Up-420/04 - 6

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. iz Z., na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 218/2003 z dne 20. 4. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 339/2001 z dne 24. 4. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. Pd 268/97 z dne 30. 1. 2001 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku delodajalca in naložilo pritožniku, da povrne delodajalcu iz naslova nezakonito izplačanega stimulativnega dela plače znesek 1.780.307,60 SIT ter stroške postopka. Ugotovilo je, da ne v pogodbi o zaposlitvi ne v podjetniški kolektivni pogodbi ni bilo podlage za tako izplačilo in da je delodajalcu zaradi tega nastala škoda. Za nastanek škode pa je odgovoren pritožnik. Zoper odločitev delovnega sodišča prve stopnje se je pritožil pritožnik. Višje delovno in socialno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Zoper odločitev druge stopnje je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik zoper izpodbijane sodbe vlaga ustavno pritožbo. Meni, da je odločitev sodišč nepravilna in nepravična. Zatrjuje kršitev 14., 22. in 153. člena Ustave. Ob tem navaja, da delodajalcu ni nastala škoda in da je obstajala pravna podlaga za izplačevanje stimulativnega dela plače. Zato nasprotuje zaključku sodišča, da je kriv za nastalo škodo. Meni, da mu sodišče ni dokazalo krivde. Sodišču očita, da je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje predsednika upravnega odbora, pribava plačilnih list drugih vodstvenih delavcev), ki bi dokazovali, da pritožnik ni protipravno ravnal. Sodišču tudi očita, da ni poklonilo vere zaslišani priči in da ni pribavilo originalnih listin. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in samo odloči o sporni pravici oziroma podredno, da izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje drugemu senatu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja argumente, s katerimi ni uspel v sodnem postopku. Iz njegovih navedb in zatrjevanj izhaja predvsem oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega in procesnega prava. Glede na to je treba poudariti, da Ustavno sodišče ni nadaljnja instanca rednega sojenja, zato ni pristojno presojati samih po sebi pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja in pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava, pač pa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazne ocene sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave (npr. enakopravnost strank, načelo kontradiktornosti). Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnik ni izkazal. Kot takih namreč ni mogoče šteti zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišč in nezadovoljstvo s sodno odločitvijo.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), bi v pritožnikovi zadevi kvečjemu bil relevanten očitek, da sodišča zaradi neizvedbe predlaganih dokazov niso ugotovila kot elementa odškodninske odgovornosti njegovo krivdo za nastalo škodo. Sodiščem v zvezi s tem očita, da ni zaslišalo predsednika upravnega odbora in da za sporno obdobje ni pribavilo plačilnih list drugih vodstvenih delavcev. Očitek je neutemeljen. Sodišče ni dolžno v sodnem postopku izvesti vseh dokazov, ki jih stranka predlaga, mora pa izvesti tiste, ki so pomembni za njegovo odločitev. Če sodišče oceni in utemelji, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Iz predloženih sodb je mogoče ugotoviti, da je delovno sodišče prve stopnje izvedlo dovolj skrben in popoln dokazni postopek ter prepričljivo utemeljilo svojo dokazno oceno. Prav tako je iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča jasno razvidno, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh navedb pritožnika, ki so bistvene za odločitev tako o temelju kot o višini tožbenega zahtevka. Tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da sodišče ni zaslišalo predsednika upravnega odbora, čeprav bi ga po oceni pritožnika moralo. V zvezi z navedenim očitkom je Višje delovno in socialno sodišče pritožniku pojasnilo, da sodišče ni bilo dolžno odločati o dokazih, ki jih stranke niso predlagale. Da zaslišanja pritožnik ni predlagal niti v pritožbi, je posebej ugotovilo Vrhovno sodišče.

5.Tudi očitek pritožnika, da sodišče ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za pribavo plačilnih list drugih vodstvenih delavcev, ne more izkazovati kršitve pravic iz 22. člena Ustave. Iz sodbe delovnega sodišča prve stopnje sicer ne izhaja, da bi pritožnik predlagal izvedbo tega dokaza niti da bi se sodišče opredelilo do tega dokaza, sta se pa do tega dokaza opredelili Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče. Delovno sodišče prve stopnje je glede na druge izvedene dokaze (tudi z izvedbo dokaza z vpogledom v pregled plač za delavce po individualnih pogodbah za leta 1994, 1995 in 1996) ugotovilo, da je bil pritožnik v spornem obdobju upravičen le do plače, kot je bila dogovorjena z njegovo individualno pogodbo in da pravna podlaga za drugačen obračun stimulativnega dela plače ni obstajala. Višje delovno in socialno sodišče je zato štelo, da ta dokaz ni relevanten za pritožnikov individualni delovni spor. Z odločitvijo višjega sodišča se je v celoti strinjalo Vrhovno sodišče. Poudarilo je, da način ugotavljanja stimulativnega dela plač za vodstvene delavce in sistem določanja plač drugih zaposlenih na določanje stimulativnega dela plače pritožnika ne vpliva in zaključilo, da je pritožnikova odgovornost podana, ker je dopustil obračun in izplačilo dela plače, ne da bi za to obstajala pravna podlaga. Očitka pritožnika, da sodišča niso poklonila vere zaslišani priči, Ustavno sodišče zaradi pavšalnosti ni preizkušalo.

6.V zvezi z očitkom pritožnika, da je delovno sodišče prve stopnje v nasprotju s svojim dokaznim sklepom, da se listine v spis vlagajo v izvirniku, dovolilo delodajalcu, da predloži fotokopije listin, ki jih je pritožnik zavračal, ker niso verodostojne in je zato njihova vsebina vprašljiva, pa Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni izkazal, da je ta očitek uveljavljal tudi v postopku s pravnimi sredstvi. To pa pomeni, da ga tudi Ustavno sodišče ne more upoštevati. Procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev po 51. členu ZUstS namreč ne pomeni le dolžnosti, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vloži pritožbo in revizijo, pač pa tudi obveznost, da že v teh pravnih sredstvih uveljavlja tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Iz priloženih sodb k ustavni pritožbi namreč izhaja, da je pritožnik v pritožbenem postopku zatrjeval le, da sodišče ni pribavilo listin v izvirniku, očitek o njihovi neverodostojnosti pa je prvič uveljavljal v ustavni pritožbi.

7.Pritožnikovega očitka, da je bilo z izpodbijanimi sodbami kršena določba 153. člena Ustave (usklajenost pravnih aktov), v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati, ker ta določba ne ureja človekovih pravic.

8.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan