Jedro

Ker je tožena stranka predhodno ugotovila nepotrebnost določenega števila delavcev na delovnem mestu učitelja praktičnega pouka tekstila, je po vrnitvi tožnice v delovno razmerje na podlagi pravnomočne sodne odločbe v istem šolskem letu (na podlagi istih podatkov o številu in strukturi dijakov ob sprejemu prejšnjega programa) utemeljeno ugotovila, da nima potreb po opravljanju tega dela za enega od delavcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 24.2.2005, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv na delo, obračun in izplačilo plače, kot bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki, vpis delovne dobe v delovno knjižico, plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka že 2.7.2003 zaradi sprememb programov vzgoje in izobraževanja, zmanjšanega obsega vpisa in spremembe strukture vpisa sprejela program razreševanja presežnih delavcev in v tem trem delavkam iz področja praktičnega pouka tekstila odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Iz istih razlogov je sprejela program tudi 8.7.2004 in odpovedala pogodbo štirim delavkam iz istega področja. Tožnica se je vrnila k toženi stranki na podlagi pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitih sklepih o prenehanju delovnega razmerja z dne 7.2.2002 in 20.3.2002, in sicer konec decembra 2004. Zaradi tega delo ene delavke s področja praktičnega pouka tekstila ni bilo več potrebno. Svet tožene stranke je dne 5.1.2005 odločil, da je treba opraviti primerjavo vseh delavk iz tega področja in nato dne 27.1.2005 sprejel dodatek k programu razreševanja presežnih delavk. Kot presežna delavka je bila določena tožnica, ker je zbrala najmanjše število točk. Sodišče je ugotovilo, da so obstajali resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, da je bilo ocenjevanje po posameznih kriterijih pravilno in da bi morala tožena stranka redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožnici celo v primeru, če bi jo ocenilo kot nadpovprečno delavko, vse druge primerljive delavke pa kot podpovprečne.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da se sodišči druge in prve stopnje nista opredelili do "ugovornih navedb tožnice" v pripravljalni vlogi z dne 26.8.2005 pod točko IV. in VI. (predvsem glede tožbenih navedb pod točko II. in III. tožbe) in v zvezi s tem do pritožbenih navedb pod točko I. pritožbe. Tožnica vztraja, da bi moralo sodišče v delu, na katerega tožena stranka ni odgovorila, te navedbe sprejeti kot neprerekane oziroma nesporne in zahtevku v celoti ugoditi. V II. točki tožbe se je sklicevala na tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in opustitev obveznosti tožene stranke po prvem odstavku 82. člena ZDR, tožena stranka pa teh navedb ni zanikala. Razlog za odpoved je v izrecnem nasprotju z dodatkom k programu razreševanja presežnih delavcev z dne 27.1.2005. Dejanski razlog izhaja iz zapisnika Sveta šola z dne 5.1.2005 - ker je prišlo do ponovnega nastopa dela tožnice in ne do ponovnega zmanjšanja obsega dela in spremenjene strukture vpisa. Do odpovedi je prišlo torej zaradi predhodne vložitve tožbe, kar po določbi 2. alineje 89. člena ZDR predstavlja neutemeljen odpovedni razlog. Sodišče s tem v zvezi ni le bistveno kršilo odločbe postopka, temveč je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmotno je uporabilo materialno pravo, predvsem določbo 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili prenehanja potreb po opravljanju dela, za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi (delovno mesto učitelja praktičnega pouka), saj se to delo opravlja še naprej. Tožena stranka bi lahko delavki V. K. po prenehanju statusa doječe matere odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu s programi razreševanja presežnih delavcev iz leta 2003 in 2004 in zakonito realizirala pravnomočno odločbo o vrnitvi tožnice nazaj na delo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Neutemeljene so revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določba postopka, češ da se sodišči druge in prve stopnje nista opredelili do nekaterih navedb tožnice v pripravljalni vlogi oziroma kasneje pritožbi in da sodbi nimata opredelitve glede dejstev o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnice. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo dovolj jasno navedla, da nasprotuje vsem navedbam tožene stranke o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pri tem tudi dovolj jasno utemeljila razloge za odpoved - s sklicevanjem na številne dokaze, med drugim tudi dodatek k programu razreševanja presežnih delavcev z dne 27.1.2005, iz katerega jasno izhaja, da tožnice ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Glede na to in sicer le splošno sklicevanje tožnice na kršitev določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR, se sodišči druge in prve stopnje tudi nista bili dolžni še posebej opredeliti do teh navedb. Poudariti je treba, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), v obrazložitvi te sodbe pa mora sodišča druge stopnje presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku tudi opredelilo do obstoja poslovnega razloga in možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnice, enako v zvezi s pritožbenimi navedbami tudi sodišče druge stopnje. Nasprotne revizijske navedbe so neutemeljene.

