Jedro

Po določbi 31. člena ZDen je upravičen vložiti zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča le prejšnji lastnik zemljišča, ki mu je bilo to zemljišče z odločbo podržavljeno in ne njegov dedič ali oseba, ki je pridobila pravico uporabe tega zemljišča s pravnim poslom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu Občinskega sekretariata za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti občine ... z dne 24.11.1992, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za vrnitev oz. vzpostavitev lastninske pravice na nacionaliziranem zazidanem stavbnem zemljišču parc. št. 109/1, vpisanem v vl.št. 477. V obrazložitvi navaja, da je bilo to zemljišče podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč K.M., ki je dne 29.10.1987 umrla. Tožnik je pravico uporabe na navedenem zemljišču pridobil na podlagi darilne pogodbe, skupaj z stavbo, ki stoji na tem zemljišču. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbem zemljišču je možna v korist upravičenca, ki ima na njem pravico uporabe (torej prejšnjih lastnikov) in ne tudi njihovih pravnih naslednikov, ki so pravico uporabe pridobili s pravnim poslom (31. člen v zvezi s 3.,4. in 5. členom zakona o denacionalizaciji v nadaljevanju ZDen, Uradni list RS, št. 27/91). Zato ni bilo pogojev za uvedbo postopka in je organ prve stopnje utemeljeno zavrgel njegovo zahtevo na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik v tožbi zahteva odpravo odločbe tožene stranke. Navaja, da je bilo zemljišče, ki je predmet zahteve, njegovi stari materi odvzeto z nacionalizacijskim zakonom in da zato vztraja, da se njemu, ki je njen pravni naslednik, zemljišče vrne v naravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo zazidanega stavbega zemljišča parc.št. 109/1. Ni sporno, da je bilo navedeno zemljišče podržavljeno K.M. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na podlagi darilne pogodbe je pravico uporabe na tem zemljišču pridobil tožnik - vlagatelj zahteve za denacionalizacijo.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen ZDen). Po navedeni določbi ZDen se torej lastninska pravica vzpostavi le na tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima pravico uporabe še vedno upravičenec. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen navedenega zakona in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način določen v ZDen. Drugi kriterij pa je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljenja premoženja. Navedene določbe ZDen so torej podlaga za uvedbo postopka denacionalizacije, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno prejšnji lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, ki se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena ZDen). Tožnik pa to ni, ker je pravico uporabe na prizadetem zemljišču pridobil s pravnim poslom z darilno pogodbo. Lastninjenje stavbnih zemljišč, ki niso več v uporabi prejšnjih lastnikov teh zemljišč, temveč so v uporabi njihovih pravnih naslednikov, bo urejal drug zakon, kot je pravilno pojasnila tožniku tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Glede na navedeno je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).