Jedro

Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo škode, ki je tožniku nastala ob obravnavanem škodnem dogodku. Ugotovilo je, da je tožnik spornega dne kot zaposleni pri drugotoženi stranki opravljal delo varovanja proizvodne enote prvotožene stranke. Ta je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri stranskem intervenientu. Delovno sodišče je za odločanje v sporu zoper zavarovalnico pristojno le, kadar je ta tožena skupaj z delodajalcem (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). V obravnavanem sporu prvotožena stranka ni niti tožnikov delodajalec niti uporabnik, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom, niti zavarovalnica delodajalca. Prvotožena stranka je zgolj imetnik proizvodne enote, za varovanje te enote pa je imela sklenjeno pogodbo o storitvah zasebnega varovanja z drugotoženo stranko. Na območju te enote je tožnik opravljal delo varovanja in je prišlo do škodnega dogodka. S tem pa prvotožena stranka še ni pridobila lastnosti delodajalca, uporabnika ali zavarovalnice, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je stvarno pristojno za odločanje v tem sporu zoper prvotoženo stranko.

Tožnik v tem sporu vtožuje povračilo škode, ki mu je nastala v posledici padca, do katerega je prišlo, ker se je spotaknil čez železno palico, ki je v višini približno 5 cm štrlela iz betonske podlage. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost drugotožene stranke (prvi odstavek 131. člena OZ), ker ta ni poskrbela za neovirano in varno hojo po dvorišču varovanega objekta na način, da bi odstranila železo, ki je štrlelo iz betonske podlage oziroma ga ustrezno označila in zavarovala. Ugotovilo je, da drugotožena stranka pred prevzemom varovanja varovanega območja ni (dovolj skrbno) pregledala. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti drugotožene stranke in o odstotnosti soprispevka tožnika k nastalemu škodnemu dogodku.

Izrek

I. Pritožbama prvotožene stranke in stranskega intervenienta se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi: - v prvem odstavku I. točke izreku v delu, v katerem je sodišče prve stopnje naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna nerazdelno z drugotoženo stranko plačati odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2012 dalje, in - v II. točki izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da prvotožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

V tem obsegu se zadeva odstopi v sojenje stvarno in krajevno pristojnemu sodišču - Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

II. Pritožbi tožeče in drugotožene stranke se zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških prvotožene stranke in stranskega intervenienta se pridrži za končno odločbo. Tožeča in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama, naj tožniku v roku 15 dni nerazdelno plačata odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvotožena stranka od 27. 8. 2012 dalje do plačila, drugotožena stranka pa od 3. 8. 2012 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (odškodnino v znesku 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da pravdne stranke same krijejo svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke in stranski intervenient. 3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških v II. točki izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev o uspehu tožnika v tem sporu, saj je po temelju uspel v celoti, glede višine pa v približno 55 %, zato je skupaj dosegel 77,5 % uspeh. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženima strankama naloži povrnitev tožnikovih stroškov glede na navedeni uspeh.

4. Prvotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe v prvem odstavku I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko, saj ni niti tožnikov delodajalec niti uporabnik pri agencijskem delu, zato je podana kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da bi si morala drugotožena stranka temeljito ogledati območje fizičnega varovanja in izdelati načrt varovanja objekta. Meni, da tožnik ni mogel pasti tam, kjer trdi, saj do železa ni bilo mogoče dostopati. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti ogled na kraju samem. Ker svetilka, ki je del opreme, ki jo mora zagotoviti drugotožena stranka, ni dobro delala, je podana odgovornost drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo predvsem izpovedi tožnika, medtem ko izpovedi A.A. ni upoštevalo. Ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke, saj je sporno železo postalo nevarna stvar zaradi ravnanja drugotožene stranke. Tožnik na spornem območju ni imel kaj iskati, saj tam ni potekala obhodna pot, alarm pa se tudi ni sprožil. Odgovornost je na strani drugotožene stranke tudi zaradi neustreznega uvajanja tožnika v delo. Tožnik je dogodek priredil, na kar kaže dejstvo, da sporno območje ni pod videonadzorom. Poleg tega bi tožnik moral pričakovati, da lahko na varovanem območju leži odpadno železo, zato bi moral biti bolj previden. Ni jasno, na podlagi česa sodišče prve stopnje naredi zaključek o nezadostni osvetljenosti spornega območja. O tem bi se lahko prepričalo le na ogledu. Pritožuje se tudi zoper odločitev o višini odškodnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, podredno pa, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

5. Drugotožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe v prvem odstavku I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka. Navaja, da je tožnik zatrjeval, da je drugotožena stranka objektivno odgovorna za nastali škodni dogodek, saj naj bi varovanje predstavljalo nevarno dejavnost. Ker je sodišče prve stopnje nedopustno preseglo tožbene trditve tožnika in samo ugotavljalo krivdno odgovornost drugotožene stranke, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev. V zvezi z uvedbo v varovanje je sodišče prve stopnje nekritično sledilo neprepričljivi in večkrat spreminjani izpovedi tožnika, ni pa sledilo listinskim dokazom, iz katerih nesporno izhaja, da je bil tožnik uveden v varovanje in da je poznal obhodno pot. Drugotožena stranka je za dokazovanje navedenega predlagala zaslišanje B.B., vendar se sodišče prve stopnje do tega dokaznega predloga ni opredelilo, ampak je navedlo le, da zaslišanja te priče ni izvedlo, ker je priča umrla. Priči C.C. in D.D. sta na načelni ravni potrdili, da se je tožnik uvajal v varovanje, katerega del je tudi pokazana obhodna pot, nista pa mogli natančno izpovedati, kako je potekalo uvajanje, saj bi to lahko povedal le B.B.. Tožnik je imel na voljo vso ustrezno opremo. Tožnikova izpoved, da je imel težave s svetilko, je ostala zgolj na pavšalni ravni, brez predhodne ustrezne navedbe in dokaznega predloga. Drugotožena stranka je pred prevzemom varovanja pregledala varovano območje in spornega železa ni zaznala, poleg tega je bilo to železo izven območja predvidene obhodne poti oziroma se je nahajalo na območju, kjer ni bilo vrednejših predmetov, ki bi lahko bili potencialni razlog za vlome. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je prvotožena stranka vgradila to železo, saj ga je lahko dan pred škodnim dogodkom. Ni mogoče prevaliti bremena na drugotoženo stranko, da pregleda celotno varovano območje, saj bi morala v tem primeru odstranjevati številne ovire, in da vnaprej zazna vse potencialne nevarnosti. Zlasti tega bremena ni mogoče prevaliti za območje, ki ni bilo del redne obhodne poti in za območje, na katerem se varnostnik ne bi smel nahajati oziroma ni bilo rizično, zato se tam naj ne bi izvajala aktivnost varovanja. V celotnem obdobju uvajanja in kasnejšega varovanja tožnik ni v ničemer opozoril na nevarno stvar na območju varovanja, niti na to niso opozorili drugi varnostniki. Nihče od drugih varnostnikov tudi nikoli ni bil poškodovan na predmetnem mestu. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala drugotožena stranka izven območja redne obhodne poti zaznati štrleči predmet iz betona in ga odstraniti, za kar ni imela pooblastil, oziroma ga označiti, kar je bilo nemogoče, saj je bil večino časa založen. Ni mogoče slediti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da konkretni štrleči predmet predstavlja nevarno stvar. Ker pa ni nevarna stvar, ni obveznosti drugotožene stranke, da ta predmet zazna in odstrani oziroma označi. Tožnik bi se na spornem območju lahko nahajal le, če bi se sprožil alarm, do česar pa ni prišlo. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni prispeval k nastanku škodnega dogodka oziroma je za škodni dogodek potencialno odgovorna le prvotožena stranka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil razlog za zapustitev obhodne poti šum, nima ustrezne podlage v tožbenih navedbah, pa tudi sicer to ni razlog, zaradi katerega bi tožnik lahko zapustil obhodno pot. Pritožuje se tudi zoper odločitev o višini odškodnine, ki je pretirana iz naslova telesnih bolečin ter neupravičena iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

