Jedro

Za odločitev v konkretni zadevi tudi ni bistveno, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pri odločanju glede nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (sodno razvezo) ne vpliva. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča. Zato je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020).

Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi sodne razveze priznalo denarno povračilo v višini desetih mesečnih plač. Po prepričanju tožnice bi moralo sodišče, v skladu z uveljavljano sodno prakso in glede na okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati, priznati denarno povračilo najmanj v višini 18-ih mesečnih plač.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je Pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko prenehala veljati po sodbi sodišča z dnem 19. 3. 2021 (I. točka izreka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 4. 2018, temveč je trajalo do 19. 3. 2021, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 6. 5. 2018 do 5. 7. 2018, kar je tožnica zahtevala več (vzpostavitev in priznanje delovnega razmerja od 6. 5. 2018 do 5. 7. 2018 ter po 19. 3. 2021) je zavrnilo (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 6. 4. 2018 do 19. 3. 2021 (razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 6. 5. 2018 do 5. 7. 2018), priznati vse pravice iz delovnega razmerja in obračunati bruto nadomestila plač v skladu s pogodbo o zaposlitvi, zmanjšano za prejeta mesečna denarna nadomestila za čas brezposelnosti ter tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v presežku (pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja tudi po 19. 3. 2021 ter za obdobje od 6. 5. 2018 do 5. 7. 2018), je zavrnilo (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 29.489,80 EUR bruto ter ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, v presežku do zahtevanega zneska denarnega povračila v višini 18 plač, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.084,60 EUR, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške postopka (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da bi sodišče, glede na določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, okoliščine in interese za nadaljevanje delovnega razmerja moralo presojati z vidika obeh strank. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se delodajalčeva nezmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo lahko kaže samo v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo ali subjektivno porušenem odnosu med strankama. Tožnica meni, da je tožena stranka svoj predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala le z razlogi, s katerimi je, tudi tekom sodnega postopka utemeljevala nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in temu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo. Okoliščine, ki jih zatrjuje tožena stranka so nastale oziroma obstajale že v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato teh okoliščin sodišče ne bi smelo upoštevati. S tem, ko je sodišče prve stopnje nekritično sledilo in upoštevalo okoliščine, ki jih je zatrjevala tožena stranka, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v 18. točki sodbe zapisalo, da je sodišče na podlagi skladnih izpovedi direktorja tožene stranke A.A. in prič B.B., C.C., D.D. in E.E. ter pisne izjave F.F. in G.G. zaključilo, da je zaupanje porušeno in za nadaljnje sodelovanje s tožnico vodstvo tožene stranke ne vidi nobene možnosti. Sodišče je prezrlo, da je pisna izjava B.B., ki jo je podal 10. 3. 2021, po vsebini povsem drugačna od izjave podane na zaslišanju dne 19. 3. 