Jedro

Dana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, če sodišče dajatveni zahtevek zavrne, ne da bi navedlo njegovo vsebino.

Posledica kršitev določb petega odstavka 135. člena ZDR in petega odstavka 6. člena SKPG je lahko prenehanje delovnega razmerja. Zato iz vsebine navedenih določb (pa tudi iz 26.,28.,31. in 32. člena ZOR) izhaja večja odgovornost delodajalca za vodenje evidence o tem, kdaj je delavec podpisal in vrnil pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. V izreku sodbe ni navedlo tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepov organov tožene stranke z dne 11.2. in 12.4.1991, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje zato, ker v roku tridesetih dni ni vrnil podpisane pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ), ki mu je bila vročena dne 7.1.1991 na podlagi petega odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Sodišče je ugotovilo, da tožnik kljub temu, da je bil opozorjen na posledice zamude, PZ ni vrnil pravočasno in tega tudi ni dokazal. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. V zvezi z nepopolnim izrekom sodbe sodišča prve stopnje je ugotovilo, da to ni kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77), ker iz razlogov sodbe jasno izhaja, o katerem tožbenem zahtevku je sodišče odločilo. Iz prvega odstavka 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) izhaja, da tožnik ni bil dolžan postaviti zahtevka. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Iz nje izhaja, da tožnik ni uspel dokazati, da je podpisano PZ pravočasno vrnil toženi stranki.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo obeh sodb tako, da se njegovemu zahtevku ugodi.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila v tem, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, kateri zahtevek je zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je takšen nezakonit izrek potrdilo. S tem je kršilo določbe 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (očitno Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče druge stopnje bi moralo na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP v zvezi s 354. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno zato, ker peti odstavek 135. člena ZDR (enaka pa je tudi določba petega odstavka 6. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, Uradni list RS, št. 31/90, v nadaljevanju: SKPG) določa, da mora delavec PZ podpisati v navedenem roku. Ni dokazano, da tožnik pogodbe ni pravočasno podpisal in da je ni pravočasno vrnil. Tožena stranka je spremenila datum sklepa (s 1.2. na 11.2.1991), s katerim je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja. Pri toženi stranki ni bilo evidence o tem, kako in kdaj so bile pogodbe vrnjene. Dokazano je, da je tožnik podpisano PZ pustil v pisarni na gredbišču. V dvomu je treba odločiti v korist delavca.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP/77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti ZPP (14. julija 1999), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati določbe ZPP/77, ki je veljal pred ZPP.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP/77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene kršitve določb postopka ni ugotovilo.

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe navedlo le, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, čeprav je tožnik postavil jasen tožbeni zahtevek (ki ga je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v prvi - razveljavljeni sodbi z dne 17.6.1992), ki obsega predlog na razveljavitev sklepov organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, na vrnitev tožnika na delo, na plačilo denarnih obveznosti in na vpis delovne dobe v delovno knjižico.

Po določbi 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 je bistvena kršitev določb pravdnega postopka med drugim podana tudi tedaj, če je izrek sodbe nerazumljiv. Nerazumljivost izreka je podana tudi tedaj, če sodišče v dajatveni sodbi ni jasno navedlo, kaj mora toženec nasproti tožniku storiti, trpeti ali opustiti.

Razumljivost in jasnost izreka sodbe je presojati predvsem z vidika vsebine tožbe in tožbenega zahtevka (2., 3. in 186. člen ZPP/77), načel v zvezi s pravnomočnostjo izreka sodbe (333. člen ZPP/77) in iz predpisane vsebine izreka sodbe, ki je določena v tretjem odstavku 338. člena ZPP/77. Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZPP/77 sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče je na zahtevek vezano, kar se kaže v tem, da sodišče stranki ne sme prisoditi več ali kaj drugega, kot je zahtevala. Pri dajatvenem zahtevku je ta določba kršena tudi tedaj, če sodišče odloči tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ker je tožnik postavil dajatveni zahtevek, načelo dolžnosti sodišča, da odloči o vsebini tožbenega zahtevka velja kljub določbi prvega odstavka 23. člena ZDSS. Bistveni del tožbe je tožbeni zahtevek, ki ga mora tožba vsebovati (prvi odstavek 186. člena ZPP/77). Če tožba zahtevka ne vsebuje, ker je taka možnost dana po posebnih predpisih (npr. v prej navedeni določbi ZDSS), mora sodišče v sporazumu s stranko ugotoviti, kaj tožnik zahteva in oblikovati njegov zahtevek. Tožbeni zahtevek je osrednja točka postopka, zato mora biti jasno oblikovan in mora v njem tožnik določno povedati, kaj zahteva. Tožnik je tožbeni zahtevek jasno oblikoval, kar je razvidno iz vsebine tožbe (predloga), pa tudi iz navedene razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje.