Neutemeljen je nadaljnji očitek bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z dejanskim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaključki sodišč nižje stopnje so v skladu z izvedenimi dokazi, sicer pa nasprotne revizijske navedbe v tem delu predstavljajo predvsem nestrinjanje z dokazno oceno, torej ugotovitvijo dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnici je pri toženi stranki prvič prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepov z dne 7.2.2002 in 20.3.2002, zaradi opredelitve za trajno presežno delavko. Sodišče prve stopnje je sodbo Pd 303/2004-25 z dne 13.9.2004 ugodilo njenim zahtevkom za razveljavitev teh sklepov, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo, zaradi česar jo je tožena stranka konec leta 2004 pozvalo na delo. V vmesnem obdobju (v obdobju sodnega spora za razveljavitev prejšnjih sklepov o prenehanju delovnega razmerja) je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja potreb po delu učiteljev praktičnega pouka tekstila. Takšno zmanjšanje je tožena stranka ugotovila s programom razreševanja presežnih delavcev v šolskem letu 2003/2004 in šolskem letu 2004/2005. Oba programa sta temeljila na ugotovitvah o zmanjšanju obsegu vpisa oziroma spremenjeni strukturi tega. Ker je tožena stranka predhodno ugotovila nepotrebnost določenega števila delavcev na delovnem mestu učitelja praktičnega pouka tekstila, je po vrnitvi tožnice v delovno razmerje na podlagi pravnomočne sodne odločbe v istem šolskem letu (na podlagi istih podatkov o številu in strukturi dijakov ob sprejemu prejšnjega programa) utemeljeno ugotovila, da nima potreb po opravljanju tega dela za enega od delavcev. Na podlagi teh ugotovitev je utemeljen zaključek sodišča o obstoju poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Če je tožena stranka že pred začetkom šolskega leta 2004/2005 morala zmanjšati število delavcev na istem delovnem mestu (kot je bilo delovno mesto tožnice) in to število prilagoditi zmanjšanemu vpisu oziroma strukturi vpisa, ni utemeljenih razlogov za trditev, da s ponovnim nastopom dela tožnice sredi šolskega leta ni prišlo do nepotrebnosti dela enega delavca, kar predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Nobene podlage tudi ni za zaključek, da je bil razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vložitev tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 89. člena ZDR. Celo nasprotno. Tožena stranka se je za odpoved pogodbe o zaposlitvi odločila šele po primerjavi in ocenjevanju tožnice z drugimi delavkami na istem delovnem mestu, vse v skladu s kriteriji za ugotavljanje trajno presežnih delavcev, ki so določeni v 39. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj.). Tožnica v reviziji ocenam ne nasprotuje.

Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi s tem, da bi tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi delavki V. K.. Ta delavka je bila namreč v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici na starševskem dopustu (dopustu za nego in varstvo otroka), zaradi česar ji tožena stranka po določbi prvega odstavka 115. člena ZDR ni smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.