Jedro

Iz Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju izhaja, da v III. območje varstva pred hrupom spadajo tudi površine na območju stanovanj: površine podeželskega naselja (1. alineja c točke prvega odstavka 4. člena navedene uredbe). To pa pomeni, da sodi tudi objekt tožnikov med varovane objekte. Tega dejstva pa prvostopenjski organ ni upošteval, ampak je izhajal le iz zaključka izračuna, da dopustne mejne vrednosti hrupa ne bodo dosegle najbližjih varovanih stavb in s tem tudi ne stavbe, kjer bivata tožnika in da zato ne moreta biti stranska udeleženca v postopku. Tako stališče predstavlja že vsebinsko oceno o tem, ali bo hrup dopustno vplival na tožnika ali ne, torej gre za vprašanje, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja, ne pa za odločanje, ali se tožnikoma sploh dovoli sodelovati v postopku kot stranskima udeležencema. Za ugotovitev, ali sta tožnika lahko stranska udeleženca v postopku, je ključna ocena, ali je njun objekt znotraj območja, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom, tega pa prvostopenjski organ ni upošteval.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Občinske uprave Občine Sežana številka 3501-82/2014 z dne 17. 12. 2014 v 1., 2. in 4. točki izreka odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15-ih dni od vročitve te sodbe.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom v upravni zadevi izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, ki bo nastal v času izvajanja javne prireditve X. 2015 organizatorja A. d.o.o., tožnikoma ni priznal lastnosti stranke in s tem pravice sodelovanja kot strank v postopku. Zahtevo obeh tožnikov za vročitev dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom je zavrgel, odločil pa je še, da bo o zahtevi tožnikov za dostop do informacij javnega značaja odločeno s posebnim upravnim aktom.

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da ima lahko status stranskega udeleženca v postopku tisti, ki zatrjuje pravni interes po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Med stranskim udeležencem in upravno zadevo mora obstajati določeno razmerje, ki ga vzpostavlja materialno pravo. Po prvem odstavku 5. člena Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (v nadaljevanju Uredba), se izpostavljenost hrupu, ki ga povzroča uporaba zvočne naprave, ocenjuje pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori. Iz izračuna emisij zvoka iz zvočnikov z novembra 2014, ki ga je izdelalo podjetje B. d.o.o., stavba tožnikov ne spada med takšne stavbe. Iz izračuna je razvidno, da območje kritičnih vrednosti za tretje območje varstva pred hrupom ne bo doseglo najbližjih varovanih stavb.

3. Tožnika sta se zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnika v tožbi navajata, da prebivata oziroma imata v lasti stanovanje v stavbi na ..., ki se nahaja znotraj območja čezmernega hrupa. Tožnika navajata, da v postopku nista mogla razpolagati z dokazom z izvedencem, saj tega ni mogoče izvesti brez podatkov, ki so dostopni le strankam v postopku. Tožena stranka je neutemeljeno zavrgla njun zahtevek. Iz stavka iz izračuna vrednosti hrupa, da je iz slik razvidno, da območje kritičnih vrednosti za tretje območje varstva pred hrupom ne doseže najbližje varovane stavbe, ni mogoče sklepati, da se to nanaša prav na stavbo na ... Ker za stavbo na ... ni narejena ocena izpostavljenosti hrupu, je prvostopenjski organ ocenil, da stanovanje ne bo kritično izpostavljeno. Po Uredbi mora biti izpostavljenost hrupu izražena v dBA, tožena stranka pa je ni nikoli izrecno navedla. Barvna lestvica izofon ne zadošča določbi četrtega odstavka 5. člena Uredbe. Stanovanje tožnikov se nahaja v drugem nadstropju stavbe, medtem ko se je vplivno območje določalo glede na specifiko okolja na podlagi izračunov na višini 1,5 metrov od tal. Če se nek prostor šteje za varovan prostor, imajo osebe, ki se v tem prostoru zadržujejo oziroma imajo ta prostor v lasti, pravno korist. To, da njihovo zdravje in premoženje ne bo ogroženo zaradi zvočnih naprav, varuje določba 4. alineje šestega odstavka 6. člena Uredbe, po kateri celotna raven zvočnega tlaka zaradi uporabe zvočne naprave na fasadi nobene od stavb z varovanimi prostori v vseh smereh in ves čas trajanja prireditve ne bo presegla kritičnih obremenitev iz 4. člena Uredbe. Stavba se nahaja štiri metre od prireditvenega prostora in očitno je, da se ne nahaja v zvočni senci neke druge stavbe, ampak spada med najbolj izpostavljene stavbe. Tožnika nista podpisala izjave iz drugega odstavka 7. člena Uredbe, da se strinjata z uporabo zvočnih naprav na prireditvi, zato bi se morala stavba tožnikov šteti kot stavba z varovanimi prostori. Tožnika sta iz izračuna tudi razbrala, da se bodo vse prireditve odvijale od 22. ure do 3.30 ure naslednjega dne, to je 5,5 ur v času noči, kar je več, kot dovoljuje 3. alineja šestega odstavka 6. člena Uredbe (4 ure v času noči). Tožnika opozarjata tudi na to, da tudi pogoj iz prvega odstavka 8. člena Uredbe ni izpolnjen, ker se bo uporabljalo več kot šest zvočnikov, razen prireditve dne 13. 12. 2014. Tožnika predlagata, naj sodišče s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi. Sklicujeta se na to, da imata pravni interes za tožbo, z ugoditvijo tožbe bi tožnika preprečila ponavljanje bodočega istovrstnega odločanja s strani tožene stranke.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ima stranka pravni interes za sodno varstvo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijanega akta, ki se po vsebini nanaša na sodelovanje v postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom samo, dokler javna prireditev ni končana, od tedaj naprej pa si svojega pravnega položaja na podlagi tožbe zaradi presoje zakonitosti oziroma odprave upravnega akta ne more več izboljšati. V konkretnem primeru pa se izpodbijani upravni akt nanaša na zavrnitev zahteve za vstop v postopek o izdaji dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za izvedbo prireditve X. 2015, tožnika pa sta tožbo vložila po zaključku navedene prireditve in zato si ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne ter naloži tožečima strankama plačilo stroškov.

