Jedro

Pravilno je stališče upravnega organa, da je tožnik v obeh svojih prošnjah za prekinitev prestajanja kazni navedel enako dejansko stanje v okviru istega razloga (to je po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1). Kakšnih drugih zdravstvenih razlogov tožnik v obravnavani prošnji ni navedel, niti ni predložil morebitnih dokazov (ustreznih listin). Ob takšnem dejanskem stanju, ki izhaja iz tožnikove prošnje, in ob tem, da po določbi prvega in tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 upravni organ v postopku prekinitve prestajanja kazni odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ter da mora upravičenec po določbi 86. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, prošnji za prekinitev prestajanja kazni priložiti dokazila o zatrjevanih dejstvih, zaradi katerih naj bi se prestajanje kazni zapora prekinilo, pa je odločitev prvostopenjskega upravnega organa pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tožnika za prekinitev prestajanja kazni. V obrazložitvi navaja, da je obsojenec – tožnik 31. 3. 2012 vložil prošnjo za prekinitev prestajanja kazni, v kateri je kot razlog navedel akutno stanje zdravstva ter zahteval, da naj se zakonsko takoj odredi, kot to narekuje zdravniško poročilo z dne 6. 3. 2012 in na katerega se sklicuje z dne 29. 3. 2012 A.A. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa prvostopni organ citira prvi in četrti odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in 87. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik) ter 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem organ najprej preizkusi zahtevo stranke in med drugim ugotavlja, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek, ni spremenilo. Po preučitvi vloge tožnika, kateri ni bilo predloženo ne zdravniško poročilo z dne 6. 3. 2012 in ne z dne 29. 3. 2012 A.A., ter po pregledu evidence prvostopnega organa o odprtih in rešenih postopkih tožnika, upravni organ ugotavlja, da je za obsojenca – tožnika vodil postopek za prekinitev prestajanja kazni zaradi zdravstvenih razlogov po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 in o tem 29. 3. 2012 izdal zavrnilno odločbo št. 720-50/2011/99, ki je bila tožniku vročena 30. 3. 2012. Odločba je postala dokončna 2. 4. 2012, saj se je tožnik isti dan, ko je podal novo vlogo za prekinitev, odpovedal pritožbi zoper odločbo z dne 29. 3. 2012. Prvostopni organ v nadaljevanju poudarja, da je odločba z dne 29. 3. 2012 temeljila na tožnikovi vlogi z dne 24. 2. 2012 in med drugim na zdravniškem poročilu B.B. z dne 6. 3. 2012, na katerem po navedbah tožnika temelji tudi dokument A.A. z dne 29. 3. 2012. Na podlagi navedenega upravni organ ugotavlja, da se prošnja obsojenca – tožnika ter že izdana zavrnilna odločba z dne 29. 3. 2012 nanašata na isti razlog in isto dejansko stanje, to je zdravstveni razlog po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1. Tako je podan razlog po 87. členu Pravilnika za zavrženje prošnje, saj še ni poteklo šest mesecev od prejšnje odločitve, ki je, kot že povedano, postala dokončna 2. 4. 2012. Prav tako je podan razlog po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, saj je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ni spremenilo. Zato je upravni organ to vlogo zavrgel. Pritožbeni organ je z odločbo druge stopnje z dne 14. 6. 2012 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani prvostopni sklep. V obrazložitvi citira 82. člen ZIKS-1 in 86. člen Pravilnika ter poudarja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnik v prvi prošnji za prekinitev prestajanja kazni zapora z dne 24. 2. 2012 kot razlog navedel zelo slabo zdravstveno stanje in dejstvo, da zaporne kazni ni zmožen prestajati tudi zaradi posledic gladovne stavke. V dopolnitvi prošnje z dne 7. 3. 2012 pa se je skliceval na mnenje B.B. z dne 6. 3. 2012. Iz obrazložitve odločbe z dne 29. 