2019, zato je resničnost njegove izpovedi vprašljiva. Prvotno je priča, tako kot ostale zaslišane priče, povezovala nezmožnost sodelovanja s tožnico zaradi policijske preiskave pri tožnici, o kateri naj ne bi obvestila vodstva in za katero se je izkazalo, da je pri tožnici sploh ni bilo. Zato bi moralo sodišče kritično presojati izjave prič in vodstva tožene stranke o izgubi zaupanja. Tudi izjava priče E.E. v tem postopku se razlikuje od izjave dane v postopku Pd 6/2017, ko je priča izjavila, da je bil odnos tožnice do ostalih zaposlenih korekten, da ni bila konfliktna in je bila vedno pripravljena pomagati. Po prepričanju tožnice bi moralo sodišče izjave prič H.H., E.E., F.F. in G.G. presojati v luči tega, da so to osebe, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki in ekonomsko odvisne od nje. Napačen pa je tudi zaključek sodišča, da prenehanje funkcije direktorja A.A. nima nobenega vpliva na presojanje glede zaupanja, ker je novi direktor B.B.. Tožnica v zvezi z nezaupanjem poudarja, da je zanjo takšno navajanje tožene stranke žaljivo, saj je bila tekom 18-letnega dela pri toženi stranki nosilka številnih uspešno izpeljanih projektov in je tudi vodila team družini prijazno podjetje. Sodišče je nekritično povzelo stališče tožene stranke, da je tožnica povzročila svojemu delodajalcu veliko škodo, ko je brez vednosti nadrejenih komunicirala s policijo. Prav vodstvo tožene stranke je v medije podalo izjavo, da so izplačilo letnih dopustov izvedli po nasvetu tožnice, zato je tožnica kriminalistom povedala in opisala svoje ravnanje. Tožnica meni, da je v konkretnem primeru treba izhajati iz edicijske dolžnosti po 220. členu ZKP, kar potrjuje sodna praksa, ki je sprejela jasno stališče, da ko se opravijo razgovori z uslužbenci v podjetju in ti izročijo dokumente, brez predhodne vednosti delodajalca, velja edicijska dolžnost po drugem odstavku 220. člena ZKP za vse uslužbence podjetja, zato ni potrebno obvestilo, ali soglasje direktorja. V sodnem postopku se je povsem zaobšlo dejstvo, da je bila tožnica sindikalna zaupnica in da je kot takšna tudi delovala v interesu članov sindikata, kar pa očitno marsikomu ni bilo všeč. Glede na to, da je tožnica kot sindikalna zaupnica varovana kategorija, je tudi posebej varovana pred sodno razvezo pogodbe. Namen zakonodajalca je bil, da varstvo pred odpovedjo nameni posebnim kategorijam delavcem, med njimi tudi sindikalnim zaupnikom. Tožnica ni kršila pogodbenih obveznosti iz 1. ali 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato tudi ni bilo razlogov za razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo dejstva, da po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nastala nobena okoliščina, ki bi lahko opravičevala sodno razvezo. Da se je tožnica pritožila, ko je bilo njeno delovno mesto ukinjeno, ni bilo maščevanje, temveč le pravica, ki ji pripada po zakonu. Sodišče pa med okoliščinami, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, ne bi smelo upoštevati dejstev, ki sama po sebi pomenijo neutemeljen odpovedni razlog v smislu 90. člena ZDR-1. Sicer pa je sodišče tudi v delu, ko je odločalo o višini denarnega povračila zaradi sodne razveze, priznalo prenizko denarno povračilo v primerjavi z uveljavljano sodno prakso in glede na okoliščine, ki bi jih moralo upoštevati pri določanju o višini denarnega povračila. Tožnica je prepričana, da bi ji sodišče moralo dosoditi denarno povračilo v višini 18-kratnika plače glede na trajanje tožničine zaposlitve in možnosti tožnice za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je stara 59 let in je težje zaposljiva. Zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila deležna velikih psihičnih in fizičnih posledic in je bila zaradi tega tudi v bolniškem staležu. Tudi blatenje po medijih in kolektivu je vplivalo na možnost zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu. Glede na navedeno tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o sodni razvezi tožničine pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni na način, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini pet bruto plač oziroma v višini 14.744,90 EUR bruto, v presežku do 18 bruto plač pa tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne in tožnici naloži, da sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede višine denarnega povračila oprlo na okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tožničino izobrazbo, njeno starost in dejstvo, da je bila pri toženi stranki zaposlena skoraj 18 let ter da je bila le krajši čas zaposlena pri I.I. (od 6. 5. 2018 do 5. 7. 