6. Stranski intervenient na strani prvotožene stranke se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe v prvem odstavku I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj za reševanje spora o plačilu odškodnine med tožnikom in prvotoženo stranko ni stvarno pristojno. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo, da je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke. Okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje navaja kot razlog, zaradi katerega je železna palica postala nevarna stvar, so posledica nedopustnega ravnanja drugotožene stranke. To pa je podlaga za njeno krivdno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo relevantnih okoliščin oziroma izvajalo dokazov v zvezi z navedbami prvotožene stranke, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika oziroma drugotožene stranke. Izpodbijane sodbe se zato ne da preizkusiti. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel poškodbo na zatrjevanem mestu, saj tam ni bilo možnosti za padec. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za ogled kraja zatrjevanega dogodka. Tožnik je v zvezi z okoliščinami, v katerih naj bi utrpel poškodbo, večkrat spremenil svojo izpoved, sodišče prve stopnje pa ji je nekritično sledilo. Enako je nekritično sledilo izpovedi D.D. in se ni opredelilo do bistvenih razhajanj med izpovedjo navedene priče in tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu odstopi v reševanje pristojnemu sodišču, podredno pa, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

7. Tožnik je odgovoril na pritožbe toženih strank in stranskega intervenienta. Prereka njihove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbe zavrne kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožbi prvotožene stranke in stranskega intervenienta sta utemeljeni, pritožbi tožeče in drugotožene stranke nista utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu odločitve, ki se nanaša na prvotoženo stranko, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v preostalem delu pa ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka za povračilo škode, ki mu je nastala ob škodnem dogodku dne 27. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik navedenega dne kot zaposleni pri drugotoženi stranki opravljal delo varovanja proizvodne enote prvotožene stranke. Slednja pa je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri stranskem intervenientu.

K pritožbama prvotožene stranke in stranskega intervenienta:

11. Prvotožena stranka in stranski intervenient v pritožbah utemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za sojenje v tem odškodninskem sporu zoper prvotoženo stranko. Delovno sodišče je pristojno za odločanje v sporu med strankama, če so izpolnjeni objektivni in subjektivni pogoji iz 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). V skladu z določbami prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 so subjektivni pogoji izpolnjeni, kadar v sporu na eni strani nastopa delavec (ali njegovi pravni predniki) oziroma kandidat, na drugi strani pa delodajalec (ali njegovi pravni predniki) oziroma uporabnik, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Delovno sodišče je za odločanje v sporu zoper zavarovalnico pristojno le, kadar je ta tožena skupaj z delodajalcem (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). V obravnavanem sporu prvotožena stranka ni niti tožnikov delodajalec niti uporabnik, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom, niti zavarovalnica delodajalca. Prvotožena stranka je zgolj imetnik proizvodne enote, za varovanje te enote pa je imela sklenjeno Pogodbo o storitvah zasebnega varovanja z drugotoženo stranko. Na območju te enote je tožnik opravljal delo varovanja in je prišlo do škodnega dogodka. S tem pa prvotožena stranka še ni pridobila lastnosti delodajalca, uporabnika ali zavarovalnice, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je stvarno pristojno za odločanje v tem sporu zoper prvotoženo stranko. Pri tem se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na atrakcijo pristojnosti, ki je mogoča le pri krajevni pristojnosti (glej 49. člen ZPP). Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse v kompetenčnih sporih1 in iz sodne prakse pritožbenega sodišča2. 12. Ker je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko, čeprav je zanj stvarno pristojno sodišče druge vrste, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tako pritožbama prvotožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo v delu prvega odstavka I. točke izreka in II. točke izreka, s katerima je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevkih zoper prvotoženo stranko, ter v tem obsegu zadevo odstopilo pristojnemu sodišču, tj. Okrajnemu sodišču v Ljubljani (prvi odstavek 48. člena ZPP).