3.2012, s katero je prvostopni organ odločil o prvi zahtevi tožnika, izhaja, da se je organ prve stopnje opredelil do mnenja B.B. z dne 6. 3. 2012. V novi prošnji za prekinitev prestajanja kazni iz zdravstvenih razlogov, ki jo je prvostopni organ prejel 2. 4. 2012, se tožnik ponovno sklicuje na mnenje B.B. z dne 6. 3. 2012 ter na izvid, diagnozo in mnenje A.A. iz Psihiatrične bolnišnice … z dne 29. 3. 2012. Iz omenjenega mnenja, ki ga je A.A. podal ob sprejemu tožnika 29. 3. 2012 v urgentni ambulanti psihiatrične bolnice, med drugim izhaja, da glede na obsežno dokumentacijo zdravljenja tožnika v njihovi ustanovi ni jasno, kakšna naj bi bila indikacija za vedenjsko-kognitivno terapijo, ki jo je predlagala B.B. v mnenju z dne 6. 3. 2012. Ob pregledu tožnika pa tudi ni ugotovil razlogov za sprejem na urgenci. A.A. pa mnenja v zvezi s prekinitvijo kazni ni podal. Navaja le, da je bilo le-to že poslano s strani B.B. Ker torej tožnik ni izkazal, da bi se njegovo zdravstveno stanje v času od odločitve o prvi prošnji kakorkoli bistveno spremenilo oziroma poslabšalo, je po oceni pritožbenega organa odločitev organa prve stopnje pravilna. Iz obeh tožnikovih prošenj je namreč mogoče zaključiti, da želi prekinitev prestajanja zaporne kazni zaradi vključitve v vedenjsko-kognitivno terapijo, ki pa se lahko izvaja tekom prestajanja zaporne kazni v samem zavodu. Pritožbeni organ tudi pripominja, da iz razpoložljive dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik poskušal storiti samomor, kot to navaja njegov pooblaščenec. Prav tako iz dokumentacije v osebnem spisu tožnika (dopis ZD Trebnje z dne 6. 5. 2012) izhaja, da je tožnik ponaredil medicinske izvide z namenom, da bi prikazal, da ima koronarno bolezen, ki pa je bila s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani izključena. Eden osnovnih simptomov te bolezni je bolečina v prsih, ki jo tožnik, kot izhaja iz navedenega dopisa, prijavlja skoraj vsakodnevno. Izpostavlja pa tudi, da je tožniku v zavodu zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba in je zdravstveno zelo pogosto obravnavan, skoraj vsakodnevno, kar nenazadnje izhaja iz priloženih kopij zdravstvenega kartona. Poudarja tudi, da tožnik obravnavo pri zavodskem psihiatru zavrača. Tožnik v tožbi navaja, da sta izpodbijani sklep in odločba druge stopnje nezakonita in nepravilna, ker sta bila sprejeta ob napačnem ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi zakona. Izpostavlja, da je prvostopni organ sklep sprejel na podlagi četrtega odstavka 82. člena ZIKS-1, ki ga je napačno razlagal. Trditev upravnega organa, da se dejansko stanje ni spremenilo, ne drži in je popolnoma napačna in neobrazložena. Poudarja namreč, da se mu zdravstveno stanje iz dneva v dan slabša, kar izhaja iz medicinske dokumentacije, ki je bila predložena do odločitve organa druge stopnje, ter da je življenjsko ogrožen. Meni, da je obrazložitev sklepa prve stopnje tudi sama s seboj v nasprotju. Najprej je namreč govora o tem, da se dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek, ni spremenilo, v nadaljevanju pa je navedeno, da ni bilo predloženo zdravniško potrdilo z dne 6. 3. in 29. 3. 2012. Zavržena prošnja pomeni, da prvostopni organ ni presojal prošnje po vsebini, ampak jo je formalistično zavrgel, ker šestmesečni rok še ni potekel. To pomeni, da o prekinitvi direktor ne bi odločal niti v primeru, če bi obsojeni zaradi svoje bolezni padel v komo, pa šestmesečni rok od zavrnitve še ne bi potekel. V konkretnem primeru je popolnoma zanemarjeno dejstvo, da ima tožnik srčno žilno in psihiatrično obolenje ter očesno obolenje, kjer se posledice pojavijo iznenada in največkrat nepopravljivo. Zato meni, da je prekinitev prestajanja kazni nujna, saj v zavodu obsojeni ne more uživati takega zdravstvenega varstva, kot na prostosti. Meni, da bi direktor pri odločitvi moral upoštevati vso razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo o obsojencu – tožniku do trenutka odločitve o prošnji, česar pa ni storil, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Meni tudi, da bi direktor dejansko stanje (bolezensko stanje obsojenca) moral ugotavljati z izvedencem, kajti sam ni zdravnik. Tega pa ni storil, zato je neobrazložena pavšalna navedba, da se dejansko stanje ni spremenilo, najmanj preuranjena. Dalje navaja, da je bil 29. 