2018) ter da kasneje ni več našla zaposlitve. Tekom predmetnega postopka je tožena stranka opozorila na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 200/2017 z dne 10. 4. 2018, da krog kriterijev za odmero višine denarnega povračila ni zaprt oziroma omejen le na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost nadaljnje zaposlitve in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, temveč je potrebno upoštevati tudi druge okoliščine, ki jih zakon taksativno ne določa, pa so kljub temu zelo pomembne za pravilno in pravično odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšno težo je dalo posamezni okoliščini in katere izmed njih so bistveno vplivale na odločitev o višini denarnega povračila, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, in sicer po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je ves čas postopka opozarjala, da tožnica ni dokazala, da bi aktivno iskala zaposlitev, kar pa z dejstvom, da je starejša delavka, nima nobene zveze. Tožnica je sama navedla, da se je prijavila na samo 5 razpisov v obdobju treh let, od tega na nobenega v letu 2020 in 2021. Domnevnih prijav ni z ničimer dokazala, zaradi česar bi sodišče moralo odločiti, da je že zaradi te okoliščine (pasivno iskanje zaposlitve) tožnica upravičena do minimalnega denarnega povračila. V konkretnem primeru bi sodišče prve stopnje za pravilno odločitev o višini denarnega povračilo moralo upoštevati, da bi si tožnica, ki ima višjo stopnjo izobrazbe pravne smeri ter dolgoletne delovne izkušnje, novo zaposlitev, ob aktivnem iskanju le-te, lahko našla brez kakršnihkoli večjih težav, ne glede na svojo starost. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, kljub izrecnim trditvam tožene stranke, da bi moralo pri višini denarnega povračila upoštevati tudi trajanje predmetnega sodnega postopka in s tem povezano višino nadomestil plač, do katerih bo tožnica upravičena, in sicer za 36 mesecev. Tožnica je zaradi dolgotrajnosti predmetnega postopka upravičena do skupno zelo visokega nadomestila plač, poleg tega pa še do nadpovprečno visokega denarnega povračila, kar pomeni, da bo tožnica na račun dolgotrajnega postopka obogatela, oziroma, da bo tožena stranka kaznovana. Stališče sodišča prve stopnje je nepravilno in nasprotuje namenu instituta denarnega povračila. Tožena stranka meni, da bi bila tožnica upravičena največ do pet bruto plač, kar znaša 14.744,90 EUR. Tožena stranka je s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi uspela, zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu, saj tožeča stranka glede na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) do povračila priglašenih stroškov ni upravičena in bi se odločitev sodišča prve stopnje, skladno z 41. členom ZDSS, morala glasiti, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni storilo, je posledično napačno uporabilo materialno pravo, napačno ugotovilo dejansko stanje ter napačno odločilo o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da so navajanja tožene stranke zanjo poniževalen način prikazovanja pasivnosti tožnice glede iskanja zaposlitve, njenega finančnega in socialnega stanja, v katerem se je tožnica znašla zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica si je zaradi finančne stiske, v kateri se je znašla, aktivno iskala zaposlitev, vendar s prijavami ni uspela. Neutemeljeno očita tožena stranka tožnici pasivnost pri iskanju zaposlitve v letu 2020 in 2021 in pri tem v celoti spregleda, da je bilo to obdobje epidemije, ko žal razpisov, na katere bi se tožnica lahko prijavila, sploh ni bilo. Tožena stranka tudi neutemeljeno očita tožnici, da se ni prijavila na razpis, ki ga je tožena stranka objavila 17. 11. 2020, in sicer strokovni sodelavec. Gre za delovno mesto, ki ga je tožnica zasedala pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa namerno zamolči dejstvo, da je tožnica imela na dan 17. 11. 2020 še vedno priznan status delavke tožene stranke, s tem, da je tožena stranka na naroku 11. 11. 2020 zatrjevala, da nima niti objektivnih možnosti za zaposlitev tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in tožnici prizna stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

8. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločalo o vprašanju reintegracije (vrnitve nazaj na delo) oziroma trajanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in priznanju pravic iz naslova delovnega razmerja v času nezakonitega prenehanja. Odločitev o prepovedi opravljanja dela, ki jo je dne 15. 3. 2018 podala tožnici tožena stranka, obračunu in izplačilu prikrajšanja pri plači v višini razlike med pripadajočimi in prejetimi nadomestili plače tožnice za obdobje od 15. 3. 2018 do 5. 4. 2018 in nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2018, je že pravnomočna.

K pritožbi tožnice:

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izpovedi prič, predlaganih s strani tožene stranke, in bi moralo sodišče presojati njihove izpovedi v luči tega, da so te osebe še vedno zaposlene pri toženi stranki in ekonomsko odvisne od nje. Dejstvo, da so priče zaposlene pri toženi stranki, ne pomeni, da njihove izpovedi niso verodostojne. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče izpovedi prič na C.C., D.D., H.H., E.E., F.F. in G.G. ocenilo kot verodostojne, ker ni zaznalo, da bi zaradi zaposlitve pri toženi stranki izpovedale v korist tožene stranke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Izpoved direktorja tožene stranke A.A. so v celoti potrdile navedene priče ter priča B.B., zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zaupanje med tožnico in toženo stranko porušeno do takšne mere, da za nadaljnje sodelovanje s tožnico vodstvo tožene stranke in tudi drugi zaposleni ne vidijo nobene možnosti. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ni pomembno, če tožnica ocenjuje, da ni imela konfliktnih odnosov s sodelavci in vodstvom, saj odnosi niso enostranski, direktor tožene stranke in priče pa so skladno izpovedali o porušenem odnosu in izgubi zaupanja ter o tem, da si ne predstavljajo sodelovanja s tožnico. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tovrstna izguba zaupanja, predvsem v primeru, če se odrazi v nastanku konfliktov v kolektivu, negativno vpliva na celoten delovni proces.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je pisna izjava priče B.B. z dne 10. 3. 2021 po vsebini povsem drugačna od izjave, ki jo je podal na zaslišanju dne 19. 3. 2019, zato je ne bi smelo upoštevati kot verodostojne. Ne drži, da bi se pisna izjava z dne 10. 3. 2021 razlikovala od izpovedbe priče na obravnavi dne 19. 3. 2019. Priča B.B. je tako v pisni izjavi kot ob zaslišanju izpovedal, da so se odnosi s tožnico začeli krhati v letu 2019, kar pa se je čedalje bolj potenciralo in ne vidi nobene možnosti, da bi s tožnico še naprej sodelovali. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da bi sodišče moralo upoštevati, da izjave le nekaj zaposlenih ne gre enačiti z mnenjem vseh zaposlenih pri toženi stranki, ki jih je več kot tisoč in bi moralo upoštevati dejstvo, da je z ostalimi sodelavci tožnica v dobrih odnosih. Dejstvo je, da tožnica ni samo v konfliktnem odnosu z bivšim direktorjem tožene stranke A.A., temveč tudi novim direktorjem B.B. ter sodelavci iz strokovnih služb, s katerimi je tožnica sodelovala. Tožnica se neutemeljeno sklicuje, da so okoliščine o domnevno porušenem zaupanju med strankama, na katere se sklicuje tožena stranka, obstajale že v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in so bile tudi razlog za odpoved. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pri svoji presoji upoštevalo tudi pretekle dogodke, torej tiste pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tudi ti lahko vplivajo na odločitev glede vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 325/2017 z dne 20. 2. 2018). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so se skrhani medsebojni odnosi odražali praktično skozi celoten sodni postopek in kljub dejstvu, da tožena stranka zaposluje preko tisoč delavcev, je zagotovo najbolj relevantno mnenje vodstva in tistih zaposlenih, s katerimi je tožnica neposredno sodelovala pri opravljanju svojega dela.

11. Za odločitev v konkretni zadevi tudi ni bistveno, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pri odločanju glede nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (sodno razvezo) ne vpliva. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča. Zato je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020).

12. Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi sodne razveze priznalo denarno povračilo v višini desetih mesečnih plač. Po prepričanju tožnice bi moralo sodišče, v skladu z uveljavljano sodno prakso in glede na okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati, priznati denarno povračilo najmanj v višini 18-ih mesečnih plač.

