Jedro

Ker je bil tožnik, kar je razvidno iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka predlagan v postopek samo zaradi "vinjenosti na delovnem mestu" brez navajanja motenj delovnega procesa oziroma drugih navedenih kvalifikatornih okoliščin, je postopek pred disciplinsko komisijo in pred sodiščem lahko tekel samo v tem okviru. Kakršnakoli kasnejša prekvalifikacija oziroma dopolnitev očitanih kršitev delovnih obveznosti ni dovoljena, zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče, pa tudi že Ustavno sodišče Republike Slovenije, sta v svojih odločitvah že večkrat poudarjala vezanost izreka disciplinskega ukrepa, tako pred disciplinskimi organi kot tudi pred sodiščem, na opis dejanj, ki predstavljajo konstitutivni del zahteve, v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Zavzeto je bilo stališče, da izrekanje disciplinskih ukrepov mimo opisa dejanja v zahtevi, ne pred disciplinskimi organi ne pred sodiščem, ni dopustno, pri čemer slednje lahko pomeni celo odločanje v škodo delavca, ki je postopek začel. Zaradi sprejete in tudi objavljene sodne prakse, ki do sedaj ni bila spremenjena, drugačno sojenje pomeni kršenje 22. člena Ustave Republike Slovenije o enakem varstvu pravic in vsebinsko tudi 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki vsakomur zagotavlja pravično sojenje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 60.000,00 SIT odmerjene stroške revizijskega postopka, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika, spremenilo disciplinska sklepa tožene stranke z dne 16.6.1994 in 9.9.1994 glede disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tako, da je tožniku izreklo disciplinski ukrep javnega opomina, odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za ves čas prenehanja delovnega razmerja, in mu povrniti stroške postopka, odmerjene na 48.195,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je odločitev sodišča napačna zaradi vrste razlogov. Sodba glede obstoja kvalifikatornih okoliščin temelji na nekih "splošno znanih dejstvih", ki niso bila dokazana. Pri tem tožena stranka v disciplinskem postopku kvalifikatornih okoliščin ni niti zatrjevala niti dokazovala, zato sodišče tudi ni imelo na razpolago listinske dokumentacije v zvezi s kvalifikatornimi okoliščinami, ki bi bila drugače sestavni del disciplinskega spisa. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje ter mu naloži, da svojo odločitev spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, revizija pa samo formalno navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi jih tudi vsebinsko opredelila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede te graje ni preizkušalo.

Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP-77, po katerem revizija ni možna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih sodiščih.

Revizijsko sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pravne podlage za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (sklepa z dne 15.5.1995 in 19.6.1995). Iz pravilnika tožene stranke o disciplinski in odškodninski odgovornosti izhaja, da je tožena stranka v svojem aktu izrecno opredelila, za katere hujše kršitve delovnih obveznosti se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V 9. členu pravilnika ima opredeljene hujše kršitve delovnih dolžnosti in obveznosti, ki jih je 47, v 10. členu pa ima naštetih še 12 kršitev, za katere se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tako za kršitve iz 9. člena pravilnika (za kršitve od št. 29 do 47) kot tudi za kršitve iz 10. člena pravilnika je določeno, da je možen izrek disciplinskega prenehanja delovnega razmerja, če so ugotovljene kvalifikatorne okoliščine. Ker je hujša kršitev delovnih obveznosti "prihajanje na delo v vinjenem stanju ali uživanje alkohola ali drugega narkotičnega sredstva med delovnim časom, ki zmanjšuje zmožnost za delo" navedena pod zaporedno št. 37, bi tožena stranka tožniku lahko izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja samo ob upoštevanju določb 14. člena pravilnika. Ta določa, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti po členu 9, točke od 29 do 47, če se z njimi povzročajo motnje v razmerjih pri opravljanju del in nalog, če se onemogoča ali otežuje delo drugih delavcev, ali če se kako drugače moti delovni proces, pa to bistveno vpliva na nemoteno opravljanje dela v podjetju. Ker teh okoliščin tožena stranka v disciplinskem postopku ni ugotavljala, niti jih ni tožniku v opisu kršitve ob vložitvi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka očitala, mu ni bilo, niti pogojno, možno izreči najhujšega disciplinskega ukrepa, kot je to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je bila ob ugotovitvi, da je tožnik kršil delovne obveznosti, v skladu z določbami pravilnika tožene stranke, s strani sodišča prve stopnje izrečena sprememba disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v disciplinski ukrep javnega opomina v disciplinskem postopku pravilna, saj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni bilo dejanske in pravne podlage.

Niti disciplinski organi niti sodišče niso vezani na pravno kvalifikacijo očitane disciplinske kršitve, so pa v celoti vezani na opis kršitve. Ker je bil tožnik, kar je razvidno iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 17.5.1994, predlagan v postopek samo zaradi "vinjenosti na delovnem mestu" brez navajanja motenja delovnega procesa oziroma drugih, v 14. členu pravilnika navedbenih kvalifikatornih okoliščin, je postopek pred disciplinsko komisijo in pred sodiščem lahko tekel samo v tem okviru. Zato kakršnakoli kasnejša prekvalifikacija oziroma dopolnitev očitanih kršitev delovnih obveznosti ni dovoljena, zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče (na primer v sodbi VIII Ips 135/99 z dne 7.12.1999), pa tudi že Ustavno sodišče Republike Slovenije (na primer Up 286/96 z dne 16.7.1998), sta v svojih odločitvah že večkrat poudarjala vezanost izreka disciplinskega ukrepa, tako pred disciplinskimi organi kot tudi pred sodiščem, na opis dejanj, ki predstavljajo konstitutivni del zahteve, v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Zavzeto je bilo stališče, da izrekanje disciplinskih ukrepov mimo opisa dejanja v zahtevi, ne pred disciplinskimi organi ne pred sodiščem, ni dopustno, pri čemer slednje lahko pomeni celo odločanje v škodo delavca, ki je postopek začel. Zaradi sprejete in tudi objavljene sodne prakse, ki do sedaj ni bila spremenjena, drugačno sojenje pomeni kršenje 22. člena Ustave Republike Slovenije o enakem varstvu pravic in vsebinsko tudi 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki vsakomur zagotavlja pravično sojenje.

Revizijsko sodišče soglaša z zaključki sodbe sodišča prve stopnje zato je na podlagi določb prvega odstavka 395. člena ZPP-77 reviziji tožnika ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je revident z revizijo uspel, mu je sodišče ob upoštevanju določb prvega odstavka 154. člena ZPP-77 in ob upoštevanju odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95 do 78/2001) priznalo in odmerilo revizijske stroške v znesku 60.000,00 SIT.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).