Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je ukinila delovno mesto vodja kampa in da je dela tega delovnega mesta razporedila na druge zaposlene. S tem je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke na delovnem mestu „vodja kampa“, pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka navedenega delovnega mesta nima več sistemiziranega, prav tako tožena stranka ni zaposlila novega delavca, ki bi to delo opravljal. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved iz pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2012 nezakonita in da mu je tožena stranka dolžna plačati bruto razliko v plači med delovnim mestom vodje recepcije in vodje kampa, v bruto zneskih za mesece julij 2012, avgust 2012, september 2012, oktober 2012, november 2012, december 2012, januar 2013, februar 2013, marec 2013 in april 2013, mesečno po 1.074,76 EUR, za maj 2013, junij 2013 in julij 2013, mesečno po 1.078,90 EUR ter nadaljnje razlike v plačah in izplačati neto plače, po odbitku davkov in prispevkov in od neto zneska plačati zakonske zamudne obresti (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena - 14. in 15. točki Zakona o pravdnem postopku, saj se izrek sodbe ne da preizkusiti, ker je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, še zlasti v delu, ki se nanaša na razloge glede utemeljenosti odpovednega razloga, v zvezi s smotrnostjo odpovednega razloga ter z resničnostjo navedenega razloga. Tožeča stranka je podpisala drugo pogodbo o zaposlitvi za vodjo recepcije, zato se zaveda, da je obseg sodnega varstva le presoja utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa tožena stranka za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vodja kampa“ ni imela utemeljenega razloga. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ekonomsko-finančni razlog, kar naj bi bilo navedeno tudi v sklepu uprave z dne 28. 5. 2012. Zaradi navedenega je tožena stranka delovno mesto „vodja kampa“ ukinila ter dela razporedila med ostale zaposlene, vendar tožeča stranka meni, da je bil ta razlog zgolj fiktiven, ker ni bil utemeljen in je bila odpoved podana iz diskriminatornih razlogov. Tožena stranka je navajala samo finančno ekonomski razlog in ne organizacijskega razloga. Sodišče svoje odločitve o tem, kako je prišlo tudi do organizacijskega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni pojasnilo in se ni opredelilo do izpovedi prič A.A., B.B. in C.C., ki so izpovedali, da razlogov za ukinitev delovnega mesta tožeče stranke ni bilo, in da se je tožena stranka želela zgolj znebiti tožeče stranke. Priča B.B. in A.A. sta izpovedali, da je poročilo za ukinitev delovnega mesta „vodja kampa“ pripravila pravna služba in da to poročilo ni temeljilo na analizi stroškov, temveč je bilo pripravljeno izključno zato, da se tožeče stranke rešijo. Sodišče je svojo odločitev glede nefiktivnosti odpovednega razloga oprlo zgolj na pričanje prič D.D. in E.E. ter na sklep uprave z dne 25. 1. 2013, čeprav je tožeča stranka zaslišanju teh prič nasprotovala v vlogi z dne 10. 9. 2013, saj so se le-te pri toženi stranki zaposlile veliko kasneje kot je tožeča stranka prejela odpoved. Stanje, ki ga je sodišče ugotovilo v letu 2013, ne more biti podlaga za ugotovitev dejanske razdelitve del ob odpovedi kot tudi ne za resničnost in utemeljenost odpovednega razloga v letu 2012. Sodišče tudi ni obrazložilo svoje odločitve, da je tožena stranka delo „vodje kampa“ dejansko razdelila med receptorko, vodstvo resorta in strokovne službe, še zlasti ker je tožeča stranka opozorila, da se dela, ki so bila predvidena v sklepu uprave z dne 28. 5. 2012 za vodjo operative resorta, dejansko nikoli niso opravljala. Tudi kot priča zaslišani C.C., direktor tehničnega sektorja v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, je na naroku dne 11. 11. 2013 izpovedal, da se njegove naloge v ničemer niso spremenile. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je določena dela tožeče stranke prerazporedila na delovno mesto „komercialist prodaje“ in da sprememba oziroma odločitev o reorganizaciji in prerazporeditvi dela na direktorja prodaje, s strani uprave tožene stranke, nikoli ni bila sprejeta, ampak je bila to samo odločitev priče G.G.. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede utemeljenosti odpovednega roka, še zlasti glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem za fiktivni odpovedni razlog, ki tudi ni utemeljen in gre za diskriminatoren odpovedni razlog. Priča B.B. je izpovedala, da je poročilo podpisala, da pa se z vsebino teksta, ki ga je pripravila pravna služba, ni strinjala. Navedeno pa dokazuje vseskozi zatrjevano trditev tožeče stranke, da je bila priprava poročila fiktivna zato, da se tožeče stranke rešijo. Priča H.H., ki je tudi pripravila poročilo z dne 24. 4. 2012, je izpovedala, da je bil odpovedni razlog v zvezi z ukinitvijo delovnega mesta „vodja kampa“ ukinitev vmesne vodstvene strukture ter s tem tudi prihranek določenega dela stroškov, torej pri plači „vodje kampa“. Navedena priča o drugem razlogu, ki ga je tožena stranka podala v odpovedi, in je tudi naveden v sklepu uprave z dne 28. 5. 2012, torej ekonomsko finančni razlog, ni ničesar izpovedala. Sodišče je povzelo pričanje C.C. (direktorja tehničnega sektorja) v nasprotju s tem, kar je priča izpovedala in sicer je priča izpovedala, da z ukinitvijo delovnega mesta „vodja kampa“ ni dejansko prevzel nobenih dodatnih nalog, ampak so naloge bile prenesene le formalno, na papirju. Delo sektorja se ni povečalo ali zmanjšalo, ker je bilo tako organizirano tudi v času dela tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je kljub pričanju B.B., A.A. in C.C. napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno zaključilo, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki utemeljen. Vse navedeno izkazuje, da je bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki zgolj fiktiven, ker dejanske razdelitve dela ni bilo. Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

V pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Razlogi o odločilnih dejstvih si v sodbi sodišča prve stopnje ne nasprotujejo, zato je odločitev glede na obrazložitev mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in tako v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin in izpovedi prič, prav tako pa tožeča stranka tekom postopka ni navajal konkretnih dejstev, ki bi opravičevale domnevo o neenakem obravnavanju tožeče stranke, na podlagi kakšne od njegovih osebnih okoliščin. Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti in zato ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa pomeni uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po določbi 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Drugi odstavek 88. člena ZDR določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen. Na podlagi določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR pa delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico pred sodiščem izpodbijati zgolj utemeljenost odpovednega razloga. Da gre v tem primeru za omejen obseg sodnega varstva, ki je zoženo zgolj na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, je navajala tožeča stranka tudi tekom postopka. Ko delavec sprejme ponujeno zaposlitev in podpiše novo pogodbo o zaposlitvi, izrazi svojo voljo, da bo delo nadaljeval pod pogoji nove pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa pristane na sodno presojo, ki je omejena le na utemeljenost odpovednega razloga, kar pomeni, da odpade presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 6. 6. 2012 tožeči stranki redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga za opravljanje dela „vodje kampa“ in ji v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela „vodja recepcije“, ki jo je tožeča stranka tudi podpisala. Dne 6. 6. 2012 je tožena stranka, na podlagi sklepa uprave z dne 28. 5. 2012, s katerim je odločila, da se ukine delovno mesto „vodje kampa“ in da se nadzor nad fizičnim stanjem objekta, opreme, naprav in okolice ter naročanje materiala in storitev prenese na delovno mesto „direktorja tehničnega sektorja“, tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Z istim sklepom je uprava tudi odločila, da se naloge: predstavljanje kampa strankam, vodenju recepcije, operativno vodenje, organiziranje, načrtovanje in nadziranje, uvajanje novih delavcev in usposabljanje, prenesejo na delovno mesto „receptor“. V ta namen je tožena stranka dne 29. 5. 2012 s I.I. sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je njene dotedanje naloge receptorja dopolnila z novimi nalogami ter ji zvišala plačo ter ustrezno spremenila tudi opis delovnega mesta receptorja. I.I., zaslišana kot priča, je tudi potrdila, da se dejansko ukvarja z operativnim vodenjem recepcije in predstavljanjem kampa, uvajanjem in usposabljanjem delavcev. Tožena stranka je torej delovno mesto „vodja kampa“ ukinila in tožeča stranka tekom postopka tega ni zanikala ter ni zatrjevala, da je delovno mesto ohranjeno ter da bi tožena stranka na to delovno mesto zaposlila drugega delavca, zato tudi ni mogoče govoriti o fiktivni ukinitvi delovnega mesta, kot to zatrjuje tožeča stranka v obsežnih pritožbenih navedbah.