6. Tožnika v pripravljalni vlogi odgovarjata toženi stranki, da je v svojem odgovoru citirala sodno prakso, ki je veljala pred sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu. Tožnika imata pravni interes za njun primarni zahtevek, to je v preprečitvi ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja s strani tožene stranke. Zahtevata tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče najprej pojasnjuje, da je bila javna prireditev takrat, ko je bila vložena tožba, že zaključena, vendar je tožnikoma vseeno priznalo pravni interes za vložitev tožbe, saj sta ga po mnenju sodišča obrazložila s tehtnimi razlogi s tem, ko sta se sklicevala na način vodenja morebitnih bodočih postopkov. Sodišče tako tožbe ni zavrglo iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ampak jo je obravnavalo po vsebini.

9. Skladno s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pri čemer je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Torej je materialni predpis tisti, ki določa, kdo ima pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi.

10. Cilj Uredbe je preprečiti, da bi obremenitev okolja s hrupom presegla mejo, ki je še sprejemljiva za zdravje ljudi in varnost premoženja. Skladno z 9. točko 3. člena Uredbe so varovani prostori tisti prostori, ki so kot varovani prostori v stavbah določeni v predpisu, ki ureja mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju, v njih pa se v času shoda ali prireditve zadržujejo ljudje. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjskega akta, prvostopenjski organ meni, da stavba tožnikov ne spada med varovane prostore, ker je iz izračuna razvidno, da območje kritičnih vrednosti za tretje območje varstva pred hrupom ne bo doseglo najbližjih varovanih stavb. Iz navedenih razlogov prvostopenjski organ meni, da tožnika nimata pravne koristi.

11. Sodišče se ne strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da iz razloga, kot ga navaja, tožnika nimata pravne koristi sodelovati v postopku. Iz Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju izhaja, da v III. območje varstva pred hrupom spadajo tudi površine na območju stanovanj: površine podeželskega naselja (1. alineja c točke prvega odstavka 4. člena navedene uredbe). Torej, po tej uredbi spada območje stanovanj med varovane objekte. To pa pomeni, da sodi tudi objekt tožnikov med varovane objekte. Tega dejstva pa prvostopenjski organ ni upošteval, ampak je izhajal le iz zaključka izračuna, da dopustne mejne vrednosti hrupa ne bodo dosegle najbližjih varovanih stavb in s tem tudi ne stavbe, kjer bivata tožnika in da zato ne moreta biti stranska udeleženca v postopku. Tako stališče predstavlja že vsebinsko oceno o tem, ali bo hrup dopustno vplival na tožnika ali ne, torej gre za vprašanje, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja, ne pa za odločanje, ali se tožnikoma sploh dovoli sodelovati v postopku kot stranskima udeležencema. Za ugotovitev, ali sta tožnika lahko stranska udeleženca v postopku, je ključna ocena, ali je njun objekt znotraj območja, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom, tega pa prvostopenjski organ ni upošteval. 12. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v 1., 2. in 4. točki izreka odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Sodišče pa ni odpravilo 3. točke izreka odločbe, kjer je navedeno, da bo o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja odločeno s posebnim aktom, saj napovedani akt ni predmet tega upravnega spora. Ker je sodišče sklep odpravilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo.

13. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ, ko bo odločal o pravici do sodelovanja strank v postopku oziroma o zahtevi za vročitev dovoljenja, ponovno oceniti zbrane dokaze in ugotoviti, ali sodi stanovanje tožnikov med varovane objekte, ne da bi pri tem ocenjeval, ali bo zaradi predvidenega hrupa stanovanje tudi dejansko čezmerno obremenjeno in le na tej podlagi bo moral oceniti, ali je zahteva tožnikov, da vstopita v postopek izdaje dovoljenja kot stranska udeleženca, utemeljena. Če bo v ponovljenem postopku tožnikoma priznal pravico do udeležbe, bosta imela stranki tudi pravico do pregledovanja spisa po 82. členu ZUP.

K točki II izreka:

14. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku nista imela pooblaščenca, ki je odvetnik, jima skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pripada pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. To določilo določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki ni odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

K točki III izreka:

15. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, prisojeni znesek pa plača toženec.