Jedro

Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi po pravnomočnosti sodbe.

Izrek

I. Pritožba obsojenega S.L. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 1. 8. 2017 sledilo predlogu okrožne državne tožilke ter po prvem odstavku 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, sedaj obsojenemu Š. in S. L. podaljšalo še za 6 mesecev, to je do 1. 2. 2018. Vsebina in obseg začasnega zavarovanja za posameznega obsojenca, sta podrobneje navedena v izreku sklepa I K 35617/2011. 2. Zoper sklep se je pritožil obsojeni S.L. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP ni konkretiziral, pa tudi v pritožbeni obrazložitvi pritožbeno sodišče katere od teh ni prepoznalo. Drugače je s kršitvijo kazenskega zakona, ki je bila kot smiselna kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP prepoznana v delu pritožbene obrazložitve, v katerem pritožnik pravi, da je v njegovem primeru terjatev pravnomočno znana ter da izvršba že poteka. Z napadenim sklepom je tako dodan novi izvršilni naslov, kar pa zaradi dejansko ustvarjene visečnosti (litispendence) ni dopustno.

5. Pritožnik se moti. Po razumljivem izreku in razlogih sklepa, pri tem ne gre za dodatni izvršilni naslov, ampak za odločbo, s katero se v pritožbi omenjeno izvrševanje dodatno zavaruje. Razlika je pomembna, ker pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 35617/2011 z dne 15. 12. 2014 še ni bila v celoti izvršena, s čemer se izdaja napadenega sklepa izkaže za dejanje, ki zakonskega pooblastila sodišču iz petega odstavka 502.b člena ZKP ne presega.

6. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožniku niti, ko v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanje zatrjuje, da mesečno že odplačuje 1.414,51 EUR ter da višina protipravne premoženjske koristi ne znaša 88.648,03, ampak da je zmanjšana za 6.448,38 EUR. Pritožnik je sicer predložil izpiske obračunov plač, ki zgolj za zadnje tri mesece potrjujejo odbitke za namen izvršbe pri Finančni upravi Republike Slovenije v različnih višinah, ki pa v vsoti niso primerljivi z višino pridobljene premoženjske koristi, katere zahtevek za odvzem je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom tudi v dejanskem smislu pravilno začasno zavarovalo.

7. Odločba o dolžnosti plačila sodne takse temelji na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter številki 74013 Taksne tarife.