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je ukinila delovno mesto „vodja kampa“ in da je dela tega delovnega mesta razporedila na druge zaposlene. S tem pa je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke na delovnem mestu „vodja kampa“, pod pogoji pogodbe o zaposlitvi in zato ni mogoče slediti trditvam tožeče stranke, da je bilo le fiktivno ukinjeno delovno mesto „vodja kampa“. Tožena stranka navedenega delovnega mesta nima več sistemiziranega, prav tako tožena stranka ni zaposlila novega delavca, ki bi to delo opravljal. Tožena stranka je tudi dokazala utemeljenost zatrjevanega ekonomskega in organizacijskega razloga za ukinitev navedenega delovnega mesta. H.H., ki je opravljala delo direktorice sektorja za kontroling, plan in analize ter interno revizijo je izdelala poročili z dne 24. 4. 2012 in dne 13. 7. 2012, na podlagi sklepa upravnega odbora z dne 6. 3. 2012 in je pojasnila, da je na podlagi analize poslovanja kampa ugotovila, da se je z leti poslovanje poslabšalo, da so se povečali stroški in da je potrebno njihovo zmanjšanje z reorganizacijo dela ter prekinitvijo pogodb z določenimi zunanjimi izvajalci. Tožena stranka se je odločila, da bo ukinila vmesno vodilno delovno mesto ter določena dela prenesla na vodjo recepcije, druga na strokovne službe. Na podlagi navedenega pa je uprava tožene stranke sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta „vodja kampa“ dne 28. 5. 2012. Ukinitev delovnega mesta je eden izmed najbolj tipičnih poslovnih (organizacijskih) razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za obstoj poslovnega razloga je sicer dovolj že obstoj enega izmed razlogov, ki jih je v odpovedi navedla tožena stranka (organizacijski, tehnološki oziroma ekonomski razlog). Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 96/2013 z dne 2. 9. 2013, je motiv za organizacijske spremembe lahko tudi ekonomske narave (na primer slabši poslovni rezultati), vendar to ne pomeni, da gre za kakšen drug (poslovni) razlog. Neposredna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki je bila ukinitev njenega delovnega mesta, torej organizacijska sprememba pri toženi stranki. Posledično so nerelevantne pritožbene navedbe, da se sodišče ni ukvarjalo, kdaj so nastali ekonomski razlogi za ukinitev delovnega razmerja in ali so ti razlogi smotrni, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pričanje A.A. in B.B., glede smotrnosti ukinitve delovnega mesta „vodja kampa“, ni bilo relevantno, saj sodišče utemeljenosti odpovednega razloga ni ocenjevalo z vidika smotrnosti ukinitve delovnega mesta.

Pri tem tudi ni pomembno, ali so se naloge, ki so bile dodeljene drugim službam oziroma sodelavcem, tudi izvajale ali ne, saj je bistveno, da ni bilo več samostojnega delovnega mesta „vodja kampa“ in teh nalog ni opravljal drug delavec, s katerim bi tožena stranka sklenila delovno razmerje v času, ko je tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med že zaposlene. Pri tem pritožbeno sodišče, kot že sodišče prve stopnje, poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Delodajalcu ni potrebno opravičevati spremembe v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Že Ustava RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami) določa v 47. členu, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da delodajalec lahko organizira delovni proces tako kot on meni, da bo to zanj najbolj smotrno in najbolj ekonomično (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. VIII Ips 261/2013 z dne 28. 1. 2014 in opr. št. VIII Ips 201/2012 z dne 4. 3. 2013). Sicer pa je iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi direktorja prodaje J.J. z dne 28. 5. 2012 razvidno, da je tožena stranka prenesla naloge oblikovanja produkta in cen, nove ponudbe in tehnologije na direktorja prodaje in temu ustrezno tudi spremenila opis delovnega mesta direktorja prodaje. S tem je tožena stranka dokazala, da je naloge delovnega mesta „vodja kampa“ dejansko razdelila med receptorko, vodjo resorta in strokovne službe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved tožeči stranki zakonita, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do ukinitve delovnega mesta tožeče stranke in da so bile naloge tega delovnega mesta dodeljene drugim sodelavcem ter je hkrati to pomenilo prenehanje potreb po delu na delovnem mestu „vodje kampa“, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da so s tem prenehale potrebe po delu tožeče stranke, pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi in je bil podan utemeljen poslovni razlog za podajo sporne odpovedi. Tožeča stranka pa tekom postopka ni zatrjevala, kateri diskriminatorni razlog bi bil podan glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno ali socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero in prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje in drugo osebno okoliščino po prvem odstavku 6. člena ZDR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).