13. Drugih pritožbenih navedb prvotožene stranke in stranskega intervenienta pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških prvotožene stranke in stranskega intervenienta temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

K pritožbi drugotožene stranke:

15. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo odškodninskemu zahtevku zoper drugotoženo stranko, tj. tožnikovega delodajalca. Pri tem je pravilno izhajalo iz prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta pa so opredeljana v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.).

16. Tožnik v tem sporu vtožuje povračilo škode, ki mu je nastala v posledici padca, do katerega je prišlo, ker se je spotaknil čez železno palico, ki je v višini približno 5 cm štrlela iz betonske podlage. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost drugotožene stranke (prvi odstavek 131. člena OZ), ker ta ni poskrbela za neovirano in varno hojo po dvorišču varovanega objekta na način, da bi odstranila železo, ki je štrlelo iz betonske podlage oziroma ga ustrezno označila in zavarovala. Ugotovilo je, da drugotožena stranka pred prevzemom varovanja varovanega območja ni (dovolj skrbno) pregledala.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe drugotožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožnika, ki naj ne bi uveljavljal krivdne odškodninske odgovornosti drugotožene stranke, ampak le njeno objektivno odškodninsko odgovornost. Iz tožnikovih navedb v tem sporu izhajajo (glej list. št. 2 tožbe in list. št. 25 prve pripravljalne vloge) očitki drugotoženi stranki, da ni poskrbela za varne delovne razmere. To po vsebini predstavlja uveljavljanje krivdne odškodninske odgovornosti. Nebistveno je, da je tožnik v svojih navedbah trdil, da je drugotožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna, saj je podal (tudi) trditve, iz vsebine katerih izhaja uveljavljanje krivdne odškodninske odgovornosti. To potrjujejo tudi odgovorne navedbe drugotožene stranke (glej list. št. 8 odgovora na tožbo), v katerih izrecno trdi, da ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. V odškodninskem sporu je tožeča stranka v skladu s 7. členom ZPP dolžna podati navedbe o dejstvih, iz katerih je mogoče opredeliti protipravno ravnanje tožene stranke in ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Presoja o tem, ali je na podlagi podanih navedb tožeče stranke odgovornost tožene stranke mogoče opredeliti kot krivdno ali kot objektivno, pa je pravna presoja in zato v domeni sodišča samega in ne strank v postopku. Zato sodišče prve stopnje ni preseglo trditvene podlage (in s tem storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP), ker je zmotno materialnopravno presojo tožnika, da je drugotožena stranka zaradi nezagotovitve varnih delovnih razmer objektivno odškodninsko odgovorna, pravilno okvalificiralo kot krivdno odškodninsko odgovornost. 18. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti drugotožene stranke in o odstotnosti soprispevka tožnika k nastalemu škodnemu dogodku. V nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe.

19. Drugotožena stranka v pritožbi pavšalno navaja, da je pred prevzemom varovanja pregledala varovano območje, vendar spornega železa ni zaznala. Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ji drugotožena stranka v pritožbi ne nasprotuje, izhaja, da je imela drugotožena stranka s prvotoženo stranko sklenjeno Pogodbo o storitvah zasebnega varovanja in je bila zato dolžna pregledati varovano območje. Glede na to, da spornega železa takrat ni opazila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da varovanega območja očitno ni pregledala dovolj dobro. Pritožbene navedbe v smeri, da v času pregleda spornega železa tam ni bilo, pa predstavljajo navedbe o novih dejstvih, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, v pritožbi pa ne navaja, da tega brez svoje krivde prej ni mogla storiti, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je prvotožena stranka sporno železo vgradila v betonska tla. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da drugotožena stranka ob pregledu spornega železa ni opazila, ker je bil prekrit oziroma založen s predmeti, saj je dokazni postopek, v rezultat katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, pokazal, da temu ni bilo tako, da je bilo sporno železo vidno in da je bilo do njega mogoče dostopati. Konkretnih navedb, s katerimi bi drugotožena stranka napadala te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pa pritožba nima. Tudi pritožbena navedba, da drugotožena stranka ni imela pooblastil odstraniti sporno železo, predstavlja novo dejstvo, ki ga drugotožena stranka v dosedanjem postopku ni navajala. Ker tudi glede tega dejstva v pritožbi ne pojasni, zakaj ga ni mogla brez svoje krivde navesti že prej, pritožbeno sodišče tudi te navedbe ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbene navedbe, da sporni železni predmet ne predstavlja nevarne stvari, saj odškodninska odgovornost drugotožene stranke po zaključku sodišča prve stopnje po tej podlagi ni podana. Obveznost drugotožene stranke odstraniti sporno železo, pa je neodvisna od pravne presoje, ali gre za nevarno stvar ali ne, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi bila sporno železo dolžna odstraniti samo v primeru, da bi šlo za nevarno stvar.

20. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, v katerih drugotožena stranka izpostavlja, da je do škodnega dogodka prišlo izven redne obhodne poti in da drugotožena stranka varovanega območja izven obhodne poti ni bila dolžna pregledati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, od tožnika ni bilo mogoče zahtevati, da ne bi, sploh v primeru utemeljenega razloga, pri obhodu varovanega območja skrenil izven redne obhodne poti in da bi bila drugotožena stranka v tem primeru razbremenjena odškodninske odgovornosti. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik zaradi šuma, ki ga je zaslišal, skrenil izven obhodne poti in se posledično znašel na kraju škodnega dogodka. Sicer pa je dokazni postopek pokazal tudi, da obhodna pot sploh ni bila točno določena oziroma, da tožnik o njej ni bil poučen. Ne drži pritožbena navedba drugotožene stranke, da za dejansko ugotovitev o tem, da je tožnik zaradi zaslišanega šuma odšel proti kraju škodnega dogodka, sodišče prve stopnje ni imelo trditvene podlage. Ne glede na to, da je tožnik sprva trdil, da je bil sprožen tudi alarm, je kasneje (glej hrbtno stran list. št. 24 prve pripravljalne vloge) podal tudi navedbe o zaslišanem šumu. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi tožnik lahko redno obhodno pot zapustil le v primeru sproženega alarma. Tožnikova naloga je namreč bila, da varuje proizvodni obrat prvotožene stranke in da se v primeru obstoja kakršnekoli sumljive okoliščine ustrezno odzove in preveri varovano območje (čeprav se to nahaja izven obhodne poti). Drugotožena stranka se zato ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala, z navajanjem, da je do škodnega dogodka prišlo izven obhodne poti, alarm pa ni bil sprožen.

21. Prav tako se ne more razbremeniti z navedbami, da je niti tožnik niti drugi delavci niso opozorili na nevarnost. Delodajalec je namreč sam dolžan (ne glede na opozorila delavcev) poskrbeti za varne delovne razmere, kot mu nalaga 43. člen ZDR in 5. člen Zakona o varnosti in zdravja pri delu (ZVZD-1; Ur. l. št. 43/11). Nebistvena z vidika obstoja odškodninske odgovornosti pa je pritožbena navedba, da noben drug varnostnik ni bil poškodovan na mestu škodnega dogodka.

22. Drugotožena stranka neutemeljeno nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil ustrezno uveden v varovanje in da posledično drugotožena stranka ni dokazala, da je bil z obhodno potjo seznanjen. Navedeno v tem sporu niti ni bistveno, saj bi drugotožena stranka za škodo odgovarjala tudi, če bi se tožnik izven obhodne poti gibal, čeprav je bil ustrezno uveden v delo varovanja. Drugotožena stranka se namreč tudi v primeru, da bi dokazala, da je tožnika ustrezno uvedla v delo, ne bi mogla razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v dejanske zaključke sodišča prve stopnje v tem delu, saj je direktor drugotožene stranke zgolj na splošno povedal, da je bil tožnik uveden v varovanje, tožnik in priča D.D. pa sta izpovedala nasprotno. Priče B.B. pa sodišče prve stopnje zaradi smrti ni moglo zaslišati, kot je tudi pojasnilo.