Jasna oblikovanost tožbenega zahtevka je pomembna zaradi določbe tretjega odstavka 338. člena ZPP/77, ki zahteva od sodišča, da v izreku sodbe navede, katerim posameznim zahtevkom je ugodilo in katere je zavrnilo. V izrek sodbe torej mora biti v skladu z navedeno določbo povzet tožbeni zahtevek. V izreku sodbe mora biti tudi jasno rečeno, kako je sodišče odločilo v zvezi z zahtevkom.

Pravnomočen postane izrek sodbe. Pravnomočnost je formalna in materialna pravnomočnost (333. člen ZPP/77). Prva pomeni neizpodbojnost izreka sodbe, materialna pravnomočnost pa se nanaša na vsebino, ki je razvidna iz izreka sodbe. Če je izrek sodbe nerazumljiv, ni mogoče ugotoviti, kaj je postalo pravnomočno. Načela pravnomočnosti kot enega od temeljnih načel pravdnega postopka in varstva pravic na splošno, ni mogoče uveljaviti, če je izrek sodbe nerazumljiv. Tega načela pa tudi ni mogoče uveljaviti pri dajatvenih zahtevkih, ki jih sodišče ni povzelo v izrek sodbe, kot je to storilo sodišče prve stopnje v tej zadevi, ker ni mogoče ugotoviti, kaj je postalo pravnomočno. Sodišče prve stopnje torej dejansko ni odločilo o tožbenem zahtevku, ker v izrek ni navedlo njegove vsebine. Dana je torej bistvena kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena v zvezi z navedenimi določbami ZPP/77. Ni mogoče sprejeti tistega dela revizije, kjer uveljavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 382. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP/77. Sodišče druge stopnje naj ne bi preizkusilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Sodišče druge stopnje je tak preizkus v celoti opravilo, vendar ga po mnenju revizijskega sodišča ni previlno obrazložilo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po določbah petega odstavka 135. člena ZDR in petega odstavka 6. člena SKPG lahko pristojni organ delodajalca odloči, da delavcu preneha delovno razmerje, če predložene PZ ne podpiše v roku tridesetih dni od predložitve (ZDR) oziroma od prejema predloga (SKPG). To - pravno strokovno in slovnično nerodno oblikovano določbo - je treba razumeti in razlagati skupaj s celotnim besedilom in namenom 135. člena ZDR in 6. člena SKPG, pa tudi v zvezi z nekaterimi določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list RS, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR), predvsem v zvezi z njegovim 31. členom. Namen navedenih določb ZDR in SKPG je (bil), da sta delavec in delodajalec na podlagi novega ZDR iz leta 1991 sklenila PZ, ki je konstitutivni akt sklenitve in obstoja delovnega razmerja (kar izhaja predvsem iz 11. in 12. člena ZDR). Delodajalec je moral v skladu s pogoji, ki so določeni v prvem do tretjem odstavku 135. člena ZDR delavcu izročiti v podpis PZ. Delavec je imel možnost v petnajstih dneh pred sodiščem zahtevati presojo zakonitosti predloga PZ in njene skladnosti z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Če tega ni storil, je moral ravnati po petem odstavku navedenega člena. To določbo je razumeti in razlagati tako, da je delavec moral, če je imel namen ohraniti delovno razmerje, v tridesetih dneh po predložitvi (vročitvi) PZ, delodajalcu vrniti (izročiti) podpisano pogodbo. S podpisom in izročitvijo PZ je delavec izrazil voljo, da se delovno razmerje nadaljuje pod pogoji, ki so v skladu z ZDR, kolektivno pogodbo in splošnim aktom dogovorjeni v PZ. Šele s podpisom PZ in pravočasno vrnitvijo pogodbe delodajalcu, je prišlo do soglasja volj obeh strank PZ za nadaljevanje delovnega razmerja (26. in 28. člen ZOR).

Predlog delodajalca za sklenitev PZ ima značaj ponudbe, kar pomeni, da je ravnanje strank treba razlagati na podlagi prvega odstavka 32. člena (ponudba) in prvega odstavka 31. člena (čas in kraj sklenitve pogodbe) ZOR. V prvem odstavku 31. člena ZOR je določeno, da je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik (torej delodajalec) prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema.

Posledica napak pri izvajanju določb ZDR in SKPG, ki jih je treba razlagati skupaj z določbami ZOR, je lahko prenehanje delovnega razmerja. Iz navedenih (in drugih) posledic, ki lahko nastanejo zaradi nepravilne uporabe navedenih norm, pa tudi iz njihovega namena, je sklepati na večjo odgovornost delodajalca za vodenje evidence o vrnitvi podpisanih PZ. Ker takšne evidence tožena stranka ni imela, je bilo sporno, kdaj je tožnik vrnil PZ, pri čemer vrnitev pogodbe ni bila sporna.

