Jedro

O svojem subjektivnem zaznavanju, koliko časa ter kako hude bolečine in strah je trpel, lahko sodišču izpove le oškodovanec, medtem ko je dokazovanje z izvedenci medicinske stroke namenjeno objektivizaciji škode in enakopravnemu obravnavanju oškodovancev, ki so utrpeli primerljive škodne posledice. Brez zaslišanja tožnika si sodišče ne more ustvariti prave slike o dejanskem obsegu njegovega trpljenja. Izvedbe tega dokaza ne more nadomestiti anamneza, ki jo v svojem izvidu navede izvedenec. Poleg tega sta stopnja in trajanje bolečin in strahu le osnovna kriterija za odmero odškodnine, sodišče pa mora upoštevati tudi vse ostale okoliščine primera (npr. spol in starost oškodovanca, njegov poklic oziroma naravo dela, ki ga opravlja, način preživljanja prostega časa ter druge njegove interese ipd.).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka za 26.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2014 do plačila in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (za 1.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2014 do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval od toženke 48.000,00 € odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo 27.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2014 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 1.962,12 € pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevek zavrne ali primerno zniža odškodnino. Ta je glede na izvedensko mnenje znatno previsoka. Tožnikove občasne lažje do zmerne bolečine v trebuhu so povezane z dietnimi prekrški in večjimi fizičnimi obremenitvami. Tem bi se tožnik lahko v večji meri izognil. Prisojena odškodnina za telesne bolečine je zato nesorazmerna s tožnikovimi dejanskimi težavami. Tožnik se mora vzdržati vseh ravnanj, s katerimi bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tudi intenzivnost strahu, ki ga tožnik trpi zaradi nepredvidljivosti poteka jetrne ciroze in portalne hipertenzije, ne opravičuje prisojene odškodnine. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik trpi le občasne lažje do zmerne duševne bolečine zaradi svoje zmanjšane fizične zmogljivosti, ker mora vlagati večje napore v zahtevnejša fizična dela. Zmernih bolečin pa ni mogoče enačiti s hudimi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da bo ugotovljene telesne bolečine trpel tudi v prihodnje. Zaradi popoškodbene tromboze portalne vene je bila tožniku priznana dodatna invalidnost, ki zdaj znaša 90 %. Sicer pa je prisojena odškodnina skladna s sodno prakso.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da med zatrjevanimi posledicami škodnega dogodka, za katerega odgovarja toženka, predstavljata novo tožnikovo škodo, ki je ob prvem sojenju še ni bilo mogoče predvideti, samo okvara (ciroza) jeter in okvara portalne vene. Tožniku je nato za telesne bolečine prisodilo 6.000,00 €, za strah 1.000,00 € in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 20.000,00 €. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev glede višine odškodnine sicer izbralo ustrezno normativno podlago, ker pa je dejansko stanje ostalo deloma nepopolno ugotovljeno, je vprašljivo, ali je bilo pri odmeri odškodnine pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Izpodbijana sodba se v zvezi z odmero odškodnine in uporabo navedenih meril sklicuje samo na mnenje izvedencev medicinske stroke. Čeprav naj bi sodišče upoštevalo tudi načelo individualizacije odškodnine, v sodbi ni pojasnilo, kako je to storilo; tožnika namreč ni zaslišalo. O svojem subjektivnem zaznavanju, koliko časa ter kako hude bolečine in strah je trpel, lahko sodišču izpove le oškodovanec, medtem ko je dokazovanje z izvedenci medicinske stroke namenjeno objektivizaciji škode in enakopravnemu obravnavanju oškodovancev, ki so utrpeli primerljive škodne posledice. Brez zaslišanja tožnika si sodišče ne more ustvariti prave slike o dejanskem obsegu njegovega trpljenja. Izvedbe tega dokaza ne more nadomestiti anamneza, ki jo v svojem izvidu navede izvedenec. Poleg tega sta stopnja in trajanje bolečin in strahu le osnovna kriterija za odmero odškodnine, sodišče pa mora upoštevati tudi vse ostale okoliščine primera (npr. spol in starost oškodovanca, njegov poklic oziroma naravo dela, ki ga opravlja, način preživljanja prostega časa ter druge njegove interese ipd.).