23. Sodišče prve stopnje je pri presoji morebitnega tožnikovega soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku pravilno zaključilo, da je sporno železo predstavljalo nepričakovano, nevidno, neoznačeno in nezavarovano oviro. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo območje, kjer je prišlo do škodnega dogodka, zelo slabo osvetljeno (razsvetljava je bila nameščena 15 do 17 m stran od kraja dogodka), ročna svetilka, ki je bila na razpolago tožniku, pa območja ni mogla osvetliti v tolikšni meri, da bi bilo dobro vidno, poleg tega tožnik zaradi zaznanega šuma razumljivo ni bil posebej pozoren na tla, po katerih je hodil. Drugotožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku dala na voljo ustrezno opremo, tj. ročno svetilko, in da ne drži, da ta ni dobro svetila. Navedenega sodišče prve stopnje ni ugotovilo (glej 19. točko obrazložitve sodbe), ampak je ugotovilo, da kljub uporabi ročne svetilke tožnik celotnega območja ni mogel osvetliti v zadostni meri. Glede na navedeno se je treba strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik škodnega dogodka ni mogel preprečiti oziroma, da ni sam s svojim neskrbnim ravnanjem povzročil škodnega dogodka.

24. Drugotožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o višini prisojene odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino in izvin desnega kolena. Tožniku je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.700,00 EUR, za strah odškodnino v višini 300,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina ob upoštevanju okoliščin konkretnega odškodovanca kot tudi ob upoštevanju odškodnin, ki se v takšnih primerih prisojajo v sodni praksi, zagotovo ni previsoka in tako ni v nasprotju z določbo 179. člena OZ.

25. Drugotožena stranka zmotno navaja, da bi tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pripadala odškodnina zgolj v višini 1 povprečne neto plače, tj. v višini 1.033,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnika po škodnem dogodku koleno močno zabolelo, kar je trajalo približno 30 minut, nato je srednje hude bolečine trpel en teden, lažje in občasne srednje hude bolečine nadaljnjih 14 dni, nato pa občasne lahke do srednje hude bolečine do zaključka zdravljenja približno mesec in pol po škodnem dogodku, občasno jih lahko trpi še danes. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje trpel še nevšečnosti: rentgensko slikanje, elastični povoj, bergle, hlajenje z ledom, izvajanje vaj, razgibavanje, jemanje analgetikov, bolniški stalež, 10 obiskov fizioterapije, specialistični in kontrolni pregledi. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje tožniku odškodnino prisodilo v ustrezni višini, kar potrjuje tudi sodna praksa3. 26. Neutemeljeno pa drugotožena stranka navaja, da strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso izkazane, saj nasprotno izhaja iz izpovedi tožnika in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so ključne ugotovitve, da tožnik zaradi poškodbe težko dolgo stoji in dolgo hodi, sploh po neravnem terenu, z večjimi napori izvaja težka fizična dela in aktivnosti, tudi športne, ki zahtevajo torzijske obremenitve desnega kolena. V zvezi s strahom pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik ob škodnem dogodku močno ustrašil, v nadaljevanju pa je trpel še strah za izid zdravljenja. Zato je tožnik tudi iz teh naslovov upravičen do odškodnine, ki po oceni pritožbenega sodišča ni previsoka.

K pritožbi tožnika:

27. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel s približno polovico zahtevka, zato je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP utemeljena odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. V sodni praksi je preseženo stališče, za katerega se zavzema tožnik, tj. da se uspeh strank v odškodninskem sporu loči po temelju in po višini. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine4. 28. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

29. Ker tožnik in drugotožena stranka nista uspeli s pritožbo, sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnika ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej sklepe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 9/2009, VIII R 47/2007, VIII R 4/2014 in VIII R 3/2016. 2 Glej sklep opr. št. Pdp 1656/2014 z dne 8. 1. 2015. 3 Primerjaj judikate pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 309/2011 ter Vrhovnega sodišča RS opr. št. II ips 719/2006 in II Ips 608/99. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016.