Jedro

Obstoj nasprotja med trditvami o odločilnih dejstvih in predloženimi dokazi je razlog, zaradi katerega zamudne sodbe ni mogoče izdati in je treba izvesti kontradiktoren postopek ter o tožbenem zahtevku odločiti na podlagi glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba, kolikor se nanaša na prvega toženca, razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je odločeno, da je prvi toženec dolžan tožniku plačati 116.161,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Obema tožencema je naložena obveznost, da tožeči stranki izročita v posest na parc. št. 250/634 k.o. X stoječo stanovanjsko hišo in na parc. št. 250/70 k.o. X stoječi novo zgrajeni del objekta ..., vse prosto oseb in stvari (2. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 2.385,24 EUR so naloženi v plačilo toženi stranki (3. točka izreka).

2. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 2. 2011 sta 2. in 3. točka izreka, kolikor se nanašata na drugo toženko, razveljavljeni.

3. Zoper zamudno sodbo se pritožuje prvi toženec. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Navaja, da soglaša z navedbami iz drugo toženkinega dogovora na tožbo. Meni, da je materialni predpis, na osnovi katerega je razmerje treba presojati, Obligacijski zakonik in ne Zakon o obligacijskih razmerjih. Vsekakor je obligacijski zakonik treba uporabiti pri presoji upravičenosti do uporabnine, saj je šele leta 2004 prišlo do izročitve ključev. Trdi, da tožnik ni dokazal, da bi pritožnik od nepremičnine imel kakšno korist. Trdi, da v nepremičnino ni vstopil vse od leta 2004 do 7. 1. 2010, ko je ključe izročil tožniku. Ves ta čas je bila nepremičnina prazna, zapuščena in prvi toženec od nje ni imel nobene koristi, zato je zahtevek za plačilo uporabnine neutemeljen. Mesečni znesek uporabnine 3.665,00 EUR označuje za pretirano visok. Razen tega je bil prvi toženec za uporabo legitimiran, ker mu je tožnik sam prostovoljno izročil ključe. V nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli je uporabnina za prostore, ki jih je tožnik sam prostovoljno izročil v posest. Prvi toženec je bil v dobri veri, da so prostori njegovi in nepravično ter pravno nedopustno bi bilo, da bi moral po šestih letih za te prostore plačati uporabnino. Razen tega je nepravilno ugotovljen ostanek kupnine, ki ga tožencema dolguje tožnik. Navaja, da je tožnik obroke prenehal plačevati že julija 1995 in od takrat dalje ni plačal ničesar več. Njegov dolg je zato že leta 1995 znašal preko 100.000,00 EUR in v letu 2010, ko je sodišče pobot izvedlo, ta znesek ne more biti enak. Trdi, da ni upoštevana prodajna pogodba z dne 30. 12. 1993 – njen 6. člen, s katerim je določeno, da vsaka zamuda mesečnega obroka predstavlja osnovo za obračun zamudnih obresti, ki se zaračunavajo po zakonski obrestni meri. Sklicuje se na 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in meni, da bi morale biti pri obračunu upoštevane tudi zamudne obresti, ki jih dolguje tožnik. Ker v tožbi zamudne obresti niso navedene, je tožba nesklepčna oz. v nasprotju s 6. čl. pogodbe. Trdi, da tožnik ni postal lastnik, ker kupnine še ni poravnal. Predlaga, naj se preveri, ali je zahtevek tudi zastaral. Odločitev o stroških postopka označuje za napačno, ker gre za eno tožbo, odvetniki pa so priglasili stroške dveh tožb. Razen tega odvetnik ne more biti upravičen do nagrade za celoten postopek na prvi stopnji, če ni poslal nobenega pripravljalnega spisa.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da so uporabljena materialno pravna določila Zakona o obligacijskih razmerjih in Obligacijskega zakonika identična. Ocenjuje, da pritožnik uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zatrjuje, da je prvi toženec kupil kurilno olje kar kaže na uporabo nepremičnine. Ponavlja, da je višino najemnine prvi toženec določil sam v svoji tožbi. Pojasnjuje, da je ključe izročil v izogib neuspehu v pravdi zaradi izpraznitve in ne prostovoljno. Sklicuje se na materialnopravno določilo o upniški zamudi, posledica katere je prenehanje obrestovanja.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Z zamudno sodbo sodišče o utemeljenosti zahtevka odloči na podlagi tožbenih navedb – zatrjevanih dejstev, ki se zaradi toženčeve pasivnosti štejejo za priznana in niso predmet dokazovanja. Zamudna sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, zato je zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. čl. ZPP). To je razlog, da s pritožbenimi razlogi pritožnik ne more doseči drugačne odločitve. Pritožbeni razlogi, z izjemo tistih, ki grajajo uporabo določil Zakona o obligacijskih razmerjih namesto določil Obligacijskega zakonika, namreč grajajo ugotovljeno dejansko stanje in bi jih toženec lahko podal v odgovoru na tožbo, zamudne sodbe pa zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Utemeljeno pritožba opozarja le na obrestovanje dela kupnine in posledično nepravilno ugotovljen dolgovani znesek. Pritožbena trditev, da sodišče ni upoštevalo tožbi predloženih dokazov, ni upoštevna v smislu dokazovanja (1), kar uveljavlja pritožnik, pritrditi pa ji je mogoče v smislu nasprotovanja tožbenih trditev predloženim dokazom.

7. Obstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe mora pritožbeno sodišče preizkusiti tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. čl. ZPP in 7. točka 2. odstavka 339. čl. ZPP). Ti pogoji, predpisani v 1. odstavku 318. čl. ZPP, so: da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik in z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Tožnik od tožencev uveljavlja plačilo razlike med uporabnino, ki mu jo toženca dolgujeta zaradi uporabe nepremičnine X in ostankom kupnine, ki ga on zaradi nakupa te nepremičnine dolguje tožencema. V tožbi navaja, da kupnina znaša 400.000,00 DEM, pri čemer je bil kupec (tožnik) kupnino v višini 100.000,00 DEM dolžan plačati na dan podpisa pogodbe, ostalih 300.000,00 DEM pa v 72 enakih mesečnih obrokih. Tožnikove trditve o višini kupnine so v nasprotju z listino, ki višino kupnine dokazuje. To je dne 30. 12. 1993 med tožnikom kot kupcem in tožencema kot prodajalcema sklenjena prodajna pogodba (dokaz A10). S III. in IV. točko pogodbe je res določena kupnina, kakor jo opredeljuje tožnik v tožbi – torej njena višina 400.000,00 DEM in način plačila 100.000,00 DEM na dan podpisa pogodbe, 300.000,00 DEM pa v enakih mesečnih obrokih v dobi šestih let. Vendar pa sta določili III. in IV. točke pogodbe zaradi dogovorjenega obročnega plačila kupnine dopolnjeni s V. točko pogodbe in sicer tako, da se obročno plačevan del kupnine (300.000,00 DEM) plača z obrestmi (obračunanimi za čas šestih let po 12 % letni obrestni meri od tolarske protivrednosti glavnice). Na osnovi amortizacijskega načrta je izračunano, da vsak izmed 72 obrokov kupnine znaša 5.769,80 DEM; to pomeni, da obročno odplačevan del kupnine znaša 415.425,60 DEM (72 X 5.769,80 DEM). Kupnina, določena v treh členih pogodbe (III., IV. in V.), torej znaša: 100.000,00 DEM in 415.425,60 DEM; skupaj 515.425,60 DEM, kar vse je kupec dolžan plačevati v tolarski protivrednosti.

9. Tožbena trditev, da kupnina znaša 400.000,00 DEM, je torej v nasprotju z listino, zapisom pogodbe, iz katere je razvidna kupnina v višini 515.425,60 DEM. Ker je s tožbenim zahtevkom uveljavljana terjatev rezultat pobota uporabnine, ki jo dolgujeta toženca, in ostanka kupnine, ki ga tožencema dolguje tožnik, je višina kupnine odločilno dejstvo. V skladu s V. čl. pogodbe tožnik sicer zatrjuje, da je plačal 17 obrokov po 5.769,80 DEM, pri ugotavljanju ostanka svoje obveznosti pa v nasprotju z listino (pogodbo z dne 30.12.1993) zatrjuje kupnino v višini 400.000,00 DEM. Višina zahtevka je torej determinirana z višino kupnine, katere višino tožnik zatrjuje drugače, kot je razvidna iz listine, s katero je določena.

10. V 1. odstavku 318. čl. ZPP predpisani pogoji za izdajo zamudne sodbe morajo biti kumulativno podani. Že če ni izpolnjen eden od njih, pogojev za izdajo zamudne sodbe ni. Obstoj nasprotja med trditvami o odločilnih dejstvih in predloženimi dokazi, je razlog zaradi katerega zamudne sodbe ni mogoče izdati. Na osnovi 7. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP je zato zamudna sodba, kolikor se nanaša na toženca, razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje, da izvede kontradiktoren postopek in na podlagi glavne obravnave odloči o tožbenem zahtevku. (354. čl. ZPP).

11. Izrek o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.

(1) nepravilnega rezultata dokaznega postopka, ker dokazovanja ni.