3. 2012 urgentno pregledan v Psihiatrični bolnišnici … in da je A.A. soglašal s prekinitvijo kazni. Dne 30. 3. 2012 se mu je stanje z namestitvijo v prvi oddelek v ZPKZ Dob zopet poslabšalo. Istega dne je bil z rešilcem odpeljan v bolnišnico Polje. Dne 31. 3. 2012 je imel hude bolečine v prsnici in je bil odpeljan v ZD Trebnje. Dne 2. 4. 2012 je poskušal storiti samomor z obešanjem. Dne 4. 4. 2012 je bil zaradi težkega zdravstvenega stanja odpeljan v Psihiatrično bolnišnico Begunje. Psihično in fizično stanje se mu je zelo poslabšalo. Hospitalizacija je trajala do 19. 4. 2012. Stanje srca in ožilja se mu iz dneva v dan slabša. Zaradi visokega pritiska in ostre pekoče bolečine za prsnico ter nezdravljenih psihiatričnih motenj in nagnjenosti k suicidu je njegovo stanje izredno resno in nevarno. Tako stanje bi moral direktor ugotoviti in meritorno odločiti o njegovi prošnji za prekinitev kazni. Če je dvomil, pa bi moral angažirati strokovnjake izvedence. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijani sklep in odločbo druge stopnje odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja, da je bilo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da je tožnik v vlogi z dne 2. 4. 2012 navajal isti (zdravstveni) razlog za prekinitev kazni, kot v vlogi z dne 24. 2. 2012 in je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno ter pravilno uporabljen materialni predpis. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ima tožnik srčno žilno in psihiatrično obolenje, kjer se posledice pojavijo nenadoma, toženka izpostavlja, da iz mnenja C.C. z dne 26. 8. 2008 med drugim izhaja, da gre pri tožniku za manjšo psihosomatsko motnjo, ki jo je D.D. opredelil le kot krizno stanje in ne kot duševno bolezen, ki bi potrebovala dolgotrajnejše zdravljenje. Iz mnenja nadalje izhaja, da tožnik ni srčni bolnik in je svojo „bolezen srca in srčno operacijo“ dokaj nespretno prikazal v evidentnih ponaredkih medicinske dokumentacije. Kot neutemeljene zavrača tudi očitke, da tožnik v zavodu ne dobi ustrezne zdravstvene nege ter da je ravnanje z njim najmanj nehumano. Po oceni toženke je tožniku med prestajanjem zaporne kazni nudena vsa potrebna zdravniška pomoč in oskrba, tako v zavodu kot tudi zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je odločitev upravnega organa o zavrženju tožnikove prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora z dne 2. 4. 2012 pravilna. Med strankama pa ni spora o tem, da je tožnik prošnjo za prekinitev prestajanja kazni zapora vložil pred tem že dne 24. 2. 2012 ter da je bilo o navedeni prošnji tudi že dokončno in pravnomočno odločeno s prvostopno zavrnilno odločbo z dne 29. 3. 2012. Po določbi prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 lahko generalni direktor zavoda po uradni dolžnosti ali med drugim na prošnjo obsojenca dovoli prekinitev prestajanja kazni; pri prekinitvi prestajanja kazni se smiselno upoštevajo enaki razlogi kot za odložitev izvršitve kazni (prvi odstavek 24. člena ZIKS-1). Četrti odstavek istega člena tega zakona pa določa, da se lahko prošnja za prekinitev prestajanja kazni iz istih razlogov ponovi po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji prošnji. Po presoji sodišča je torej za odločitev v tej zadevi bistveno, ali so razlogi, na katere tožnik opira svojo prošnjo za prekinitev prestajanja kazni z dne 2. 4. 2012, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, drugačni od razlogov, ki jih je navajal v svoji prošnji z dne 24. 2. 2012, o kateri je bilo, kot že navedeno, dokončno odločeno z zavrnilno odločbo dne 29. 3. 