7. Izpodbijana sodba teh ugotovitev nima. Tako ni jasno, kako pogosto se tožniku pojavljajo lažje do zmerne bolečine v trebuhu. Ker so te po mnenju izvedenca povezane z dietnimi prekrški in večjo fizično obremenitvijo, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kakšne hrane tožnik zdaj ne sme več uživati in kakšnim fizičnim obremenitvam je izpostavljen v vsakdanjem življenju. Samo tako bo mogoče odgovoriti na vprašanje, ali bi se tožnik res lahko izognil zatrjevanim bolečinam, kot izpostavlja toženka v pritožbi. Tudi nadaljnja ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožnik sedaj ne zmore zahtevnejših fizičnih del (npr. dvigovanja in prenašanja težjih bremen, dela s težko mehanizacijo) in da bo takšno stanje tudi v bodoče, ne zadošča, če ni jasno, koliko je tožnik star in kakšen poklic oziroma delo opravlja. Brez dvoma gre za odločilna dejstva, od katerih sta odvisna stopnja in trajanje tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za povrh je za to oceno pristojno sodišče in ne izvedenec. Izvedensko mnenje v tem delu je lahko le v pomoč sodišču pri presoji zatrjevane tožnikove škode, ne more pa te presoje nadomestiti.

8. Zaradi opisanih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na škodo iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni mogoče celovito preizkusiti. Vprašljivo je torej, ali prisojena odškodnina iz teh dveh naslovov ustreza predpisanemu standardu pravične denarne odškodnine. Poleg tega sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je opustilo dokaz z zaslišanjem tožnika. Res je tožnik ta dokazni predlog na zadnjem naroku umaknil, vendar je isti dokaz predlagala tudi toženka, ki je pri njem vztrajala do konca glavne obravnave. Sodišče prve stopnje ga zato ne bi smelo prezreti. V navedenem obsegu je sodišče druge stopnje ugodilo njeni pritožbi in prvo sodbo razveljavilo na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo glede na že izvedene dokaze lažje in hitreje odpravilo navedene pomanjkljivosti. V ponovljenem postopku bo moralo natančno zaslišati tožnika o vseh relevantnih dejstvih, ki vplivajo na višino odškodnine, ugotovljena dejstva pa v novi sodbi tudi ustrezno obrazložiti.

9. V preostalem delu toženkina pritožba ni utemeljena, čeprav je sodišče tudi o odškodnini za strah odločilo brez tožnikovega zaslišanja. Znesek, ki ga je tožniku prisodilo za to njegovo škodo, je glede na objektivne okoliščine primera, kot so razvidne iz izvedenskega mnenja, tako nizek, da bo po presoji pritožbenega sodišča s takšno odškodnino komajda še mogoče doseči njen namen, torej pravično zadoščenje za tožnika. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe, ki imajo zadostno podlago v izvedenih dokazih, namreč izhaja, da jetrna ciroza s portalno hipertenzijo predstavlja hudo kronično bolezen z nepredvidljivim potekom, ki je lahko za tožnika usodna, vsekakor pa bistveno vpliva na trajanje življenja. Ni dvoma, da tožnik živi v resnem vsakodnevnem strahu pred morebitno odpovedjo jeter. Pritožbeni pomisleki o intenzivnosti tega strahu so brez podlage in neobrazloženi. Toženka si zato morebitnega znižanja odškodnine za strah v ponovljenem postopku ne more obetati. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo v tem delu zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo, saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi v tem delu niso podani.

10. Ker je prvo sodbo delno razveljavilo, je sodišče druge stopnje v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o vseh stroških postopka, vključno s pritožbenimi stroški, pridržalo sodišču prve stopnje. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde.