Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča ima v primeru kolizije med utemeljenim dednopravnim zahtevkom in utemeljenim ugovorom priposestvovanja prednost priposestvovanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Ugotovi se, da tožnikoma M. K., stan. P. 1 in D. K., stan. P. 1, pripada po vstopni pravici po pok. C. K., dedna pravica na podlagi oporočnega dedovanja tudi na nepremičninah; parc. št. 145/35 k.o. X, ID znak 000, parc. št. 165/1 k.o. X, ID znak 001, parc. št. 166/0 k.o. X, ID znak 002, parc. št. 174/1 k.o. X, ID znak 003, parc. št. 186/2 k.o. X, ID znak parc. št. 186/3 k.o. X, ID znak 005, parc. št. 93/124 k.o. X, ID znak 006, parc. št. 280/1 k.o. X, ID znak 007, parc. št. 145/84 k.o.X, ID znak 008, parc. št. 145/28 k.o X, ID znak 009, parc. št. 207/0 k.o. X, ID znak 010, parc. št. 208/0 k.o. X, ID znak 011, parc. št. 188/2 k.o. X, ID znak 012, parc. št. 95/23 k.o. X, ID znak 013, parc. št. 93/75 k.o. X, ID znak 014, parc. št. 145/4 k.o. X, ID znak 015, parc. št. 145/5 k.o. X, ID znak 016, parc. št. 145/6 k.o. X, ID znak 017, ki so bile predmet Dednega dogovora, ki so ga sklenili dediči po pok. K. A., pred Občinskim sodiščem v Tolminu, pod opr. št. O 216/70 z dne 18.8.1970. Ugotovi se, da sta tožnika M. K., stan. P. 1 in D. K., stan. P. 1, lastnika, vsak do 1/2, na nepremičninah; parc. št. 145/35 k.o. X, ID znak 000, parc. št. 165/1 k.o. X, ID znak 001, parc. št. 166/0 k.o. X, ID znak 002, parc. št. 174/1 k.o. X, ID znak 003, parc. št. 186/2 k.o. X, ID znak 004, parc. št. 186/3 k.o. X, ID znak 005, parc. št. 93/124 k.o. X, ID znak 006, parc. št. 280/1 k.o. X, ID znak 007, parc. št. 145/84 k.o. X, ID znak 008, parc. št. 145/28 k.o. X, ID znak 009, parc. št. 207/0 k.o. X, ID znak 010, parc. št. 208/0 k.o. X, ID znak 011, parc. št. 188/2 k.o, X, ID znak 012, parc. št. 95/23 k.o. X, ID znak 013 parc. št. 93/75 k.o. X, ID znak 014, parc. št. 145/4 k.o. X, ID znak 015, parc. št. 145/5 k.o. X, ID znak 016, parc. št. 145/6 k.o. X, ID znak 017, kar je tožena stranka M. K., stan. L. 6, , dolžna priznati in izdati ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bosta tožnika M. K., stan. P. 1 in D. K., stan. P. 1, lahko vknjižila v zemljiško knjigo pri navedenih nepremičninah kot solastnika, vsak do 1/2, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba, ter vse te nepremičnine izročiti v posest tožeči stranki, vse v roku 15 dni, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki 3.666,65 EUR njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tudi v ponovljenem sojenju ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov iz dediščinske tožbe. Ugotovilo je, da jima pripada po vstopni pravici po pokojnem C. K. dedna pravica na podlagi oporočnega dedovanja na nepremičninah, navedenih v točki I izreka, ki so bile predmet dednega dogovora, ki so ga sklenili dediči po pokojnem K. A. pred Občinskim sodiščem v Tolminu pod opr. št. O 216/70 z dne 18.8.1970 (točka I izreka). Ugotovilo je tudi, da sta tožnika lastnika vsak do ½ teh nepremičnin ter da jima je toženka dolžna to priznati in izdati ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bosta tožnika lahko vknjižila kot solastnika vsak do ½ pri teh nepremičninah (točka II izreka). Toženi stranki (v nadaljevanju toženki) je naložilo, da povrne tožnikoma 3.901,00 njunih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka po pooblaščencu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku toženke, podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistveno kršitev določb postopka uveljavlja iz več razlogov: - ker sodišče prve stopnje (v nadaljevanju te točke sodišče) v izpodbijani sodbi ni odločilo o vseh postavljenih zahtevkih, - ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov..., in ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka. Sodišču očita, da ni odločilo o zahtevku toženke na vračilo izplačil, ki jih je opravila toženka na podlagi sklenjenega dednega dogovora. Toženka je zatrjevala, da je lastninsko pravico pridobila na temelju sklenjenega dednega dogovora, da je za nepremičnine ves čas skrbela, vanje vlagala, plačevala davščine in da je izpolnila vse svoje obveznosti po sklenjenem dednem dogovoru. Navedla je, da je izplačala obe sestri pokojnega moža - J. K. in V. P. in zahtevala, da se tožniku naloži povračilo navedenega (z obrestmi). Sodišče se do tega ni opredelilo niti z besedo. Prav tako je zavrnilo dokaze z zaslišanjem obeh predlaganih prič, ki bi lahko potrdili, da sta svoj delež prejeli. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da je dedni dogovor sklenil tudi C. K. in se z njim tudi v celoti strinjal, kot tudi ne do navedb toženke, da se je slednji dedovanju odpovedal, kar bi prav tako lahko potrdili predlagani priči. Navedeno je s strani tožnikov neprerekano in kot takšno nesporno dejstvo. Izvedbo dokazov z zaslišanjem le teh je sodišče brez obrazložitve zavrnilo. Obrazložitev, da za predmetno pravdno niso relevantni, ne vzdrži resne presoje. Sodišče se ni opredelilo niti do vlaganj v nepremičnino in vzdrževanja le te, s strani toženke, ni odločilo o zahtevku slednje na povrnitev vseh vlaganj, plačila davka.

