Jedro

Zgolj dejstvo, da je kot priča pri hišni preiskavi sodeloval oškodovanec, še ne omogoča zaključka, da je hišna preiskava nezakonita, ali da je dokaz, pridobljen pri hišni preiskavi, nedovoljen dokaz v smislu 219. člena ZKP.

Obtoženec ima pravico biti navzoč pri hišni preiskavi ne glede na to, ali se ta opravlja v njegovih prostorih ali v prostorih drugih oseb.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 170/2008 z dne 17. 4. 2009 je bil B. Ž. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in drugem odstavku 185. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen eno leto in deset mesecev zapora ter denarna kazen v višini 500 dnevnih zneskov po 15,64 EUR, katero je dolžan plačati v roku treh mesecev. Obsojencu se je v izrečeno kazen vštel čas pridržanja, pripora in hišnega pripora od 13.29 ure dne 28. 7. 2008 do 12.30 ure dne 17. 4. 2009. Odvzeta mu je bila premoženjska korist v višini 33.950,00 EUR, in sicer zaseženih 30.000,00 EUR, preostanek pa kasneje. Pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevih zagovornikov je Višje sodišče v Kopru s sodbo Kp 182/2009 z dne 19. 8. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Navaja, da pravica do navzočnosti pri hišni preiskavi obsojencu ni bila kršena, v času opravljanja hišne preiskave pa so bili zakonski pogoji zanjo izpolnjeni.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenemu B. Ž. in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Ustava Republike Slovenije v 36. členu določa: (1) stanovanje je nedotakljivo, (2) nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskati, (3) pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik, (4) preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič, (5) pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da se lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje.

6. Zagovorniki obsojenca navajajo, da se izpodbijana soba opira na nezakonite dokaze, pridobljene pri hišnih preiskavah z dne 27. 2. 2008 na naslovih D. in L. Obsojenec se namreč nikoli odrekel prisotnosti pri hišni preiskavi na naslovu D., saj o izvedbi preiskave na tem naslovu ni bil obveščen. Niti ni podpisal nobenega dokumenta, ki bi to potrjeval, niti to ne izhaja iz zapisnika o hišni preiskavi na naslovu L., pri kateri je bil obsojeni B. Ž. prisoten. Ker sta obe hišni preiskavi potekali istočasno, ni mogel biti prisoten pri hišni preiskavi na naslovu D. Zato je bila preiskava, opravljena na tem naslovu, nezakonita in sodišče svoje odločbe na tako pridobljene dokaze ne bi smelo opreti. Pri tem poudarjajo, da je bila obsojencu na dan opravljanja navedenih hišnih preiskav odvzeta prostost, zato ni mogel odločati o svojem gibanju.

7. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 214/97 z dne 28. 11. 2002 navedlo, da hišno preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (prvi odstavek 215. člena ZKP), ki se pred začetkom preiskave izroči tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi, pri tem pa ga je treba poučiti, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Če se torej hišna preiskava opravlja pri obdolžencu (če se preiskuje njegovo stanovanje ali prostori), mora biti ta na naveden način obveščen o hišni preiskavi, hkrati pa ima pravico pri njej biti navzoč on ali njegov zastopnik (tretji odstavek 36. člena Ustave, prvi odstavek 216. člena ZKP). Obtoženec pa ima pravico biti navzoč pri hišni preiskavi ne glede na to, ali se ta opravlja v njegovih prostorih ali v prostorih drugih oseb (torej tudi, kadar ne gre za poseg v njegovo zasebnost), v skladu z določbami 178. člena ZKP oziroma člena 178 v zvezi s 166. členom ZKP, kadar se hišna preiskava opravlja pred izdajo sklepa o preiskavi. Ta pravica izhaja iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja.

8. V konkretni zadevi je že višje sodišče ugotovilo, da je bila odredba o hišni preiskavi stanovanj na navedenih naslovih in pripadajočih drugih prostorov ter vozil, ki jih uporablja obsojeni B. Ž., le-temu vročena, saj je z lastnoročnim podpisom odredbe potrdil, da jo je prejel dne 27. 2. 2008 ob 7.50 uri. Po navedbah zapisnika o hišni preiskavi na naslovu D. (list. št. 67-71) se je ta pričela dejansko izvajati ob 8.15 uri. Glede na čas od prejema odredbe do začetka preiskave je bil torej obsojenec o izvedbi hišne preiskave pravočasno obveščen. V zapisniku je navedeno tudi, da je bil o tej hišni preiskavi obveščen in da ni želel biti prisoten na hišni preiskavi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojencu dana pravica biti navzoč pri hišni preiskavi, ki se ni opravljala v njegovih prostorih (torej tudi, kadar ne gre za poseg v njegovo zasebnost), v skladu z določbami 178. v zvezi s 166. členom ZKP. Pravica do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, obsojencu torej ni bila kršena. Dejstvo, da iz zapisnika o hišni preiskavi na naslovu L., pri kateri je bil obsojeni B. Ž. prisoten, sicer ne izhaja, da bi bil obveščen ali bi se odrekel prisotnosti pri hišni preiskavi na naslovu D. v presojo sodišča ne vnaša nikakršnega dvoma. Gre namreč za listino, ki se nanaša na drugo procesno dejanje, to je hišno preiskavo stanovanja v L. 9. Z zatrjevanjem, da se obsojenec prisotnosti pri hišni preiskavi na naslovu D. ni odrekel, pa obramba v nasprotju z drugimi odstavkom 420. člena ZKP izraža nestrinjanje z navedenimi zaključki pritožbenega sodišča, ki je vsebino zapisnika, da je bil B. Ž. obveščen o hišni preiskavi in da ni želel biti prisoten na hišni preiskavi, štelo za resnično, saj gre za javno listino, obramba pa resničnosti zapisa ni ovrgla. Glede dejstva, da obsojenec tega zapisnika ni podpisal, pa je podalo logično razlago, da glede na njegovo neprisotnost pri tej preiskavi tega ni mogel storiti (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje).

10. Na podlagi drugega odstavka 215. člena ZKP je bila odredba o preiskavi na naslovu L. izročena tudi G. P. kot dejanski uporabnici stanovanja, na podlagi sklenjene najemne pogodbe z obsojencem. Krog oseb, ki morajo biti navzoče pri hišni preiskavi, sicer je preiskava nezakonita in sodna odločba ne sme temeljiti na dokazih, pridobljenih pri takšni hišni preiskavi, je izrecno določen v prvem in tretjem odstavku 216. člena ZKP. Te osebe so „tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje ali njegov zastopnik“ ter dve polnoletni osebi kot priči. 11. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 329/2006 z dne 24. 5. 2007 presodilo, da je pri razlagi pomena zakonskega besedila „tisti, čigar stanovanje se preiskuje“ treba izhajati iz namena pravnega pravila oziroma iz vrednote, ki jo ta določba varuje. Hišna preiskava pomeni poseg v ustavno varovano pravico nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave); varovana pravica je torej varstvo pravice do (širšega kroga) zasebnosti, ki je prav tako z Ustavo varovana dobrina (35. člen Ustave). Glede na navedeno je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov (torej ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik). Takšna razlaga nenazadnje izhaja tudi iz besedila Ustave (drugi odstavek 36. člena), kjer je izrecno določeno, da ne sme nihče proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge prostore niti jih ne sme preiskovati. Glede na to, da je bila odredba o preiskavi izročena G. P. in je bila ta pri preiskavi navzoča, očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen.

