Jedro

Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper sklep je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki prizna priglašene stroške postopka in jih naloži v plačilo tožeči stranki, podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 22. 1. 2013 nadaljevalo predmetni postopek z dnem 3. 4. 2012, dovolilo spremembo tožbe, ki jo je podala tožeča stranka 17. 5. 2012 in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100152/2010 z dne 20. 7. 2010 tudi v 1. in 3. odstavku izreka, zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na skupni vtoževani znesek 41.285,11 EUR, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedeno odločitev je sprejelo, ker je bila terjatev tožeče stranke v delu, v katerem je bila tožba zavržena, priznana v stečajnem postopku nad toženo stranko, odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka pa je v delu, ki se nanaša na v stečajnem postopku prerekano terjatev, sprejelo na podlagi določbe sedmega odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, saj tožeča stranka ni pravočasno predlagala nadaljevanja pravdnega postopka glede navedene terjatve, skladno z določbo petega odstavka 296. člena ZFPPIPP pa je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek še v delu, ki se nanaša na terjatev, glede katere je tožeča stranka zamudila prekluzivni rok za njeno prijavo v stečajnem postopku.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je priznanje terjatve v stečajnem postopku mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Učinki priznanja terjatve s strani stečajnega upravitelja, ki je hkrati ne prereka nihče od upnikov, so namreč enaki učinkom pripoznave zahtevka v pravdnem postopku, s čimer pride do pravnomočne odločitve o terjatvi brez njenega vsebinskega obravnavanja.

7. Gledano celovito pravdni in stečajni postopek je zato treba šteti, da je tožeča stranka glede v stečajnem postopku nad toženo stranko priznanega dela vtoževane terjatve, tj. za znesek 41.285,11 EUR, z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi uspela. Njen uspeh v celotnem postopku glede na kasneje spremenjeno tožbo, kar je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 185. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP zaradi dokončne ureditve razmerij med strankama pravilno dovolilo, predstavlja skoraj polovico celotnega vtoževanega zahtevka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ob upoštevanju vseh okoliščin primera (drugi odstavek 154. člena ZPP), zlasti tem, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na v stečajnem postopku priznano terjatev, očitno potrebna oziroma upravičeno vložena, in da v zvezi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka tudi po oceni sodišča druge stopnje niso nastali posebni stroški, saj sodišče glede njegove (ne)utemeljenosti ni izvajalo dokaznega postopka, ampak je odločitev sprejelo na podlagi kogentnih določb ZFPPIPP, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).