Sodišče je zagrešilo kršitev s tem, ko ni upoštevalo pripoznave zahtevka glede nujnega deleža. Tožeča stranka je na zaslišanju dne 14.3.2018, na vprašanje sodnice odgovorila oz. jasno izjavila, da nujni delež toženki pripada in naj slednja dobi vse, kar ji gre. Toženka je zahtevek glede nujnega deleža postavila, pri čemer so ugotovitve sodbe, da toženka ni edini dedič po A. K., napačne, saj sta se sin in hči dedovanju odpovedala, tako je toženka edina dedinja po A. in je bil zahtevek slednje tudi povsem pravilno postavljen. O tem naj sodišče tudi samo opravi poizvedbe v zapuščinskem postopku, ki se je vodil po A. K..

Sodišče je v obrazložitvi sodbe napačno navedlo izjavo toženke. Slednja je zapisala, da je C. vsem sestram in bratom večkrat izjavil, da se dediščini odpoveduje (tj. da se odpoveduje vsemu), medtem ko iz obrazložitve sodbe izhaja bistveno drugače, da bi se C. K., če bi bila oporoka pravočasno najdena, dediščini celo odpovedal. Gre za kršitev iz 15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Toženka zatrjuje tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Večkrat je navedla, da je oporočitelj oporoko napravil, da bi poskrbel za svojo ženo. Premoženje je C. namenil pod pogojem, da bo zanjo skrbel, v primeru prejšnje oporočiteljeve smrti. Ko je oporočitelj umrl, je štel da oporoka ne velja več, saj se pogoj, pod katerim je bila ta napisana, ni izpolnil, niti se ni mogel več izpolniti. Oporočiteljevega namena ni bilo več mogoče zasledovati. Glede na dejstvo, da je bila oporoka izgubljena, pri čemer se ne ve, kdaj se je izgubila, pred ali po smrti oporočitelja, ni mogoče zaključiti, da oporočitelj oporoke ni preklical. Tudi v kolikor bi oporočitelj odšel na sodišče in le temu naznanil preklic oporoke, slednji le tega ne bi mogel narediti, če je bila oporoka izgubljena, oz. če sodišče zanjo ni vedelo. Izgubljene oporoke ni mogoče preklicati. Tudi sicer toženka poudarja, da morebiten uraden nepreklic oporoke s strani oporočitelja ni bil storjen iz razloga, da je bil oporočitelj prepričan, da takšna oporoka nima več pravne veljave. Zaradi dejstva, da je od smrti oporočitelja minilo že več deset let, ter da je v vmesnem času umrl tudi C. K., je toženka postavljena v nehvaležno vlogo, saj je zaradi poteka časa, navedeno težko izkazati. Toženka je bila ves čas prepričana, da je lastnica in nikakor ni pričakovala, da bo morala kadarkoli izpolnitev dednega dogovora ali svojo lastninsko pravico dokazovati. Navedeno med dediči ni bilo nikoli sporno. Oporočitelj je navedeno večkrat povedal vsem bližnjim. To so vedeli tudi potomci in tudi zaradi tega, so se glede dedovanja vse že zmenili sami. Tudi C. je vedel in se strinjal, da ne dobi nič, saj za svojo mamo ni skrbel, temveč sta skrbela toženka in g. A. K.. Do oporočnega dedovanja je tako prišlo le zaradi zmote. Izpostavlja, da je potrebno upoštevati oporočiteljevo voljo. Vsi, ki jih je toženka predlagala za zaslišanje bi o le tej, pravi volji oporočitelja lahko tudi izpovedali, a je sodišče izvedbo dokaza zavrnilo. Sodišče je postopalo v nasprotju z 84. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Toženka navaja, da vse do današnjega dne ni prejela obvestila oz. poziva sodišča o razglasitvi oporoke in opozorila, da lahko svoje pravice uveljavlja v pravdi, skladno z drugim odstavkom 222. člena, kar predstavlja nadaljnjo kršitev. Posledično roki za toženko niti niso mogli pričeti teči. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da toženka nepremičnin ni oz. ni mogla priposestvovati. Toženka je imela dobroverno posest na nepremičninah več deset let, posledično je lastninsko pravico pridobila iz naslova priposestvovanja. Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških postopka. Tožnica je del svojega zahtevka umaknila, kar je potrebno šteti, kot da s svojim zahtevkom ni uspela. Glede na to, da vrednost umaknjenega zahtevka predstavlja skoraj polovico vrednosti spora (preko 19.000,00 EUR) in da je toženka stroške z vlogo 28.2.2018 pravočasno priglasila, je odločitev sodišča o stroških napačna. Sodba je napisana nerazumljivo (ni razvidno, kdo kaj zatrjuje), s kupom slovničnih in pravopisnih napak.

3. Tožnika sta odgovorila na pritožbo. Predlagata njeno zavrnitev in povrnitev pritožbenih stroškov. Za toženko ostaja sporna, poleg ugovora priposestvovanja, le njena zahteva, s katero uveljavlja nujni delež in zahteva za vrnitev izplačanega zneska 40.000,00 EUR po dednem dogovoru. Toženka je vztrajala pri nujnem deležu za primer neuspešnosti, z njenimi ugovori pa tudi ni formulirala, kaj naj ji sodišče prisodi. Ni postavila izrecnega zahtevka, koliko naj bi ji tožnika izplačala in zakaj, kar tudi iz pritožbe to še vedno ni razvidno. Če hoče imeti toženka o svoji pravici zahtevati vračilo izplačil na podlagi sklenjenega dednega dogovora, odločbo, mora to zahtevati z nasprotno tožbo, česar pa do zaključka glavne obravnave toženka ni storila. Šele v sedanji pritožbi izrecno zahteva, da se tožnikoma naloži plačilo oz. povračilo navedenega z obrestmi, pri čemer ni jasno ali je to 60.000,00 DIN, izplačanih J. K., ali tudi izplačilo V. P. ali tudi povračilo za skrb za starše, za plačilo davščin in drugo zgoraj našteto. Za izplačane zneske po dednem dogovoru, toženka ni postavila nobenega zahtevka, razen za izplačilo J. K., nobenega drugega zahtevka ni opredelila po višini in ni navajala potrebne dejanske podlage zanje. Njene navedbe so tudi v pritožbi nekonkretizirane. Dokaz z zaslišanjem obeh predlaganih prič, ki bi lahko potrdil, da sta svoj delež po dednem sporazumu sprejeli, je sodišče utemeljeno zavrnilo, saj tožnika teh navedb nista prerekala. Tožnika menita, da toženka nima prav, ko trdi, da mora sodišče po uradni dolžnosti odločati v pravdnem postopku o njenih nedefiniranih zahtevkih za vračilo zgolj na podlagi ugovora, brez formiranega zahtevka. Če toženka meni, da sodišče ni odločilo o vseh njenih zahtevkih, bi morala predlagati dopolnitev sodbe. Ta rok je toženka zamudila. Prerekata, da sta pripoznala zahtevek glede nujnega deleža. Navajata tudi, da je toženka najkasneje 15.8.2016 zvedela za razglasitev oporoke. Ker je ugovor neveljavnosti oporoke podala šele po razveljavitvi prve sodbe, je to glede na 61. člen ZD prepozno. Glede priposestvovanja se sklicujeta na razloge sodbe. Močnejša je pravica tožeče stranke kot oporočnega dediča v razmerju do tožene, ki se opira na zakonito dedovanje. Če bi držala trditev toženke, da je priposestvovala nepremičnine, pritožba opozarja, da sta trčili pravica tožnikov do zasebne listine in dedovanja ni pravica, ki jo daje SPZ dobrovernemu posestniku za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

4. Pritožba je utemeljena.

5. A. K. je pravni prednik tožnikov (oče njunega pokojnega očeta C.) in toženkinega pokojnega moža A. (njegov oče). Za časa svojega življenja je napravil oporoko, ki je bila sprejeta v sodno hrambo leta 1957. Umrl je leta 1970. V zapuščinskem postopku, ki se je istega leta vodil po njem in zaključil, ta oporoka ni bila upoštevana. Ves čas se je nahajala na Okrajnem sodišču v Tolminu in je bila najdena skoraj pol stoletja po zaključku zapuščinske obravnave.

6. Ker se za oporoko ni vedelo, je prišlo do zakonitega dedovanja. K dedovanju so bili poklicani njegovi otroci C. (oče tožnikov), A. (mož toženke), F., V. in J., vsak z dednim deležem do 1/5. Dediči so sklenili dedni dogovor. V. in J. sta svoja deleža odstopili toženkinemu možu A1. Nepremičnine so si razdelili zapustnikovi sinovi A., F. in C.2. 7. Zapuščinsko sodišče je našlo oporoko zapustnika petinštirideset let po njegovi smrti in zaključku zapuščinskega postopka. Najdeno oporoko je razglasilo 23.12.2015. V tej oporoki je oče tožnikov (C.) naveden kot glavni dedič zapustnikovega premoženja. Tožnika, ki sta njegova dediča, z dediščinsko tožbo zahtevata, da se jima prizna dedna pravica in da jima toženka, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, vrne3 nepremičnine, ki jih je podedovala po svojem možu A., ta pa po svojem očetu A..

8. Toženka je starejša oseba4, ki v prvem sojenju ni imela pooblaščenca. Ugovarjala je zastaranje in pasivno legitimacijo. Prvostopenjsko sodišče je oba njena ugovora zavrnilo in zahtevku tožnikov v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče se je z zavrnitvijo ugovorov strinjalo, ni se pa strinjalo s postopanjem prvostopenjskega sodišča, zato je s sklepom I Cp 92/2017 z dne 13.9.2017 prvo sodbo razveljavilo.5 Menilo je, da bi glede na naravo te zadeve in okoliščine primera moralo seznaniti toženko s svojimi stališči in jo opozoriti, naj si vzame pooblaščenca6. 9. V novem sojenju je toženka podala nove navedbe in ugovore, s katerimi se je upirala tožbenemu zahtevku. Prvostopenjsko sodišče jih je štelo za pravočasne in se je do vseh ustrezno opredelilo. Izpodbijani zaključek, da toženka ni edina dedinja po možu A. je res napačen in v nasprotju s podatki spisa7 , sicer pa sodba nima očitanih procesnih napak in tudi drugi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na postopanje prvostopenjskega sodišča, niso utemeljeni. Z izjemo ugotovitve, da toženka ni edina dedinja po A., ki jo je pritožba uspešno izpodbila8, so vsa ostala ključna dejstva pravilno ugotovljena.

