Jedro

Tožnik s tožbo vtožuje plačilo gmotne in negmotne škode, ki naj bi jo utrpel v delovni nezgodi pri toženi stranki. Tožnik dela pri toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava, v delovnem razmerju pa je bil pri drugi družbi. Zato je za odločanje o tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi (točka I. izreka). Odločilo je, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v nadaljnje sojenje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kranju (točka II. izreka).

Zoper takšen sklep se zaradi „kršenja materialnega in procesnega prava“ pritožuje tožena stranka. Navaja, da je že v prejšnjih vlogah sodišču prve stopnje dokazala, da nikoli ni izvajala kakršnihkoli del na objektu, na katerem se je poškodoval tožnik in da nikoli ni zaposlila kakršnegakoli delavca. Dokazala je tudi, da je bil tožnik za nedoločen čas zaposlen pri družbi A. d.o.o.. V kolikor bi bilo res, kar tožnik navaja v tožbi, bi pravočasno podal prijave na ustrezne službe, ne pa da je njegov odvetnik zadnji dan pred iztekom zastaranega roka vložil neutemeljeno tožbo. Tožnik je invalid že od 4. 6. 2007 dalje, zato mu je moralo biti jasno, da na odru ni imel kaj početi. Tožena stranka pritožbeno sodišče poziva, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožnika kaznuje zaradi klevetanja.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno zgolj o tem, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, zato ni možno upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje o tem še ni odločalo. Dejansko pritožba ne navaja ničesar, s čimer bi tožena stranka izpodbijala stališče sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu in da je podana stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Dejstva, na katera se sklicuje pritožba, govorijo v prid takšni odločitvi sodišča prve stopnje, saj tudi tožena stranka poudarja, da tožnik ni bil zaposlen pri njej.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali so podani pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožba se sicer sklicuje na kršitve procesnega prava, kar pomeni, da vsaj smiselno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tožnik s tožbo vtožuje plačilo gmotne in negmotne škode, ki naj bi jo utrpel v delovni nezgodi pri toženi stranki. Ob ugotovitvi, da tožnik v času poškodbe ni bil zaposlen pri toženi stranki, temveč pri družbi A. d.o.o., je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da za ta spor ni stvarno pristojno. V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. V okvir delovnih sporov o obveznostih iz delovnega razmerja sodijo tudi spori v zvezi z odškodninsko odgovornostjo delodajalca. Delovno sodišče je v individualnem delovnem sporu lahko pristojno le glede odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo njegov delavec pretrpi pri delu ali v zvezi z delom, ne pa tudi za škodo, ki bi jo delodajalec na delovišču povzročil tretji osebi. Le v primeru, če bi bil tožnik v času poškodbe v delovnem razmerju pri toženi stranki, bi iz naslova gmotne in negmotne škode odškodnino od tožene stranke lahko vtoževal v delovnem sporu. Navedeno je razvidno tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 o tem, da je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi, če v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica. Gre za atrakcijo pristojnosti, ki je možna le v primeru odškodninskega spora iz delovnega razmerja, ne pa tudi če gre med povzročiteljem škode in oškodovancem, za kakšno drugačno razmerje, kot je očitno šlo tudi v tem primeru.

Ob ugotovitvi, da tožnika dela pri toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak očitno na podlagi pogodbe civilnega prava in da je bil v delovnem razmerju pri družbi A. d.o.o., je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje o tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, krajevno pa je glede na določbe 30. in 46. člena ZPP pristojno Okrožno sodišče v Kranju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.