V dokaznem postopku na prvi stopnji niso bile raziskane okoliščine, ki potrjujejo ali zanikajo, ali je tožena stranka ravnala v skladu z navedeno večjo odgovornostjo in skrbnostjo delodajalca.

Tožena stranka ni - kot je sklepati iz doslej izvedenih dokazov - imela evidence prejetih podpisanih PZ, čeprav bi to evidenco kot ponudnik za sklenitev PZ morala voditi natančno in skrbno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da so pri toženi stranki vendarle vodili neko evidenco, le točnega datuma o vrnitvi pogodbe niso imeli, kar ne zadošča. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo bistvenih okoliščin v zvezi z evidenco sprejemanja podpisanih pogodb, temveč je ugotovilo, da je tožnik pogodbo podtaknil šele 25.2.1991, česar sodišče prve stopnje v dokaznih zaključkih ne ugotavlja. Krivdo, da je prišlo do dvomov, kdaj in na kakšen način je tožnik oddal podpisano PZ, je torej glede na doslej izvedeni dokazni postopek pripisati toženi stranki. Iz doslej izvedenega dokaznega postopka tudi ni mogoče ugotoviti, ali je tožena stranka potrdila prejem podpisanih PZ s potrdili, ki bi jih morala izdati posameznim delavcem. Tak način prejema podpisanih PZ bi bil v skladu s prvim odstavkom 39. člena (pa tudi prvim odstavkom 31. člena) ZOR zato, ker so delavci oddalali podpisane PZ v pisarni gradbišča in ker torej niso imeli pisnih dokazov o pošiljatvi (oddaji) PZ, kot bi jih imeli npr. če bi PZ poslali priporočeno po pošti. Le z izdanimi pisnimi potrdili bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, ali je bila ponudba pa podpis PZ sprejeta v določenem roku. Če je tožena stranka ravnala v nasprotju z načeli, ki za sprejem ponudbe izhajajo iz navedenih določb zakonov, tega ni mogoče šteti v škodo tožniku.

Tožena stranka bi naj izdala prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 1.2.1991 (datum na pisnem odpravku sklepa). Vendar sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi naj iz sklepa Delavskega sveta z dne 12.4.1991 izhajalo, da je bil prvostopni sklep dejansko izdan 11.2.1991. V dokaznem postopku točen datum izdaje prvostopnega sklepa ni bil ugotovljen. Ker bi naj bili sklepi o prenehanju delovnega razmerja tipski, bi bilo treba ugotoviti, kdaj je bil sklep dejansko izdan. Dne 1.2.1991 se še ni iztekel tridesetdnevni rok za vrnitev podpisane PZ, zato odločitev o prenehanju delovnega razmerja navedenega dne še ne bi smela biti sprejeta. Ker v dokaznem postopku ni bilo točno ugotovljeno, kdaj je bil sklep organa prve stopnje izdan, torej tudi ni mogoče ugotoviti, ali je tak sklep zakonit, če je bil izdan pred iztekom tridesetdnevnega roka od vročitve PZ.

Pri odločanju o ugovoru tožnika Delavski svet tožene stranke ni upošteval dolžnosti tožene stranke o potrditvi prejema podpisane PZ in o njeni dolžnosti posebne skrbnosti v postopku vročanja predlogov in sprejemanja podpisanih PZ.

Opustitev posebne skrbnosti pri evidenci prejemanja podpisanih PZ bi moral vplivati na odločitev Delavskega sveta. Ker je tožena stranka sprejemala podpisane PZ v pisarni gradbišča - to je veljalo za vse delavce - v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kako je tožnikova odsotnost z dela (letni dopust in odsotnost zaradi bolezni) vplivala na možnost pravočasne vrnitve podisane PZ. Doslej izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je bil tožnik odsoten z dela od 4. do 25.2.1991, ko torej ni mogel vrniti pogodbe na način, ki je veljal za druge delavce, s čemer je bil postavljen v slabši položaj kot drugi delavci.

Sodišče prve stopnje bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti, kako so navedene okoliščine (evidenca vrnjenih PZ, dejanski datum izdaje prvostopnega sklepa, tožnikova odsotnost z dela) vplivale na zakonitost odločitev organov tožene stranke.

Navedb v reviziji, ki se nanašajo na dejansko stanje, ni dovoljeno preizkušati, ker uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Ker sta podana oba uveljavljena revizijska razloga, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena in drugega odstavka 395. člena ZPP/77 reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi obeh nižjih sodišč in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZOR in ZPP/77 je revizijsko sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).