13. Sodišče prve stopnje je v skladu z uveljavljano sodno prakso tožnici pravilno dosodilo zaradi sodne razveze denarno povračilo v višini 10-ih bruto plač. Pri tem je upoštevalo trajanje tožničine zaposlitve pri toženi stranki (18 let), slabše možnosti za ponovno zaposlitev (starost 59 let) in dejstvo, da je tožnica še vedno brez zaposlitve. Kot osnovo je upoštevalo osnovno bruto plačo iz tožničine pogodbe o zaposlitvi v višini 2.948,98 EUR. V presežku do zahtevanih 18-ih bruto plač tožnice, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Višina denarnega povračila je po stališču pritožbenega sodišča pravilna in v skladu s prisojenimi denarnimi povračili v podobnih primerih (sodbe VS opr. št. Ips 293/2016 z dne 5. 9. 2017, VIII Ips 236/2017 z dne 30. 5. 2018, VIII Ips 236/2017 z dne 30. 5. 2018, VIII Ips 121/2015 z dne 8. 9. 2015).

14. Glede na navedeno je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

15. Tožena stranka se pritožuje predvsem glede višine denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, ki ga je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 29.489,60 EUR bruto, oziroma 10-ih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je dosojeno denarno povračilo odmerjeno previsoko in da bi sodišče glede na okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tožničino izobrazbo diplomirana organizatorka - menedžerka, njeno starost 59 let in dejstvo, da je pri toženi stranki zaposlena skoraj 18 let ter je prejemala nadomestilo med brezposelnostjo v obdobju od 6. 7. 2018 do 5. 4. 2019, tožnici lahko dosodilo denarno povračilo največ v višini 5-ih povprečnih plač. Tožena stranka se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 200/2017 z dne 10. 4. 2018, ko je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da krog kriterijev za odmero višine denarnega povračila ni zaprt oziroma omejen le na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih delavec uveljavlja za čas do prenehanja delovnega razmerja, temveč mora sodišče pri svoji odločitvi upoštevati tudi druge okoliščine, ki jih zakon taksativno ne določa. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede višine denarnega povračila v višini 10-ih bruto plač tožnice, saj je odločitev v skladu z dosojenimi povračili v primerljivih primerih, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje v 13. točki te sodbe.

16. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče moralo večjo težo dati predvsem okoliščini, da je bila tožnica v obdobju od podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri iskanju nove zaposlitve, popolnoma pasivna in je podala le 5 prijav na razpisana delovna mesta ter da se tožnica ni prijavila na razpisano prosto delovno mesto pri toženi stranki – strokovni sodelavec VII/2. Tožnica je pojasnila, da se na razpis prostega delovnega mesta pri toženi stranki strokovni sodelavec VII dne 17. 11. 2020 ni prijavila, saj je bila formalno na dan 17. 11. 2020 še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu strokovni sodelavec. Sicer pa je tožena stranka na naroku 11. 11. 2020 trdila, da nima niti objektivnih možnosti za zaposlitev tožnice in zato sodišču predlagala sodno razvezo. Tožnica ni bila dolžna dokazovati, na koliko razpisov delovnih mest se je prijavila, in da je bila pri tem neuspešna. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri določitvi denarnega povračila upoštevalo vse okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tožničino izobrazbo, njeno starost in dejstvo, da je bila pri toženi stranki zaposlena skoraj 18 let in glede na te okoliščine dosodilo primerno denarno povračilo. Tožena stranka pa neutemeljeno očita tožnici pasivnost pri iskanju zaposlitve v letih 2020 in 2021, saj je bilo to obdobje epidemije, ko razpisov, na katere bi se lahko prijavila tožnica, niti ni bilo.

17. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede stroškov postopka. Sodišče je pravilno obrazložilo, da se uveljavljanje nezakonitosti odpovedi, skupaj s plačilom denarnega povračila uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerih peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici, četudi z zahtevkom za denarno povračilo ni v celoti uspela, pravilno priznalo vse priglašene stroške postopka iz naslova prenehanja delovnega razmerja.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa kot je že pojasnjeno v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.