremenjen“ v veljavi.

2. Zoper to pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred izdajo te sodbe, je pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik M.P. iz M., zaradi kršitev določb kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 5. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi ostalih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo zoper obsojenega J.H. (očitno mišljeno Š.G.) spremeni tako, da ga oprosti krivde in kazni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da za Franca Krambergerja ni izkazano, da je zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti Nadškofije Maribor, kar je po ZKP pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za (umrle) duhovnike.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo vložniku zahteve in pooblaščencu. Slednji je v izjavi pojasnil stališče do odgovora vrhovnega državnega tožilca in navedel razloge, zaradi katerih je po njegovem stališču Franc Kramberger zakoniti zastopnik Nadškofije Maribor. Izjavi je predložil potrdilo Urada za verske skupnosti z dne 3.5.2006 in izpisek iz Poslovnega registra Slovenije na dan 10.3.2009. B.

5. Po določbi drugega odstavka 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-G, Ur. l. RS, št. 101/2005) lahko v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi postopki iz prvega odstavka tega člena zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice registriranih verskih skupnosti zahtevo za varstvo zakonitosti vložijo tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Iz podatkov, ki jih je Vrhovnemu sodišču predložil vložnik zahteve, je razvidno, da je Nadškofija Maribor sestavni del rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbi 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91) status civilnopravne osebe in da sta njena zakonita zastopnika Frančišek Kramberger in Anton Stres. Iz teh razlogov, in ker je spisu priloženo pooblastilo zakonitega zastopnika Nadškofije Maribor, so izpolnjeni formalni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in za njeno obravnavanje.

6. Vložnik v zahtevi kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da v opisu dejanja ni konkretizirano, na kakšen način naj bi se obsojeni Š.G. povezal z J.S., kako naj bi temu in njegovi združbi nudil materialno in moralno pomoč. Prav tako po vložnikovem mnenju ni z ničemer konkretizirana vsebina „programa slovenske samopomoči“, iz razlogov sodbe pa tudi ni razvidno, zakaj naj bi bil ta program kazniv in prepovedan, ter da tudi izjava v voščilnici, navedena v izreku sodbe, ne predstavlja nobene nevarnosti za narod in državo, saj v njej ni nič protipravnega in se ne more obravnavati niti kot verbalni delikt. 7. Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD je storil tisti, kdor je z namenom iz 2. člena tega zakona v državi ali zunaj nje organiziral društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali kdor je postal član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpiral. Kaznivo dejanje iz 14. točke istega člena je storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zatočišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, in služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Glede na takšno normativno ureditev je popolnoma jasno, da je bilo kaznivo dejanje, storjeno s podpiranjem oseb na način iz 14. točke 3. člena ZKLD, konzumirano v kaznivem dejanju po 8. točki 3. člena ZKLD, če je storilec podpiral ali pomagal osebam, ki so bili organizatorji ali člani združbe (društva), kateri je sam pripadal. 8. Iz opisa dejanja, za katerega je bil obsojen Š.G., je razvidno, da je v njem trditev, da je ta postal član protidržavne oborožene tolpe „murskega odreda kraljeve vojske“, ne da bi bila ta trditev kakorkoli konkretizirana. Popolnoma posplošene in nesubstancirane so tudi navedbe v opisu, da se je obsojeni Š.G. povezal z J.S., s tolpo sodeloval in ji nudil vso moralno in materialno pomoč. V tem delu gre za gole trditve, ki pa niso napolnjene z dejstvi, na podlagi katerih bi sploh bilo mogoče presojati, ali so v obsojenčevem ravnanju podani zakonski znaki kakšnega kaznivega dejanja. Opis dejanja vsebuje tudi trditev, da je obsojeni Š.G. od komandanta J.S. prejel program „slovenske samopomoči“ in ga odobril, pri čemer pa tudi v razlogih sodbe ni pojasnjena konkretna vsebina tega programa, ampak je brez kakršnekoli utemeljitve navedena ocena, da je iz programa razvideti cilje in smotre protidržavne organizacije in S. oborožene tolpe. Na ravni neobrazložene trditve ostaja tudi navedba v opisu dejanja, da je obsojenec ta program odobril, z vložnikom pa se je treba strinjati, da obsojenčeva čestitka J.S. za god s pripombo „Bog daj kmalu konec vsemu temu“ ni pomenila nobene nevarnosti za narod in državo in tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne presega meje dopustnega kritičnega gledanja na takratne razmere. Prav tako iz opisa dejanja (in razlogov sodbe) ni razvidno, da bi bilo ga bilo mogoče opredeliti kot podpiranje v 14. točki 3. člena ZKLD opisanih oseb, tolp, organizacij in njihovih aktivnih članov z aktivnim ravnanjem, ki so v tej določbi primeroma naštete. Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, tako kot je opisano, vsebuje le nekatere v nezadostni meri konkretizirane trditve, zato v njem niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja po 8. v zvezi s 14. točko 3. člena ZKLD, pa tudi ne katerega drugega kaznivega dejanja, s tem pa podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev kazenskega zakona podana in je zato zahtevi ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenega Š.G. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 8. v zvezi s 14. točko 3. člena ZKLD. V skladu s takim izidom postopka z izrednim pravnim sredstvom je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni obsojenčevi izdatki ter potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika bremenijo proračun.

10. Glede na to, da je ugotovljena kršitev kazenskega zakona narekovala izrek oprostilne sodbe, se Vrhovno sodišče v utemeljenost trditev o ostalih kršitvah zakona ni spuščalo.