10. Pritožbeno sodišče ponavlja, da gre za specifično zadevo. Zaveda se, da stranke niso krive za nastalo situacijo. Prišlo je do napake, ki jo v tem sporu po pravni poti ni mogoče rešiti na način, ki bi zadovoljil obe pravdni stranki. Zato si je na pritožbeni obravnavi prizadevalo, da se tožnika in toženka dogovorijo in mirno rešijo ta spor, a ni uspelo.

11. V ponovljenem postopku je toženka ugovarjala priposestvovanje. Sklicevala se je na nesporno več desetletij trajajočo dobroverno posest nje in njenega moža. Tožnika nista prerekala njenih trditev glede posesti in dobre vere. Trdila pa sta, da je toženka s tem ugovorom prekludirana. Trdila sta tudi, da lahko pride do priposestvovanja le v primeru, ko posestnik hkrati s posestjo ni pridobil lastninske pravice, toženka oz. njen prednik pa sta pridobila zemljiškoknjižno lastninsko pravico na podlagi sklepov o dedovanju, zato priposestvovalna doba dejanskemu in zemljiškoknjižnemu lastniku ne more teči9. 12. Prvostopenjsko sodišče je ta toženkin ugovor zavrnilo. Presodilo je, da imata tožnika močnejšo pravico (kot oporočna dediča) od tiste, na katero se opira toženka. Menilo je, da priposestvovalna doba ni mogla teči, ker toženka ni le posestnica temveč tudi zemljiškoknjižna lastnica.

13. Pritožbeno sodišče meni, da je presoja o neutemeljenosti tega ugovora materialnopravno zmotna. Dejstvo, da je toženka vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica spornih nepremičnin, ne more predstavljati ovire, da bi se branila z ugovorom priposestvovanja. Tožnika (smiselno) zatrjujeta, da je (bil) pravi dedič po A. njun oče C. in ne toženkin mož A., ki je kot dedič spornih nepremičnin naveden v sklepu o dedovanju po A.. A. ne štejeta za pravega dediča in posledično toženki, ki je dedovala po možu, ne priznavata dedne pravice. Posledično ji ne priznavata niti lastninske pravice. Toženka ima nepremičnine v dobroverni posesti od smrti njenega moža A. (od leta 1976), pred tem jih je imel v dobroverni posesti A. (od leta 1970 do 1979). Upoštevaje zakonodajo, ki je veljala pred letom 2003, ko je stopil v veljavo Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), so bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje preden sta tožnika zahtevala dediščino na podlagi oporoke. Po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je bila namreč za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah potrebna dvajsetletna dobroverna posest oziroma desetletna dobroverna in zakonita posest10. Tudi po prej veljavnih pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika je zadoščala dvajsetletna dobroverna posest. Za toženko je ta priposestvovalna doba pretekla.

14. Pravni prednik toženke in za njim toženka, je imel nepremičnine v posesti na podlagi zakonitega dedovanja in dednega dogovora. Pravna varnost oziroma varnost pravnega prometa zahtevata, da domnevni dedič ni predolgo v negotovosti. Pred tem ga varuje zastaralni rok iz 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD)11. Ko tožnik opira svojo pravico na zakonito dedovanje, pravica zahtevati zapuščino zastara proti poštenemu posestniku najpozneje v desetih letih, proti nepoštenemu pa v dvajsetih letih od smrti zapustnika12. Roki za zastaranje tožbe so enaki, kot jih je določal ZTLR za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah. V primeru sklicevanja na oporoko tečejo roki od razglasitve oporoke. Oporoka se lahko najde več desetletij po smrti zapustnika. Če se dobroverni domnevni dedič ne bi mogel braniti z ugovorom priposestvovanja, bi bil njegov položaj vedno negotov, tudi po preteku vseh rokov, ki jih sicer zakon določa za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Oporoka se lahko najde tudi po petdesetih ali več letih, zato se lahko po mnenju pritožbenega sodišča tudi domnevni dedič, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, upre zahtevku na izročitev zapuščine s sklicevanjem na priposestvovanje. Glede na med strankama nesporna dejstva o posesti nepremičnin, ki so predmet tožbe, je toženka izkazala, da je do postavitve zahtevka za izročitev zapuščine izpolnila pogoje za priposestvovanje lastninske pravice. Po mnenju pritožbenega sodišča ima v primeru kolizije med utemeljenim dednopravnim zahtevkom in utemeljenim ugovorom priposestvovanja prednost priposestvovanje13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo o stroških vsega postopka. Tožnika, ki v pravdi nista uspela, morata povrniti toženki njene stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 3.666,65 EUR14. Izrek o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154., prvega odstavka 155. in drugim odstavkom 165. člena ZPP.

1 J. si je „zadržala“ pravico do 6.000 din, V. pa do 23 m3 lesa. 2 To izhaja iz sklepa o dedovanju O 216/70-4 z dne 18.8.1970. 3 Izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. 4 Rojena leta 1929. 5 Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevku tudi glede določenih nepremičnin, ki jih pravni prednik toženke ni dobil z dedovanjem po pokojnem očetu A.. V novem sojenju je tožnik glede teh nepremičnin tožbo umaknil. 6 Glede aktivne in pasivne legitimacije pri dediščinski tožbi sodna praksa ni enotna, različna so tudi stališča pravnih strokovnjakov. Zastopano je tudi stališče, da je dediščinska tožba možna le med dediči istega zapustnika. Pritožbeno sodišče sicer meni, da je dediščinska tožba dopustna tudi zoper univerzalnega pravnega naslednika pasivno legitimirane osebe (osebe, ki je v sklepu o dedovanju navedena kot dedič in za katero tožeča stranka zatrjuje, da ni pravi dedič zapuščine oziroma da ima v posesti večji delež, kot mu dejansko pripada). 7 Tožnika nista postavila konkretne trditve, da toženka ni edina dedinja po A.. V pripravljalni vlogi z dne 16.11.2017 sta v zvezi z zapisom v oporoki A., ki se nanaša na znesek 40.000 din navedla, da se bo postavilo vprašanje aktivne legitimacije toženke, če ni edina zakonita dedinja po pok. A.. 8 Tožnika, ki sta v tožbi zatrjevala, da je sporne nepremičnine po A. podedovala toženka, nista kasneje nikoli izrecno zatrjevala, da toženka ni edina dedinja po A., zato ni bilo potrebe, da toženka to dokazuje v postopku na prvi stopnji. Toženka je v pritožbenem postopku s predložitvijo kopije sklepa o dedovanju po pok. A. K. dokazala, da je edina dedinja in za tožnika to dejstvo ni sporno. 9 Drugi odstavek na tretji strani druge pripravljalne vloge tožnikov (l.št. 74). 10 28. člen ZTLR. 11 Primerjaj Sklep II Ips 362/2001. 12 Oziroma desetih letih v primeru dobrovernosti poštenega posestnika zapuščine. 13 Glej Nikola Gavella, Informator, Zagreb, 1986, str. 319.Primerjaj sodbo VSL II Cp 665/2018. 14 Stroški zastopanja: do izdaje izpodbijane sodbe 3720 odvetniških točk, v pritožbenem postopku 2370 točk (sestava pritožbe 1125 točk, obravnava 1125, odsotnost 120 točk), materialni stroški skupaj 70,90 točk, vse po vrednosti točke 0,459 EUR, kilometrina 2x 88,80 EUR, vse povišano za 22 % DDV.