Jedro

Tuj socialni zavod za zavarovanje ima pravico do regresa za ponesrečenega delavca, ki se ponesreči na poti iz začasnega bivališča v kraj bivanja po nemških predpisih. Vsebino tujega prava mora ugotoviti sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba ravzeljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v tretjem odločanju zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo 146.578,43 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev navedene terjatve ter zahtevek na plačilo v skladu s sklenjeno prisilno poravnavo. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku

2.503.900,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi njenemu tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je v tožbi in tekom postopka navedla in dokazala vse elemente odškodninske odgovornosti, to je škodni dogodek in nedopustno škodno ravnanje tožene stranke, to je prometno nesrečo avtobusa tožene stranke, v kateri je umrl potnik v avtobusu - zavarovanec tožeče stranke A.O., ko sta se voznika avtobusa med vožnjo menjavala in je avtobus zgrmel s ceste. Tožeča stranka je predložila zapisnik preiskovalnega sodnika, ki je opravil ogled in predlagala pribavo kazenskega spisa takratnega Temeljnega sodišča v Novem mestu. Neutemeljene in v nasprotju z določbo čl. 178 ZOR so ugotovitve izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni navedla in dokazala dejstev v zvezi z nedopustnim škodnim ravnanjem, ko pa je po določbi čl. 178/4 ZOR odgovornost tožeče stranke napram tretjim (potnikom) objektivna in zato tožeča stranka ni dolžna dokazovati krivde in tako krivda voznikov avtobusa niti ni prenehala, sicer pa je sodišče tudi vezano na obsodilno kazensko sodbo. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz drugega odstavka čl. 339 ZPP točka 14. Odgovornost tožene stranke sploh ni sporna, saj kaj takega ne izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 222/91, niti tožena stranka ni prerekala, da se je prometna nesreča zgodila tako kot zatrjuje tožeča stranka ter da je podana odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, celo nasprotno, tožena stranka je priznala obveznost po temelju, kasneje je samo trdila, da nesrečo, iz katere vtožuje tožeča stranka regres, ni mogoče smatrati za nesrečo pri delu v smislu nemških predpisov. Izpodbijana sodba pri tem nepravilno zamenjuje dejansko stanje s pravnim vprašanjem. Dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno in ga zaradi tega tožeča stranka tudi ni bila dolžna natančneje dokazovati in je odločitev v nasprotju z določbo čl. 221/1 oziroma sedaj čl. 214 ZPP. Glede obstoja kaznivega dejanja je sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. Tožena stranka je svojo odgovornost priznala v odgovoru na tožbo - sporna je bila le višina, kasneje pa je začela trditi, da nesreče, v kateri je umrl A.O., ni mogoče šteti za nesrečo pri delu. V takih primerih mora sodišče oceniti ravnanje stranke in kaj pomeni preklic priznanja (čl. 214/2 ZPP). Tega sodišče prve stopnje ni storilo in je tudi v zvezi s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Nadalje navaja, da sodišče zamenjuje dejansko stanje s pravnimi vprašanji. Napačno je bilo tudi materialno pravo, saj je napačno uporabilo čl. 530/3 RVO in sodišče zmotno ugotavlja, da se tožeča stranka zgolj sklicuje na navedeni člen, saj je predložila vrsto listin, ki dokazujejo njene trditve in tudi sodne odločbe. Prav tako listine, da je imel pok. A.O. v Mnchnu le začasno prebivališče, medtem ko tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov. Sodišče se o teh listinah ni izreklo in je v nasprotju z listinami zaključilo, da tožeča stranka ni predložila nikakršnih dokazov in je podana nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka čl. 339 točka 14 ZPP. Isto velja za ugotovitev, da je več let bival v Mnchnu in si je tam ustvaril dom, ko pa iz listin izhaja, da je pokojni A.O. v Mnchnu živel le začasno in je umrl v nesreči, ko je potoval domov k družini. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na sodbo A 2 ZRU 19/83 z dne 28.7.1983. Pribavljanje sodne prakse ne pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč uporabo prava, ki ga mora poznati in zaradi tega v skladu s čl. 12 ZPP to pribaviti sodišče prve stopnje. Ali je šlo za nesrečo pri delu, je predhodno vprašanje za reševanje, katerega je v skladu z nemškim pravom pristojna tožeča stranka. O tem vprašanju je tožeča stranka odločila z odločbo I/03021 z dne 21.12.1984. V primeru razveljavitve tožeča stranka predlaga, da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi v novem sojenju prepisalo razveljavljeno sodbo, pri tem je bilo celo tako dosledno, da je celo napisalo enako opravilno številko kot v razveljavljeni sodbi III P, čeprav ima zadeva po razveljavitvi opr. št. P. Nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje ne more biti upošteven razlog, da sodišče prve stopnje v novem odločanju prepiše razveljavljeno sodbo brez pravno upoštevnih razlogov in je v posledici tega ponovno zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka čl. 339 točka 14 ZPP in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge iz predhodnega razveljavitvenega sklepa I Cp z dne 16.6.2004 in k temu še dodaja. Ob tem, ko je pokojni zavarovanec tožeče stranke Adem Omerovič umrl v prometni nesreči 17.6.1983 kot potnik avtobusa med prevozom v rojstni kraj v Bosno in odgovornost tožene stranke za nesrečo sploh ni sporna, ves čas dolgotrajnega postopka je protispisna in izmišljena ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj ji kaj takega glede na nesporna dejstva in priznanje tožene stranke tega sploh ni potrebno dokazovati. Med strankama je sporno samo, ali je v konkretnem primeru šlo za nesrečo pri delu in v zvezi s tem pravilno uporabo nemškega prava. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na odločbe nemškega sodišča v podobnih primerih in okoliščino, da je o tem kot o predhodnem vprašanju že odločila tožeča stranka z odločbo. Razlogi sodišča prve stopnje, da ne gre za nesrečo pri delu in da pokojni A.O. ni imel začasnega bivališča v Mnchnu v takratni ZR Nemčiji, so protispisni in v nasprotju s predloženimi listinami oziroma se ne dajo preizkusiti, saj sodba o tem nima razlogov in je s takim postopanjem zagrešilo nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka čl. 339 ZPP točka 14 ZPP. Da pokojni A.O. ni imel začasnega bivališča v Nemčiji, je tožena stranka pričela trditi šele po zadnji razveljavitvi sodbe in pri tem sploh ne navaja opravičljivega razloga in gre zaradi tega za nedopustne novote, ki jih sodošče pri odločanju ne sme upoštevati (drugi odstavek čl. 362 v zvezi s čl. 286/4 ZPP), sicer pa je kot že omenjeno ta ugotovitev v nasprotju s predloženimi listinami. Če se sodišče ne strinja z mnenjem tožeče stranke o predhodnem vprašanju, bi moralo pribaviti nemške predpise, ki določajo kdo odloča o predhodnem vprašanju in ne to obravnavati kot dejansko vprašanje, ravno tako je z uporabo nemške sodne prakse. Tudi v tem primeru ne gre za dejansko vprašanje ampak za pravilno uporabo materialnega prava.

Zaradi vseh navedenih okoličin je bilo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 354 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da odgovornost tožene stranke ni sporna, bo moralo pa ob uporabi ustreznih predpisov nemškega prava in glede na ugovore tožene stranke ugotoviti ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, pri čemer bo moralo odločitev obrazložiti, da bo mogoč preizkus kot je že bilo povedano v sklepu I Cp.

Ker gre za staro zadevo in je sodnik sicer brez ustrezne obrazložtive že zavzel stališče, je pritožbeno sodišče odločilo, da se zadevo vrne v odločanje drugemu sodniku (čl. 356 ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.