2012. Iz podatkov upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik v obeh prošnjah za prekinitev prestajanja kazni kot razlog navajal svoje zdravstveno oziroma bolezensko stanje, kar pomeni, da se je smiselno v obeh prošnjah skliceval na 1. točko prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 v povezavi s prvim odstavkom 82. člena tega zakona, po kateri se obsojencu dovoli prekinitev prestajanja kazni, če kazni zaradi hujše bolezni ni zmožen prestajati. Sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da je tožnik v obeh svojih prošnjah za prekinitev prestajanja kazni navedel enako dejansko stanje v okviru istega razloga (to je po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1). Pri tem sodišče posebej izpostavlja, da se je tožnik tako v obravnavani prošnji, kot tudi v dopolnitvi prošnje z dne 24. 2. 2012, skliceval na isto zdravniško poročilo B.B. z dne 6. 3. 2012. V prošnji z dne 2. 4. 2012 sicer omenja tudi poročilo oziroma mnenje A.A. z dne 29. 3. 2012, vendar sodišče ugotavlja, da le-ta v svojem poročilu sam konkretno ni podal mnenja o prekinitvi prestajanja kazni za tožnika, temveč zgolj navaja, da je tako mnenje podala B.B. Sodišče tudi ugotavlja, da kakšnih drugih zdravstvenih razlogov tožnik v obravnavani prošnji ni navedel, niti ni predložil morebitnih dokazov (ustreznih listin).

Ob takšnem dejanskem stanju, ki izhaja iz tožnikove prošnje, in ob tem, da po določbi prvega in tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 upravni organ v postopku prekinitve prestajanja kazni odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank ter da mora upravičenec po določbi 86. člena Pravilnika prošnji za prekinitev prestajanja kazni priložiti dokazila o zatrjevanih dejstvih, zaradi katerih naj bi se prestajanje kazni zapora prekinilo, pa je tudi po presoji sodišča odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je namreč navedel pravilne razloge in se tudi skliceval na ustrezne določbe ZIKS-1 in Pravilnika.

V zvezi s tožbenimi ugovori, ki jih zavrača, pa sodišče dodaja: Ne drži tožbena trditev, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju ter da ugotovitev upravnega organa, da se dejansko stanje ni spremenilo, ni obrazložena. Sodišče namreč ne vidi nasprotja med navedbo organa, da tožnik zdravniškega poročila z dne 6. 3. 2012 ni predložil in njegovo ugotovitvijo v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je odločba z dne 29. 3. 2012 med drugim temeljila na zdravniškem poročilu B.B. z dne 6. 3. 2012 ter da po tožnikovih navedbah tudi dokument A.A. z dne 29. 3. 2012 temelji na istem zdravniškem poročilu B.B., zaradi česar organ zaključi, da se obe tožnikovi prošnji nanašata na isto dejansko stanje. Sodišče sodi, da je s takšno utemeljitvijo prvostopni organ svojo odločitev ustrezno obrazložil. Tako sodišče ugotavlja, da je organ svojo odločitev oprl na ugotovitev, da se dejansko stanje, na katerega tožnik opira svojo prošnjo za prekinitev kazni zapora, ni spremenilo in ne zgolj na to, da kot razlog za prekinitev kazni v obeh prošnjah navaja svoje zdravstveno stanje (torej v obeh prošnjah smiselno uveljavlja 1. točko prvega odstavka 24. člena ZIKS-1). Zato je bilo treba zavrniti tudi tožbeni ugovor o formalistični odločitvi zgolj iz razloga, ker šestmesečni rok od prejšnje prošnje še ni potekel. V zvezi z njegovo navedbo, da je upravni organ popolnoma zanemaril srčno žilno, psihiatrično in očesno obolenje pa sodišče ponavlja, da mora v skladu z določbo 86. člena Pravilnika vse razloge, na katere opira svojo prošnjo, navesti in predložiti ustrezne dokaze upravičenec sam. Tožnik pa, kot izhaja iz upravnega spisa zadeve, v prošnji z dne 2. 4. 2012 ni podal nobenih konkretnih navedb v zvezi s svojimi obolenji oziroma v zvezi s poslabšanjem njegovega zdravstvenega stanja. Iz istega razloga sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi upravni organ moral tožnikovo bolezensko stanje ugotavljati z izvedencem.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit.