Jedro

Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91) opredeljuje osebnostne pravice kot človekove pravice in temeljne svoboščine. Med temi je v 1. odst. 23. čl. posebej urejena pravica do sodnega varstva, ki vključuje tudi pravico do postopka brez nepotrebnega odlašanja. Kršitev pravic osebnosti je odškodninski delikt, odškodninska odgovornost kršitelja pa je podana, če so ugotovljeni skupno vsi elementi odškodninskega delikta.

Drugačna pravna in dejanska presoja višjega sodišča, zaradi katere je spremenjena ali razveljavljena sodba v instančnem postopku, ne pomeni sodnikovega protipravnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 3.800.000,00 SIT. Tožnika uveljavljata to odškodnino zaradi duševnega trpljenja in strahu, povzročenega z nezakonitim ravnanjem sodnikov v postopkih za uveljavljanje rente in zaradi izterjave prisojenih zneskov. Sodišče je podrobno obravnavalo vse sodne spise, na katere se nanaša zahtevek tožeče stranke.

Ugotovilo je, da protipravnega ravnanja sodnikov ni bilo. Pojasnilo je razloge za vsakokratno odločitev sodišč. Ugotovilo je, da sodišča postopkov niso zavlačevala in da ni bilo nobenih zlorab v škodo tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopnim stališčem, da niso izkazani elementi odškodninskega delikta, ker ni bilo protipravnega ravnanja sodnikov.

Proti tej sodbi vlagata tožnika revizijo. Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očitata kršitev 4. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je odločalo brez ustnega in neposrednega obravnavanja tožbenega zahtevka in ker ni neposredno izvedlo dokazov, navedenih v dokaznem sklepu. Tožnika sta bila v postopku zgolj statista, s čimer sta prekršeni določbi 23. in 2. člena Ustave Republike Slovenije. Obe sodišči nista presojali zahtevka po zakonitih določilih materialnega prava. Navajata, da jima je bila storjena krivica pred vsem s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 342/91 z dne 12.12.1991. Menita, da tedaj ni bilo razlogov za razveljavitev sodb prve in druge stopnje, saj so bila vsa pomembna dejstva že znana, posebno iz kazenskega spisa. Sodišču očitata, da je skušalo rešiti drugega toženca in tretjo toženko pred odškodninsko odgovornostjo. Sodišče tudi ni spoštovalo pravnomočnih sodnih odločb. V tem postopku pa tožnika očitata sodišču prve stopnje, da ju ni zaslišalo kot stranki in jima ni dovolilo aktivne udeležbe v postopku. Nadalje navajata, da je v zapisniku o glavni obravnavi neresnično navedeno, da so bile listine prečitane.

Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki je izjavilo, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili potek pravde tožnikov proti V., F. in Z. Z. Sklep revizijskega sodišča opr. št. II Ips 342/91 z dne 12.12.1991 v pravdi opr. št. P 302/90 Temeljnega sodišča v L., enote v T. nima napak in kršitev, ki jih očitata tožnika. Pred vsem ne gre za nedovoljen poseg v pravnomočne sodne odločbe, saj je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti samo zoper pravnomočno sodbo ali sklep (1. odst. 382.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Revizijo sta tožnika z uspehom izkoristila v nadaljevanju postopka in dosegla zase ugodno odločitev (sodba opr. št. II Ips 385/93 z dne 10.6.1993). Posebnost revizijskega postopka je, da revizijsko sodišče samo ne more ugotavljati dejanskega stanja. Odloča na podlagi ugotovitev, ki so na podlagi izvedenega dokaznega postopka vsebovane v sodbah prve in druge stopnje. Zato je brez pomena, če so bila posamezna dejstva ugotovljena v drugih postopkih, ali če jih je mogoče ugotoviti na podlagi listin ali drugih dokazov. Revizijsko sodišče dokaznega postopka ne sme izvesti samo (3. odst. 385.čl. ZPP). Zato mora, kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, razveljaviti izpodbijano sodbo in vrniti zadevo v novo sojenje (2. odst. 395.čl. ZPP). S tem je strankam omogočeno, da v ustnem postopku, ki ga na revizijski stopnji ni, sodelujejo pri izvedbi dokazov. To je bilo tožnikoma že večkrat pojasnjeno. Iz tega izhaja, da je revizijsko sodišče postopalo po pravilih zakona o pravdnem postopku. V tem ni mogoče videti nobene protipravnosti, ki bi bila temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Revizijski očitki, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka v tej zadevi, tudi niso utemeljeni. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6.1.1997 je razvidno, da je bila opravljena ustna obravnava, v kateri sta tožnika aktivno sodelovala. Zabeleženih je več izjav in predlogov tožeče stranke, med drugim pripomba v zvezi z izvedenimi dokazi, in sicer, da ni prepričana, ali so v dokaznem sklepu navedeni vsi sodni listi, zaradi česar prosi, da bi smela naknadno podati pripombe v zvezi z dokumentacijo. Zabeležena je priglasitev stroškov, prošnja za oprostitev sodnih taks in podatki o dohodkih. Zavrnjen pa je bil predlog na zaslišanje strank. Vendar to ne pomeni nobene kršitve določb postopka. Zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza ima lahko za posledico nepopolno ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tožnika nista navedla, kaj bi bilo mogoče ugotoviti iz njunega zaslišanja, česar ni v spisih, na katere sta se sklicevala. V zvezi s tem pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podrobno proučilo vse sodne spise, ki se nanašajo na ta spor.

Obravnavalo je posamezna postopkovna dejanja in sodne odločbe. Iz tega je razvidno, da je prebralo in proučilo vse spise, ki so navedeni v dokaznem sklepu na obravnavi dne 6.1.1997. Če jih ni bralo vpričo tožnikov, to ni kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 354.čl. ZPP). Tožnika sta zapisnik podpisala brez pripomb. Bistveno pa je, da so bili vsi listinski dokazi dejansko izvedeni in izčrpno obravnavani v obrazložitvi sodbe prve stopnje.

Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91) opredeljuje osebnostne pravice kot človekove pravice in temeljne svoboščine. Med temi je v 1. odst. 23.čl. posebej urejena pravica do sodnega varstva, ki vključuje tudi pravico do postopka brez nepotrebnega odlašanja. Za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitev pravic osebnosti prisodi sodišče pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti stopnja duševnih bolečin, to opravičujejo (200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Kršitev pravic osebnosti je odškodninski delikt. Odškodninska odgovornost kršitelja je podana, če so ugotovljeni skupno vsi elementi odškodninskega delikta in sicer škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med enim in drugim ter odgovornost na strani povzročitelja škode. V obravnavanem primeru ni bilo nedopustnega ravnanja sodišč. Postopki so bili res dolgotrajni, vendar so bila sodišča ves čas dejavna. Pravno stališče, ki ga sprejme sodnik na določeni stopnji odločanja, in ki se kasneje po odločitvi višjega sodišča izkaže kot nepravilno, samo po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja kot elementa odškodninskega delikta. Sodnik odloča na podlagi proste presoje dokazov (8.čl. ZPP) in je pri svojem delu neodvisen (11.čl. zakona o sodiščih). Zato drugačna pravna in dejanska presoja višjega sodišča, zaradi katere je spremenjena ali razveljavljena sodba v instančnem postopku, ne pomeni sodnikovega protipravnega ravnanja, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost. Proces odločanja ni protipravno ravnanje. Narava pravnega odločanja je taka, da je pogosto mogoča različna presoja izvedenih dokazov in v zvezi s tem različna pravna presoja obravnavanih vprašanj. Zato pravo vključuje v sistem odločanja redna in izredna pravna sredstva. V vseh pravnih redih in na vseh stopnjah odločanja pride do različnih odločitev, kar pa ne pomeni, da je sodnik, oziroma zanj tudi država, odškodninsko odgovoren zaradi pravnega stališča, ki je bilo v nadaljnjem postopku ovrženo. V obravnavanem primeru so bile vse odločbe sprejete na podlagi zakonitega postopka ter dejansko in pravno obrazložene. Niso bile ugotovljene zlorabe niti glede vsebine odločitev, niti glede trajanja postopka. Zato o nedopustnosti ravnanja sodnikov v smislu odškodninskega delikta ni mogoče govoriti.

Ker ni podan element nedopustnosti ravnanja, tožbeni zahtevek ni utemeljen in zato ostalih sestavin civilnega delikta ni bilo treba ugotavljati. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je pravilna.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).