Jedro

Sklep o zavrženju pritožbe ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, zaradi česar odložitev izvršitve ni mogoča in posledično tudi ne izdaja začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.

Izrek

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) pritožbo tožnika kot davčnega zavezanca zoper odločbo FURS o odmeri dohodnine za leto 2014, št. DT 4210-916/2018-9 z dne 17. 4. 2020 kot prepozno zavrgla. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik odločbo, št. DT 4210-916/2018-9 z dne 17. 4. 2020, s katero mu je bila v obnovljenem postopku odmerjene dohodnina za leto 2014, prejel dne 24. 4. 2020, kar je pooblaščenec potrdil s podpisom na vročilnici. Začetek roka za pritožbo se šteje prvi naslednji delovni dan, po vročitvi odločbe, to je dne 25. 4. 2020. 15 dnevni pritožbeni rok naj bi se iztekel dne 9. 5. 2020, vendar je bila sobota, ko se pri organu ne dela, zato je se rok iztekel prvi naslednji delovni dan, torej se je rok za vložitev pritožbe iztekel v ponedeljek 11. 5. 2020. Vložitev pritožbe dne 12. 5. 2022 je prepozna. FURS se v izpodbijanem sklepu sklicuje na tretji odstavek 6. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), da se tek rokov za opravljanje procesnih dejanj strank za izpolnitev njihovih materialnih obveznosti ne prekine, če je to nujno za učinkovito izvajanje oblasti za dosego namena iz 1. člena ZZUSUDJZ.

2. Zoper sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in Ministrstvo za finance (drugostopenjski organ) je pritožbo zavrnilo. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je organ prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pritožbo tožnika utemeljeno zavrgel. Po mnenju pritožbenega organa je iz pravnega pouka izpodbijanega sklepa jasno razvidno oz. izhaja vrsta pravnega sredstva in rok, v katerem ga je možno vložiti.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da se začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo napadenega akta tožniku prizadejala težko popravljiva škoda.

4. Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zoper dokončni posamični upravni akt in sicer zoper odločbo tožene stranke, št. DT 4210-916/2018-9 z dne 17. 4. 2020, v zvezi s katero je tožena stranka z odločbo št. DT 4210-916/2018-11 (09-142-23) z dne 22. 5. 2020 pritožbo tožeče stranke kot prepozno vloženo, zavrgla. Po podani pritožbi dne 8. 6. 2020 je tožena stranka z odločbo, št. DT 4210-916/2018 z dne 10. 2. 2022 odločila o pritožbi tožeče stranke ter to pritožbo zavrnila. Tožeča stranka omenjene akte tožene stranke z dne 22. 5. 2020 in 10. 2. 2020 izpodbija iz razloga, ker ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Tožena stranka je z odločbo št. DT 4210-916/2018-9 z dne 17. 4. 2020 odločila, da se tožeči stranki kot zavezanki v ponovnem postopku po obnovi postopka po uradni dolžnosti, odmeri dohodnina za leto 2014 v znesku 175.313,41 EUR s posledičnim obračunom odmerjene in med letom plačane dohodnine ter nadaljnjo odmero, da mora tožnik plačati 83.290,97 EUR v roku 30 dni. Tožnik navaja, da pisna odločba z dne 17. 4. 2020 ni imela popolnega pouka o pravnem sredstvu. V času trajanja ukrepov določenih z ZZUSUDJZ v skladu s prvim odstavkom 7. člena pritožbe ni mogoče vložiti pisno ali ustno. S pravnim poukom tožeča stranka ni bila obveščena, da procesni roki in roki za izpodbijanje obveznosti po predmetni odločbi niso prekinjeni. Upravni organ je namreč zgolj v obrazložitvi odločbe navedel, da se predmetni davčni postopek šteje za nujno zadevo, zato procesni roki in roki za izpolnitev obveznosti niso prekinjeni. Tako tožnik meni, da je pravni pouk o pravnem sredstev nepopolni in se je stranka pravilno ravnala po veljavnih predpisih, prvem odstavku 6. člena ZZUSUDJZ. ZUP namreč v 5. točki 215. člena določa, če je pravni pouk nepopolni se lahko stranka ravna po veljavnih predpisih. Že na podlagi navedenega je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Pri tem ne gre zanemarjati dejstva, da ima predmetna odločba 11 strani obrazložitve. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep z dne 22. 5. 2020 v zvezi z odločbo z dne 10. 2. 2022 kot nezakoniti odpravi ter ji povrne stroške.

6. Tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe. Navaja, da gre v tožnikovem primeru za najhujši poseg v pravice tožnika iz naslova oblastnega ravnanja davčnega organa, ki ima za posledico plačilo enormno visoke dodatne davčne obveznosti v višini 83.290,97 EUR, pri čemer bo v primeru plačila tožnik ostal brez vsakršnih sredstev za preživljanje. Jasno je, da takšno stanje resno ogroža tožnikovo zmožnost preživetja. Nevarnost, ki preti tožniku v primeru učinkovanja izpodbijane odločbe in posledično davčne izvršbe je neposredna in ima daljnosežne posledice. Plačilo več kot 80 povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji namreč ni realno in mogoče brez nevarnosti za preživljanje posameznika in njegovih družinskih članov. Po drugi strani je tožena stranka država, kar pomeni financiranje iz proračuna, zato le-ta v primeru zadržanja učinkovanja izpodbijanih odločb ne bo utrpela nobene posebne škode, nevarnost zanjo bo neznatna. Edina nevarnost, kateri se izpostavi je terjanje tožnika na izpolnitev obveznosti po zaključku postopka, pri čemer tožnik tako visokega plačila tudi v tem trenutku ne zmore. Ob dejstvu, da tožnik ima premoženje, da je doslej bil zaposlen in je njegovo dosedanje življenje bilo usmerjeno v pridobitno delo, je nevarnost za toženo stranko neznatna in bo lahko vnovčila tožnikovo premoženje.

7. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe ugotavlja, da tožeča stranka v predlogu za začasno odredbo konkretno in določno nastanka težko popravljive posledice zanjo ne navaja in ne izkaže. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe mora že v sami zahtevi navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Verjetno mora tudi izkazati, da takšna škoda zanj predstavlja težko popravljivo škodo. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Navedbe tožeče stranke si medsebojno nasprotujejo, in sicer najprej navaja, da bi morala plačati visoko davčno obveznost in da bi po plačilu ostala brez sredstev za preživljanje, hkrati pa pove, da ima premoženje, ki ga bo tožeča stranka v primeru zanjo neugodnega zaključka postopka lahko vnovčila. Tožena stranka zato meni, da v obravnavanem primeru zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni.

8. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

9. Izdajo začasne odredbe v upravnem sporu ureja 32. člen Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Drugi odstavek tega člena določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena lahko tožnik iz razlogov, navedenih v drugem odstavku, zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

10. Tožnik zahteva izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 s tem, ko predlaga, da sodišče odloži (zadrži) izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

11. Tožnik v zahtevi navaja, kakšna škoda naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, in sicer da izpodbijani sklep pomeni najhujši poseg v pravice tožnika iz naslova oblastnega ravnanja davčnega organa, ki ima za posledico plačilo enormno visoke dodatne davčne obveznosti v višini 83.290,97 EUR, pri čemer bo v primeru plačila tožnik ostal brez vsakršnih sredstev za preživljanje. Takšno stanje resno ogroža tožnikovo zmožnost preživetja.

12. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oz. začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je tako trditveno, kot dokazno breme.

13. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso, gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti (začasno), odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršite izpodbijanega upravnega akta, oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.1 Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določeno realno izkazane posledice in takšni, kot jih je mogoče dokazno ovrednotiti. Podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

14. Začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki je v obravnavanem primeru zahtevana tako po vsebini kot z navedbo materialne podlage, pa je mogoče izdati le v primerih upravnih aktov, ki se izvršujejo v smislu določb ZUP ali pa, ki se nanašajo na izvršbo. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določeno obveznost, torej da nekaj stori, opusti ali trpi. Sklep s katerim je prvostopenjski organ zavrgel pritožbo tožnika zoper odločbo FURS o odmeri dohodnine za leto 2014 torej ni tak akt, saj v njem niso naložene obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Takšna je tudi uveljavljena sodna praksa.2

15. Izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe torej ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, zaradi česar odložitev izvršitve tudi ni mogoča in posledično tudi ne izdaja začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. 16. Sodišče zato ne najde nobenega razloga, zaradi katerega bi bila učinkovitost sodnega varstva brez izdaje začasne odredbe kakorkoli okrnjena in tako ugotavlja, da morebitne škode, ki bi s pravnomočnostjo izpodbijanega akta (ki ga v resnici ni mogoče izvršiti, saj v izreku nima naložitvenega dela) nastala, ni mogoče opredeliti in določiti. Iz navedenih razlogov sodišče ocenjuje, da ni mogoče šteti, da bi tožniku nastala težko nadomestljiva škoda.

17. Sodišče pa tudi ugotavlja, da ni pogojev za ureditveno začasno odredbo v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1, saj je tožnik ni predlagal, kot tudi niso izkazani pogoji težko nadomestljive škode, saj tožnik ni konkretiziral škode, tako po vsebini kot po višini nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 18. Vrhovno sodišče je v svoji praksi večkrat poudarilo, da izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnem spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegom v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretne značilnosti posameznega primera.3

19. Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS, št. Up 730/2020 z dne 13. 12. 2007, št. Up 265/2009 z dne 16. 7. 2009 3 Sklep Vrhovnega sodišče RS, št. I Up 145/2018 z dne 26. 7. 2018.