Jedro

Izvajalec ima pravico do plačila za opravljeno delo, a ima pravico le do plačila dejansko izvedenih del. Tožnikova pravica terjati plačilo za opravljeno delo tudi ne more biti odvisna od dejstva, ali se stranki dogovorita o vseh sestavinah dokončnega obračuna. V konkretnem primeru ni mogoče mimo dejstva, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni bilo mogoče ugotoviti niti obsega pogodbeno opravljenih del niti obsega dodatnih del, še manj pa preveriti vrednost opravljenih del. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S tem pravilom sta definirani procesno trditveno in dokazno breme, in sicer ne kot procesna dolžnost stranke do sodišča ali do nasprotne stranke, pač pa do same sebe: navajanje relevantnih dejstev in predlaganje učinkovitih dokazov povečuje možnosti stranke za uspeh v pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.306,62 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 125624 /20165 z dne 5.12.2016, razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama ni sporno, da sta 14.10.2013 sklenili gradbeno pogodbo št. 16/2013, s katero se je tožeča stranka (izvajalec) po naročilu tožene stranke zavezala izvesti ključavničarska, fasaderska in krovsko kleparska dela, navedena v ponudbi 128 B/2013 z dne 10.10.2013, ki se nanaša na izvedbo podkonstrukcije fasade in fasade na osnovnem objektu poslovnega objekta tožene stranke. 18.10.2013 sta sklenili še gradbeno pogodbo št. 17/2013, po kateri je tožeča stranka za toženo stranko izvajala ključavničarska, fasaderska in krovsko kleparska dela po ponudbi 128 C/2013 z dne 16.10.2013, ki se nanaša na razna dela, izdelavo treh nadstreškov in jeklenega stopnišča. 18.11.2013 je bil sklenjen Aneks št. 1, s katerim je bil podaljšan rok izvedbe del do 15.7.2014. Tožeča stranka je zatrjevala tudi dogovor o dobavi fasadnih in strešnih plošč, po katerem naj bi za toženo stranko dobavila plošče v vrednosti 74.726,88 EUR. Med strankama je bil sporen obseg opravljenih pogodbenih in dodatnih del. 6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da tožeča stranka ni predložila gradbenega dnevnika, čeprav sta se pravdni stranki v pogodbah dogovorili, da bo gradbeni dnevnik in vso predpisano dokumentacijo vodila v skladu z Zakonom o graditvi objektov. Pravdni stranki sta se tudi dogovorili, da bo tožeča stranka izvršena dela obračunavala prav na osnovi potrjene obračunske knjige, ki jo bo poslala v pregled in potrditev odgovornemu nadzorniku. Na podlagi v spis predloženih obračunskih listov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso podpisani ne s strani sestavljavca, ne s strani odgovornega vodje del in tudi ne s strani investitorja / nadzornega organa. Glede na manjkajočo dokumentacijo sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, ali so bila vsa dela po gradbenih pogodbah in morebitno dodatno naročena dela izvedena in prekontrolirana pravilnost predloženih obračunov izvedenih del, tega pa ni mogel ugotoviti niti izvedenec. Ker ni bilo mogoče ugotoviti, koliko in katera dela je tožeča stranka opravila, saj dokaznega bremena v zvezi s tem ni zmogla, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi presojalo ugovore tožene stranke, ki so se nanašali na manjvrednost del zaradi uveljavljanja stvarnih napak in zatrjevano zamudo z deli.

7. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je za rešitev sporne zadeve nujno potrebno opraviti izmere izvedenih del na objektih, česar pa sodišče prve stopnje naj ne bi dopustilo. Da bi bile izmere izvedenih del nujne, je opozoril tudi izvedenec, ki je hkrati tudi opozoril, da na podlagi predložene dokumentacije, ki je pomanjkljiva, obračuna dejansko izvedenih del ni mogoče narediti. Tožeča stranka na izvedensko mnenje ni imela pripomb, niti ni zahtevala dopolnitve izvedenskega mnenja. Šele v pritožbi uveljavlja pomanjkljivost dokaznega postopka z izvedencem, kar pa je prepozno (prim. 286.b člen ZPP).

8. Za odločitev tudi ne more biti relevantno pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka pridobila uporabno dovoljenje za osnovni proizvodni objekt, za zgrajeni prizidek – skladišče in nadstrešnico pa ga bo dobila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi VII Pg 1413/2017. Med strankama je sporen obseg opravljenih pogodbenih in morebitnih dodatnih del, tega pa (zgolj) z zatrjevanim uporabnim dovoljenjem ni mogoče izkazati.

9. Prav tako ne drži pritožbeno zatrjevanje, da naj bi izvedenec v svojem mnenju ugotovil, da je tožena stranka (ob upoštevanju dolžnih plačil) tožeči stranki dolžna plačati še 182.913,36 EUR. Kaj takega namreč iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Izvedenec je v mnenju (točka 8.2 Vprašanja tožeče stranke, l. št. 217) odgovoril, da je na podlagi tožnikovega Obračuna izvedenih del (v nadaljevanju: Obračun) toženec dolžan plačati tožniku navedeni znesek. Gre za odgovor na tožnikovo vprašanje „Kakšen je znesek, ki ga je toženec še dolžan plačati tožniku (ob upoštevanju delnih plačil) na podlagi Obračuna izvedenih del z dne 10.3.2015“. Upoštevajoč celotno izvedensko mnenje in način, na katerega je izvedenec odgovarjal na vprašanja, pa je ta odgovor potrebno umestiti v celoten kontekst izvedenskega mnenja. Iz njega nedvoumno izhaja, da je to le prepis zneska iz izpodbijanega Obračuna tožeče stranke, pri čemer je izvedenec na več mestih opozoril, da zaradi pomanjkljive dokumentacije ni mogoče narediti obračuna dejansko izvedenih del in ugotoviti, ali tožena stranka tožeči stranki še kaj dolguje, oziroma Obračun preveriti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da Obračun tožeče stranke ni skladen s podatki iz nepodpisane gradbene knjige in z dejansko izvedenimi deli, na več mestih pa je izrecno opozorjeno, da vsa dela v tožnikovem Obračunu niso bila izvedena, da pa so bila izvedena še druga dela, vendar glede na manjkajočo dokumentacijo ni mogoče ugotoviti vrednosti del. Izvedenec je navedel „omejitveni pogoj“ pri presoji zneska iz Obračuna, to pa je, da že izstavljene in plačane situacije niso imele podlage v nepopolni in nepodpisani gradbeni knjigi. Poudaril je, da se vrednosti materiala ne da izločiti od skupne ocene (material + delo), ker izvajalec ni podal razmejitve oziroma kalkulativnih osnov (kot je to običajno v gradbeni praksi in je to določeno tudi v obeh pogodbah), zato ocene, ali Obračun vsebuje še kakšna druga dela in dobavljeni material, ki niso navedena v pogodbah, in kakšen je znesek teh del ter vrednost materiala, ni mogoče podati. Izvedenec je pri izvedenih delih ugotovil tudi napake, v odsotnosti dokaznih listin pa ni mogel oceniti, ali so bile napake odpravljene.

10. Upoštevajoč celotno izvedensko mnenje (ne zgolj iz konteksta iztrgan del o znesku, ki naj bi ga tožena stranka dolgovala po Obračunu tožeče stranke), je povsem jasno, da izvedenec ni ugotovil, da naj bi bila tožena stranka tožeči stranki dolžna še 182.913,36 EUR, kot to zatrjuje tožeča stranka v pritožbi.

11. Za odločitev je bistvenega pomena, da tožeča stranka na izvedensko mnenje ni imela pripomb niti ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja, in to niti po tem, ko je izvedenec jasno navedel, da bi bilo za dokončno razrešitev sporne zadeve nujno opraviti izmere izvedenih del. Iz predloženih dokazov in na podlagi opravljenega dela izvedenec Obračuna ni mogel preveriti, pri čemer je z zanesljivostjo ugotovil, da vsa dela v zaračunanih količinah niso bila izvedena. To pa pomeni, da ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje izmer izvedenih del na objektih ni dopustilo. Še več: po tem, ko je sodišče na naroku 20.9.2019 v dokaznem postopku vpogledalo listine v spisu in izvedensko mnenje z dopolnitvijo, ostale dokazne predloge (ki konkretno sicer niso navedeni) pa zavrnilo, takšne odločitve ni grajala. To pa pomeni, da ne more šele v pritožbenem postopku sodišču prve stopnje očitati kršitev določb postopka, in sicer, da pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh predloženih dokazov, predvsem „dokazov, ki predstavljajo pravno podlago zahtevka“. Na podlagi predloženih listin in izvedenskega mnenja ni mogoče ugotoviti, koliko in katera dela je tožeča stranka dejansko opravila (zagotovo pa ne vseh, kar je izvedenec v izvedenskem mnenju poudaril na več mestih), druge dokazne podlage za ugotovitev tega pa tožeča stranka ni predlagala.

12. Ne drži niti pritožbeni očitek, da iz predloženih listin in izpovedb izhaja, da so predloženi dokazi dovolj, da se lahko ugotovi obstoj in obseg opravljenih del. Ne le, da v dokaznem postopku niso bile zaslišane stranke in priče (saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe), ravno zaradi dejstva, da na podlagi predloženih listinskih dokazov ni mogoče ugotoviti obsega opravljenega dela in spornih količin, je bil v postopku angažiran izvedenec. Slednji zaradi pomanjkljive dokumentacije (in iz spisa izhajajoče očitne procesne neaktivnosti tožeče stranke) svoje naloge ni mogel dokončati na način, da bi lahko preveril pravilnost predloženih obračunov. Višje sodišče zato kot pravilen potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni bilo mogoče ugotoviti, koliko in katera dela je tožeča stranka opravila, pri čemer je dokazno breme o tem na njej.

13. Pač pa tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje med pravnimi podlagami za vtoževano terjatev spregledalo zatrjevani dogovor o dobavi fasadnih in strešnih plošč, po katerem naj bi tožeča stranka za toženo stranko dobavila plošče v vrednosti 74.726,88 EUR, posledično pa zavrnitve tožbenega zahtevka po tej podlagi ni obrazložilo. Slednje pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

14. Ni sporno, da fasadne obloge niso bile zajete v gradbeni pogodbi, pač pa je bila dobava fasadnih plošč dogovorjena kasneje in jo je tožena stranka delno že plačala. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, nobena od strank Obračuna ni podpisala (podpisal ga ni niti nadzorni), pri čemer Obračun navaja tako dobavo kot montažo oziroma vgraditev plošč. Zaradi tega je izvedenec opozoril, da bi bilo potrebno enostransko izstavljen Obračun preveriti ter opraviti skupni vpogled v dejansko stanje z izmero plošč. Tožeča stranka tudi v tem delu pripomb na izvedensko mnenje ni podala, prav tako pa ni predlagala dopolnitve mnenja, čeprav je izvedenec jasno navedel, da na zastavljena vprašanja zgolj na podlagi v spis vložene dokumentacije ne more odgovoriti.

15. Pritožba pravilno opozarja, da ima izvajalec pravico do plačila za opravljeno delo, pri čemer pa spregleda, da ima pravico le do plačila dejansko izvedenih del. Tožnikova pravica terjati plačilo za opravljeno delo tudi ne more biti odvisna od dejstva, ali se stranki dogovorita o vseh sestavinah dokončnega obračuna. Toda v konkretnem primeru ni mogoče mimo dejstva, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni bilo mogoče ugotoviti niti obsega pogodbeno opravljenih del niti obsega dodatnih del, še manj pa preveriti vrednost opravljenih del. To pa pomeni, da tožbeni zahtevek po višini ni izkazan, zaradi česar mu ni mogoče ugoditi niti delno, ne glede na sicer pravilna teoretična stališča pritožnika glede pravice do plačila.

16. Splošno pravilo iz 212. člena ZPP je, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S tem pravilom sta definirani procesno trditveno in dokazno breme, in sicer ne kot procesna dolžnost stranke do sodišča ali do nasprotne stranke, pač pa do same sebe: navajanje relevantnih dejstev in predlaganje učinkovitih dokazov povečuje možnosti stranke za uspeh v pravdi. V konkretnem primeru je tožeča stranka tista, ki mora dokazati obseg opravljenih pogodbenih in morebitnih dodatnih del. Na njej je torej materialno dokazno breme, ki pa ga v tej zadevi ni zmogla. Na pomanjkljivo trditveno podlago je v tem postopku tožena stranka večkrat opozorila, isto pa velja tudi za pomanjkljive dokaze. Na slednje je v izvedenskem mnenju in dopolnitvi izrecno in večkrat opozoril tudi izvedenec. Ne glede na opozorila je tožeča stranka ostala procesno pasivna; stranko, ki tako ravna, pa zadenejo posledice, saj sodišče izda zanjo neugodno odločbo.

17. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.