12. Trditve obrambe, da je bila odredba o preiskavi na naslovu D. sicer pravilno izročena G. P. kot uporabnici stanovanja, vendar pa ne bi smela hkrati sodelovati pri preiskavi kot priča, saj policija ni priskrbela dveh prič, je Vrhovno sodišče zavrnilo, saj sta po podatkih zapisnika kot priči pri preiskavi sodelovali L. L. in A. T., ne pa G. P. 13. Po oceni obsojenčevih zagovornikov naj bi bili nezakoniti tudi dokazi, pridobljeni pri hišnih preiskavah na naslovu L. in pri pregledu garderobne omarice na delovnem mestu obsojenca, ker so bile kot priče prisotne oškodovanke, ki so bile v kazenskem postopku zaslišane kot obremenilne priče. 14. Glede hišne preiskave na naslovu L. in pregleda garderobne omarice na delovnem mestu obsojenca (v poslopju G. na naslovu V.) Vrhovno sodišče na podlagi vpogledov v zapisnike o hišnih preiskavah (list. št. 59-62 in 72-78) ugotavlja, da je bil pri preiskavah kot oseba, pri kateri se opravlja hišna preiskava, prisoten obsojenec, ki je oba zapisnika o preiskavah podpisal. Poučen je bil, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi (drugi odstavek 216. člena ZKP), vendar te pravice ni izkoristil. Navzoči sta bili tudi dve priči I. K. in S. K., ki sta bili poučeni o svoji vlogi med preiskavo in sta podpisali oba zapisnika brez pripomb. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila priča I. K. oškodovanka, ki je bila kasneje v postopku tudi zaslišana. Ker torej hišna preiskava ni bila opravljena brez navzočnosti dveh prič, pravice do odvetnika pa obsojenec kot uporabnih preiskanih prostorov ni izkoristil, je lahko sporno le, ali sta bili hišni preiskavi nezakonito opravljeni zgolj zaradi tega, ker se je kasneje v postopku izkazalo, da je bila ena priča oškodovanka.

15. Že v sodbi I Ips 105/96 z dne 6. 5. 1999 je Vrhovno sodišče presodilo, da so po določilu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeni vsi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, in dokazi, za katere je v ZKP izrecno določeno, da se na njih sodba ne more opirati. V četrtem odstavku 36. člena Ustave je določeno, da se sme hišna preiskava opraviti samo v navzočnosti dveh prič, v tretjem odstavku 216. člena ZKP je ta ustavna določba precizirana s tem, da morata biti priči polnoletni osebi. Ustava in ZKP ne določata, kdo ne sme biti priča pri hišni preiskavi in tudi ne, na kakšen način se priči določita (izbereta). Zato ni zakonske podlage za stališče, da je treba kot nedovoljen dokaz po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP šteti vsak dokaz, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi, pri kateri je bila navzoča kot priča oškodovanka. Drugo pa je seveda vprašanje, ali je primerno, da je oškodovanka priča pri hišni preiskavi. Ker je dolžnost priče pri tej preiskavi, da pazi, kako se preiskava opravlja, že zaradi možnih ugovorov o pristranskosti oškodovanke po mnenju Vrhovnega sodišča ni primerno, da so oškodovanci določeni za priče pri hišni preiskavi. Vendar zgolj to dejstvo ne omogoča zaključka, da je hišna preiskava tudi nezakonita, oziroma ali je dokaz, pridobljen pri hišni preiskavi, nedovoljen dokaz v smislu 219. člena ZKP, ampak se zakonitost hišne preiskave presoja na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera. V obravnavani zadevi takih konkretnih okoliščin obramba niti ne zatrjuje, niti iz zapisnikov o hišnih preiskavah ne izhaja, da bi imel obsojenec, ki je bil navzoč pri hišni preiskavi, kakršnekoli pripombe glede izbire prič ter samega poteka hišne preiskave, brez pripomb pa je tudi podpisal oba zapisnika o preiskavah in potrdili o zasegu predmetov. Glede na navedene podatke obeh zapisnikov sta bili hišni preiskavi opravljeni skladno z 216. členom ZKP v navzočnosti oseb, ki morajo biti navzoče, zato obramba zgolj s pavšalnim izpostavljanjem dejstva, da je bila priča oškodovanka, ne more uspeti.

16. Navedba zahteve, da je bila obsojencu na dan, ko so se opravljale hišne preiskave, odvzeta prostost, zato ni mogel sam odločati o tem, kje bo prisoten, pa ni resnična, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bil obsojenec pridržan, v priporu in hišnem priporu od 13.29 ure z dne 28. 7. 2008 do 12.30 ure z dne 17. 4. 2009. Na dan preiskav z dne 27. 2. 2008 pa je bil ob 13.30 le seznanjen, katerega kaznivega dejanja je osumljen in je v času od 13.40 do 14.10 podal izjavo.

C.

17. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega B. Ž. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Vrhovno sodišče je na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.